V dokaz, kako poteka "zdravljenje", prilagam test motoričnih spretnosti iz leta 2004, ko so me psihiatrinja, psihologinja, psihoterapevtka in delovna terapevtka vso omamljeno od "zdravil" ocenjevali med kuhanjem kave in postavitvijo piškotov na mizo. Imena odgovornih za test sem zakrila, saj je bolj pomembna vsebina testa. Sprašujem se, ali so zavedno ali nezavedno pohabljali moje mlado življenje? Zakaj sem od leta 2008 zdrava, ko nisem več pod vplivom umetnih zdravil, ki so mi jih predpisovali psihiatri.

Že več kot deset let je minilo od moje odločitve, da v svoje telo ne sprejmem niti enega umetnega zdravila za zdravljenje duševnih bolezni, ki so med leti 2002 in 2008 popolnoma pohabila moje telo in um. Brez mame, družine in redkih prijateljev ter lastne potrpežljivosti, vztrajnosti in molitve mi ne bi uspelo premagati boja z zdravili. Na koncu spoznaš: VSE JE V NAŠIH MISLIH! MI KREIRAMO SVOJ SVET.

Ko sem prvič dobila ta test v roke, sem se zjokala, potem pa zgrozila, kaj vse so pisali o meni ... Naj opozorim, da so se mi pod vplivom zdravil za zdravljenje duševnih bolezni roke vedno rahlo tresle, zato ni čudno, da sem v času testiranja večkrat trčila s predmeti. Danes se moje roke ne tresejo več, kavo vedno skuham z veseljem in od leta 2011 skrbim sama zase. Od leta 2008 sem bila zaposlena povsod, kjer je bilo delo, od leta 2013 pa vodim celo svoje podjetje.

Danes si želim, da se popravi ta test in se napiše: »BARBKA JE ZDRAVA, KER JE SVOJE ŽIVLJENJE VZELA V SVOJE ROKE IN NI DOVOLILA, da bi bila še en poizkusni zajček, ki bi ga sistem lahko pohabil oziroma bi bila danes gotovo v grobu, če bi poslušala nasvete "strokovnjakov".«

Še danes me zmrazi, kako načrtno so uničevali moje življenje razni "strokovnjaki." Niti eden se ni ukvarjal z mojimi strahovi, niti eden me ni spodbujal k iskanju vzrokov za moje težave, k odpuščanju vsega, kar se mi je zgodilo in iskanju priložnosti za življenje in bolj pozitivno razmišljanje!?!

Do mene prihajajo strahotne zgodbe pohabljenih ljudi s psihiatrije, ki se jim na koncu odpovedo še sami psihiatri, saj vidijo propad človeka pod vlivom zdravil. Najhujše so zgodbe o odvzemu otrok materam s psihiatrije, ki so komaj rodile, nekaterim so jih odvzeli kasneje.

TO SE NE BI SMELO DOGAJATI! TO NI ČLOVEŠKO!

VERJAMEM V SPREMEMBE! VERJAMEM V BOLJŠI SVET! 

Vsem tistim, ki se postavljate na noge pa naj bo v oporo in pogum tale misel:

»Če obupaš nad skromnim začetkom, se spomni, da je tudi hrast - to mogočno in veliko drevo - začel kot majhen želod, ki je ležal na tleh.«  


Barbka Špruk je pred leti o svojih izkušnji na psihiatriji spregovorila tudi za prilogo Ona. Preberite intervju tukaj.