Lahkonočnice so slovenski projekt, v sklopu katerega so otrokom ponudili nabor pravljic v obliki zvočnih posnetkov, ki so brezplačno dostopni na istoimenski spletni strani. Vsebine pravljic prispevajo slovenski avtorji, ilustracije mladi slovenski ilustratorji, branje pravljic pa so prepustili nekaterim starejšim slovenskim igralcem ter starostnikom iz domov za ostarele. Njihovi glasovi namreč spominjajo na glasove dedkov in babic ter delujejo pomirjajoče na otroka, hkrati pa se na tak način skrbi za medgeneracijsko povezovanje.
Pravljica je univerzalni vzgojno-učni pripomoček. Ljudje se tega premalo zavedajo.
V sklopu Lahkonočnic, za katerimi stoji A1, so na voljo tudi serije pravljic, ki služijo specifičnim namenom. Med njimi so na primer logopedske pravljice, ki so v pomoč otrokom z govornimi težavami. Poleg tega je od začetka tega tedna dalje na voljo nova serija pravljic, ki so namenjene otrokom z drugačnim jezikovnim ozadjem. Pravljice, ki so v slovenščini, vsebujejo pa tudi besede in besedne zveze v bosanščini, albanščini, makedonščini, ruščini, ukrajinščini ali nemščini, so namreč odlično orodje za povezovanje slovenskih otrok z njihovimi vrstniki iz drugih kulturnih okolij in za premagovanje jezikovnih razlik.
O pomenu pravljic ter spodbujanja medvrstniškega sodelovanja in sprejemanja sva se pogovarjali z Nino Mav Hrovat, otroško in mladinsko pisateljico in pravljičarko, ki je ena izmed avtoric pravljic v sklopu Lahkonočnic. Po izobrazbi je magistra profesorica predšolske vzgoje, v vrtcu Domžale pa je zaposlena kot v.d. ravnateljice, zaradi česar ima bogate izkušnje z delom s predšolskimi otroki. Med drugim nam je zaupala, od kod črpa navdih za pisanje pravljic in kakšna sporočila želi z njimi predati otrokom.
Kakšno vlogo imajo po vaših opažanjih in izkušnjah pravljice pri otrokovem razvoju?
Pravljice so zagotovo eden najbolj dragocenih pripomočkov pri otrokovem razvoju na vseh področjih. Sploh zato, ker jih otrokom običajno beremo odrasli, kar pomeni še dodatno čustveno vpletenost in interakcijo, ki je zelo dobrodošla. Hkrati dajemo na tak način otroku tudi zgled; nudimo mu podporo in oporo. Po drugi strani glede na tematiko otrok preko pravljic spoznava sebe in svet. Seznanja se z moralnimi dilemami in zadržki, se uči pravilno ravnati, razvija empatijo, jezik in besedišče. To je neposredno povezano z mišljenjem. Pravljica je univerzalni vzgojno-učni pripomoček. Ljudje se tega premalo zavedajo.
Otrok, ki ne zna povedati, ki se ne more izraziti, ki ga nihče ne razume, lahko postane agresiven ali se po drugi strani zapre vase, ne sodeluje več, se umakne. Vse te možnosti so in nobena izmed njih ni dobra. Tak otrok ne more biti zadovoljen, ne more biti sproščen, ne more se učiti. Posledice so lahko dolgoročne.
V začetku tega tedna je v okviru projekta Lahkonočnice izšla nova serija pravljic, ki ne bodo zgolj v slovenskem ampak tudi v nekaterih drugih jezikih in bodo namenjene vključevanju otrok z drugačnim jezikovnim ozadjem. Glede na to, da imate veliko izkušenj z delom v vrtcu; kako se otroci odzivajo na sovrstnike, ki so prišli iz drugačnega kulturnega okolja in govorijo tuj jezik?
Načeloma je tako, da mlajši kot so otroci, lažje je. Otroci v večji meri sprejmejo druge in imajo manj zadržkov kot odrasli. Res pa je, da se lahko pojavi problem, če nekoga ne razumejo oz. se z nekom ne morejo sporazumeti. Dodatna težava se pojavi, če prihaja otrok iz take države, da si pri sporazumevanju ne moremo pomagati z nobenim drugim jezikom (na primer z angleščino). V teh primerih je bariera še bistveno večja. Če se ne moremo sporazumeti med sabo, to za otroka ni enostavno.
Po drugi strani so otroci med igro spontani in sproščeni, zato teh težav takrat načeloma ni. Starejši kot so, več je težav. Zato je tako pomembno, da z njimi naredimo čim več v predšolskem obdobju. Vzgojiteljice mi rečejo, da če vse poteka normalno in če je sodelovanje s starši dobro, težave izvenijo v roku pol leta ali celo prej in otrok se vklopi med druge. Je pa lahko problematično, če starši niso pripravljeni sodelovati. Potem je težava toliko večja in dolgotrajnejša.
Torej imajo taki otroci, kar se tiče odnosov s sovrstniki, pri višji starosti večje težave…
Z leti se to zagotovo stopnjuje. Z leti tudi otrok iz okolja pridobi več etiket. Kot majhni se še vsi učijo jezika in takrat je to najlažje. Starejši kot so, več besed v maternem jeziku poznajo, kar pomeni, da je razlika med tistimi, ki že znajo nek jezik, in tistimi, ki se še učijo, večja. Če so otroci na ravni treh ali štirih let, ko še vsi govorijo slabo in imajo vsi še neke govorne težave - tudi slovenski otroci - potem je ta bariera manjša.
Sčasoma, z vpisom v šolo oz. od petih let naprej, se začenjajo pojavljati večje težave. Otrok, ki ne zna povedati, ki se ne more izraziti, ki ga nihče ne razume, lahko postane agresiven ali se po drugi strani zapre vase, ne sodeluje več, se umakne. Vse te možnosti so in nobena izmed njih ni dobra. Tak otrok ne more biti zadovoljen, ne more biti sproščen, ne more se učiti. Posledice so lahko dolgoročne.
Kako lahko starši najbolj pomagajo otroku, ki se srečuje z jezikovnimi ovirami?
Najbolj mu lahko pomagajo s tem, da sodelujejo. Da tudi sami pokažejo interes za - v tem primeru - slovenščino. Da se ne oklepajo samo svojega jezika, ki jim je seveda bližji. S tem starši svojemu otroku pokažejo, da ni nič narobe, če ne zna jezika, da se ga bodo skupaj učili. Da to vzamejo kot izziv ne kot veliko težavo. S svojim zgledom zagotovo pomagajo. Take pravljice, kot so Lahkonočnice, ali pa razne interakcijske igre so zlahka dostopne in otroku v veliko pomoč. Na tak način naredijo starši otroku največjo uslugo. Zgled, dobro sodelovanje, tudi s strokovnimi službami, z vzgojiteljicami, je najboljša popotnica. Da vsi skupaj iščejo načine, kako se sporazumeti.
Otroci pričakujejo, da bodo dobili vse in to takoj. Na drugi strani imamo še vedno otroke, ki marsičesa nimajo in so zelo odvisni od tega, da sodelujejo. Razlike med otroki so se zagotovo poglobile. Tudi med starši. Tudi strpnosti je manj, kot je je bilo včasih.
Kateri so drugi izzivi, s katerimi se sicer pri svojem delu srečujete v smislu interakcije med otroki in odnosov, ki jih ustvarjajo med sabo?
Zagotovo so do določene mere še vedno vidne posledice epidemije in ukrepov socialne distance, ki so bili vzpostavljeni. Otroke je treba ponovno naučiti druženja. Morajo vedeti, da pravila v skupini niso enaka kot takrat, ko si sam. Na novo je treba vzpostavljati odnose, toleranco in strpnost; kako se komunicira, kako si delimo stvari. Individualizem je zdaj še bolj izrazit, kot je bil pred epidemijo. Manj je pripravljenosti za dogovarjanje. Vse to skušamo preko različnih metod in iger čim bolj omiliti. Do 4. ali 5. leta starosti se namreč pri otroku najbolj intenzivno razvija moralni razvoj. To je ključno obdobje, da naredimo nekaj na tem področju, da otroci vedo, kaj je prav in kaj narobe ter kako se ravna. Da tudi obvladujejo svoja čustva in se zavedajo, da niso sami na svetu. Strpnost se privzgoji, prav tako nestrpnost.
Torej je v času epidemije nastal pomemben manko na tem področju…
Nastal je manko in otroci so razvili drugačne veščine. V ospredju je prepogosto mišljenje: »Vse je moje«. Otroci so bolj zaščiteni, starši pa bolj zaščitniški. Že pred tem je bil ta pojav v družbi zelo prisoten. Pomembno vlogo igra tudi to, da je danes vse dostopno. Standard je višji, kot je bil nekoč. Otroci pričakujejo, da bodo dobili vse in to takoj. Na drugi strani imamo še vedno otroke, ki marsičesa nimajo in so zelo odvisni od tega, da sodelujejo. Razlike med otroki so se zagotovo poglobile. Tudi med starši. Tudi strpnosti je manj, kot je je bilo včasih.
Ukvarjate se tudi s pisanjem pravljic. Svoje vsebine prispevate tudi k projektu Lahkonočnice. Od kod črpate navdih za tovrstne tematike?
Navdih za vse pravljice črpam iz opazovanja okolja. V končni fazi delam z otroki in vidim, kaj se dogaja. Ko me nekaj nagovori, skušam to ubesediti preko pravljic. Izmislim si junake, ki so otrokom blizu, in jim dam izbrane lastnosti. Za pravljice rada rečem, da je to prevod vsebine, ki je namenjena širši javnosti, v jezik, ki je razumljiv otrokom.
Menim, da način, kako se vedemo do tistih, ki so na primer prišli k nam in imajo na nek način slabše izhodišče, pove veliko tudi o nas samih. Smo dovolj samozavestni, da nas to ne zamaje? V končni fazi ne gre samo za tujce, gre za razlike nasploh, saj smo si vsi različni med sabo. Otroci, ki so ranjeni v otroštvu, se kot odrasli na podoben način odzivajo na svoje otroke.
Pred nekaj leti smo pri založbi Miš izdali tudi dve moji večjezični pravljici Miška želi prijatelja in Posluh, jazbec gre!. Ugotovili smo, koliko tujejezičnih državljanov je v naših šolah in na tak način smo skušali slovenskim otrokom približati materni jezik teh otrok (bosanščino, makedonščino, ruščino). Moja knjiga O miški, ki je zbirala pogum je bila prevedena v kitajščino. Včasih otroke nahecam in jim rečem, če jo lahko preberejo. Seveda ne znajo. To je ena izkušnja, da vidijo, da je podobno težko tudi otrokom iz drugih držav prebrati naša besedila. Da imajo izkustveni uvid, kako izgleda, če si na drugi strani.
Kakšna sporočila oz. vrednote si želite s svojimi pravljicami predati otrokom?
Najpomembnejše se mi zdi, da nikogar ne obsojamo, preden ga spoznamo. Da nikomur ne damo nalepke, preden sploh ugotovimo, kdo je. Potem absolutno to, da so vse razlike med nami lahko tudi prednosti, ki nas povezujejo. Če dobro sodelujemo med sabo, bo rezultat zagotovo še boljši. Po drugi strani se mi zdi pomembna strpnost pri iskanju načinov, kako lahko sobivamo.
Bi v zvezi s to tematiko izpostavili še kaj, kar še nisva zajeli v dosedanjem pogovoru?
Menim, da način, kako se vedemo do tistih, ki so na primer prišli k nam in imajo na nek način slabše izhodišče, pove veliko tudi o nas samih. Smo dovolj samozavestni, da nas to ne zamaje? V končni fazi ne gre samo za tujce, gre za razlike nasploh, saj smo si vsi različni med sabo. Otroci, ki so ranjeni v otroštvu, se kot odrasli na podoben način odzivajo na svoje otroke. To pomeni, da se lahko neka zamera prenaša skozi več generacij. Nič dobrega ne naredimo, če ustvarjamo sovražno okolje.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: