Meni kot odraščajoči deklici sprva ni bilo jasno, zakaj se mama večinoma tako slabo počuti. Bila je brez energije in življenjske vedrosti, brez občutka za dolžnost, nezmožna osnovnih življenjskih opravil in normalnega komuniciranja. Čez čas je začela tavati v svojem svetu, popolnoma odsotna od sveta, v katerem sva živeli. Sčasoma so se je polotile še slušne halucinacije, kar je pomenilo, da se je začela pogovarjati z osebami, ki fizično nikoli niso bile prisotne. Še dandanes so to njeni telepatski prijatelji in sovražniki, kot jih poimenuje. Nekateri imajo imena in priimke, z nekaterimi bi se rada sestala, odkar jih pozna, določenih oseb se brani z vso silo, tako da se trese in nanje z vsem srdom jezi. Ima pa tudi telepatsko sorodno dušo in hkrati ljubezen, ki jo nekako ohranja v ravnovesju.

Med demoni in ljubeznijo

Mamin slušni svet, ki ga imenuje telepatski, saj veruje, da ima telepatske sposobnosti, opažam, ni nič drugega kot odsev njenega notranjega sveta in sveta, v katerem je živela in ga ponotranjila, kar se zdaj manifestira iz njene bolezni. Bori se, po eni strani s svojimi demoni, po drugi strani pa je vse dobro, nežno, iskreno in ljubeče, kakršna je pravzaprav njena osebnost.

Kot deklici mi je postal ta novi mamin svet nov in brutalen. To seveda ni bila moja mati, bila je nova osebnost, ki vsekakor ni mogla več poskrbeti za nobeno od naju. Ne fizično ne duševno, nikakor pa ne tudi kot vzgojiteljica, starš.

Moja mama zdaj živi sama, brez zdravil že več kot deset let. Nihče je ne bo prepričal, da jih vzame, tudi jaz ne, njen edini otrok. 

Bilo me je sram

Vsa svoja najstniška leta me je bilo sram, da ima moja mati takšne težave, in ni odveč reči, da sem jih skrivala v glavnem pred vsem svojim takratnim socialnim okoljem. Zaradi hospitalizacij je zanje vedela le moja razredna učiteljica, saj sem v tistem obdobju živela pri mamini sestri. K sreči je imela učiteljica velik posluh za situacijo, sem ji pa že takrat dala vedeti, da ne želim nobenega pomilovanja. Tega še zdaj ne prenesem.

Že od malega sem vedela, kako poskrbeti zase in kako biti odvisen od sebe. Imela sem zdravo družbo otrok in pravzaprav si že takrat nisem pustila vzeti navdušenja in veselja do tega, nad čimer sem bila iskreno impresionirana. Odkar pomnim, sem razvila zanimiv način reševanja problemov, ki me spremlja še danes in v glavnem temelji na tem, da je večina mojih težav rešljiva v različno dolgem časovnem obdobju, saj zmorem, ker sem psihično in fizično zdrava. Da ne bo pomote, nisem vedno vedra, vsekakor pa gledam na življenje z vedre plati, saj sem vesela, da mi je bilo zdravje ponujeno in dano.

Moja mati te izbire ni imela, sicer bi bilo najino življenje v mojem otroštvu precej drugačno. V tistem času sem izgubila precej njene pozornosti, že zaradi občutka, da ji moram vso pozornost dajati jaz. Kot 16-letnici mi je bila že v podrejenem položaju. Imela sem občutek, da živi v svojem naivnem svetu in nima pojma, kako se živi. Ko zdaj gledam svojega 16-letnega sina, mi je popolnoma jasno, da je za takšne izjave krivo obdobje odraščanja in osvobajanja. Pri meni pa je bila seveda kombinacija obojega; pubertete in njene nesposobnosti zaradi bolezni. 



Selitev od doma

Leto do dve po svoji polnoletnosti sem se odselila od doma, kar ni bilo nič drugega kot pomanjkanje pozornosti in »grem tja, kjer me bodo imeli radi«. Sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se razumela. Da sem razumela svoje reakcije.

Moja mama zdaj živi sama, brez zdravil že več kot deset let. Nihče je ne bo prepričal, da jih vzame, tudi jaz ne, njen edini otrok. Živi v svojem svetu, ki je poznan le njej, pravi, da je takó živeti naporno, kar je razumljivo. Iskreno, naporno je tudi meni, ker njen svet dojemam drugače kot ona, in že zato, ker mislim, da bi bilo njeno življenje lahko dober približek normalnemu. Že zdavnaj pa sem sprejela dejstvo, da njenega življenja ne morem spreminjati, kar sem dolga leta počela v upanju, da bom vendarle dobila nazaj mamo, za kar jo vsi imamo. Za steber, oporo, zaupanje, tolažbo, zatočišče, modrost, povezanost z vnuki ... Tako egoistično sem si njeno zdravje želela zase.

Nekaj pa je moja mama vseeno naredila prav, v ključnih obdobjih otroštva mi je bila sposobna privzgojiti vrednote in prave cilje, za katere je vedno vredno živeti. 

Vrednote so mamine

Vendar je tu še beseda – vendar. Nekaj pa je moja mati vseeno naredila prav, v ključnih obdobjih mojega otroštva mi je bila sposobna privzgojiti vrednote in prave cilje, za katere je vedno vredno živeti. Moja mati je izrazita nematerialistka in ima neverjeten čut za sočloveka. Zavisti sploh ne pozna. Je talentirana umetnica in vsakič ko jo obiščem, se čudim, kako prekrasna galerija je njeno stanovanje. Ljubi naravo in ceni dobroto. Je iskrena in darežljiva in je največja zagovornica sprave in nezamerljivosti. Nikoli ni imela težav z inteligentno in nevsiljivo razlago ali pogovorom. In kaj so prave stvari, ki človeka v življenju osrečujejo.

Skratka, v tem duhu sem bila vzgojena jaz pred njeno boleznijo, kar ne pomeni, da imam tudi jaz vse te čudovite lastnosti, me je pa vsekakor pustila, da sem se izoblikovala po svojih izkušnjah in napakah. In me pri spodletelih poskusih nikoli ni grajala, le spodbujala. Zavedam se, da marsikateri otrok kljub funkcionalnim staršem ni imel take priložnosti.

V vsem bistvu je moja mami prekrasna oseba. Ujeta v bolezen. Zdaj to vem in s tem sem sprijaznjena, tudi tako, da o njej lahko govorim. Da me njene bolezni ni več sram kot v otroštvu. Ni me sram niti priznanja, da si v nobenem primeru ne bi želela živeti z njo zaradi prevelikega čustvenega bremena. Ji bom pa vsekakor stala ob strani.

Moja mama ima shizofrenijo in je zato posebna. Rada jo imam z vsem srcem.


* Tina Šnuderl je odraščala ob mami, ki jo je zaznamovala shizofrenija. Zdaj se je odločila, da izpove svojo izkušnjo, ki naj bo v pomoč drugim otrokom.