Vsega je bilo. Še največ na veliki, lepo pogrnjeni mizi, ki se je šibila od hrane, vseh vrst pijač in raznoraznih dobrot. Ničesar ni manjkalo, vse je bilo vrhunsko. Tudi darilo, ki se ga je razveselil najmlajši slavljenec. Starejši brat ni bil tako navdušen, a o tem kasneje. 

Sami »reveži«, me je spreletelo in zazeblo v duši. Glavni med njimi živi s svojo družino v prekrasni hiši (beri: vili!) z bazenom, ima avto in ne le enega, velikega, da ga komaj parkira pod nadstreškom, privoščijo si dopust, kamor koli in kadar koli bi radi, otroci imajo vsega, vsaj videti je tako. Starši so jim »postlali« po svojih najboljših močeh. 

Nehote so mi misli priklicale spomin na otroštvo in praznovanje mojega rojstnega dne. Takrat, nekoč. Nobenih pisanih balonov, brez povabljenih gostov, brez torte, le skromna pozornost, to je bilo vse. »Danes imaš rojstni dan, pripravila ti bom ocvrtega piščanca, za priboljšek,« mi je že navsezgodaj dejala mama. Želela mi je polepšati dan in mi izkazati pozornost, a me njene besede niso razveselile. Nasprotno. Hudo mi je bilo za piščanca, ki se je v družbi pasel na trati pred hišo, ne vedoč za nevarnost, ki mu preti. Mama je predenj nasula zrna koruze, da se je zamotil, potem pa ga zgrabila za peruti. V tolažbo mi je bilo vsaj to, da ni od mene zahtevala, da ga ujamem. Ko ga je čistila in pripravljala za obed, me ni bilo zraven. In kasneje, ko smo sedeli za kuhinjsko mizo, mi tudi ni teknil. Zagrizla sem v toplo, mehko-sladko meso, a ni bilo dobro. Takrat ne. Bila sem otrok, imela sem rada živali in krivo sem se počutila, da je moral umreti zaradi mene, zaradi mojega rojstnega dne. Otroški spomin! 


Tudi tisti večer je bilo cvrtja, pečenja in še česa. Vsega. Jedli smo počasi, vročina in pasje poletje sta upočasnila tempo, ki smo ga popestrili s pogovori o aktualnih temah, ki jim ni konca. Starejši smo debatirali o cepljenju in morebitnih posledicah, o katerih se veliko piše, še več pa govori, o bonih, kako jih bomo porabili, o čakalnih vrstah v bolnišnicah in posledicah, ki jih prinašajo … Vsak je pridal kakšen komentar, svojo prigodo in čas je mineval spontano, prijetno, živahno.

Naenkrat pa smo zastrigli z ušesi in pogled usmerili v družbo mladih, mlajših, med katerimi je glasno izstopal moški srednjih let, znanec iz sosednjega kraja. Njegov monolog je bil dominanten, besede so hitele iz ust kot ploha izpod neba, z očmi je bliskal naokrog in videti je bil očitno razburjen. »V tej državi ne bo več možno dolgo živeti, vse je na psu, vlada in državni aparat sta nesposobna, nekoristna, vse je treba zamenjati; tujce in delavce iz drugih držav je treba izgnati, poslati nazaj, samo zažirajo nas, tukaj nimajo kaj početi, pa še družine imajo tukaj in vse pravice, tako kot mi, še več, mater jim …« Na dušek je zvrnil poln kozarec in se nervozno presedel na stolu. In kmalu so se mu pridružili nekateri somišljeniki, enako misleči, ki jim je vsem tako hudo, ki jim gre tako slabo, ki živijo iz dneva v dan, ki skoraj nimajo ničesar in od ničesar živeti!? Če verjameš! 

Poznam pa mnogo drugih, drugačnih, ki jim usoda ni naklonjena. In se zaradi tega ne izpostavljajo, še najmanj na način in na zabavah, kot sem ji bila priča. Saj si jih tudi ne morejo privoščiti, njihov način življenja je delo in skrb za preživetje. A ne razmišljajo o sovraštvu in mržnji, niso nestrpni in napadalni. 

Sami »reveži«, me je spreletelo in zazeblo v duši. Zaradi njih in zaradi njihovih nepremišljenih besed. Zaradi njihove ošabnosti, prevzetnosti in večvrednosti. Vse poznam. Glavni med njimi živi s svojo družino v prekrasni hiši (beri: vili!) z bazenom, ima avto in ne le enega, velikega, da ga komaj parkira pod nadstreškom, privoščijo si dopust, kamor koli in kadar koli bi radi, otroci imajo vsega, vsaj videti je tako. Tudi ostalim ne gre nič slabše, sem razmišljala dalje. Starši so jim »postlali« po svojih najboljših močeh, jim pomagali, da so doštudirali, se zaposlili, si ustvarili domove, jim čuvajo otroke in skrbijo zanje, kot so nekdaj za njih. Da jim ničesar ne manjka. Nikomur, nikdar. To so želje nas, babic in dedkov. Vedno bile. In prav je tako. Dajmo, če imamo. Da bi le imeli! Vsi.

In nisem se mogla strinjati s tistim, kar sem slišala iz ust teh mladih, nadobudnih ljudi, ki jim v življenju še ni bilo nič hudega. Tem ne. Poznam pa mnogo drugih, drugačnih, ki niso imeli te sreče in ki jim usoda ni naklonjena. In se zaradi tega ne izpostavljajo, še najmanj na način in na zabavah, kot sem ji bila priča. Saj si jih tudi ne morejo privoščiti, njihov način življenja je delo in skrb za preživetje. A ne razmišljajo o sovraštvu in mržnji, niso nestrpni in napadalni, se ne primerjajo z dragimi avtomobili in razkošjem in ne zavidajo drugim stvari, ki jih imajo. Drugačni so. Zakaj? Odgovor je v srcu vsakega od njih. 

Zakaj bi nekdo, ki je šel s trebuhom za kruhom, ne smel imeti ob sebi tistih, ki jih ima rad? Zakaj ne bi smel imeti družine in si z delom svojih rok ustvariti lepšega, boljšega življenja? Zakaj je on manjvreden, ostali pa večvredni?! 

Zakaj bi nekdo, ki je šel s trebuhom za kruhom, ne smel imeti ob sebi tistih, ki jih ima rad? Zakaj ne bi smel imeti družine in si z delom svojih rok ustvariti lepšega, boljšega življenja? Zakaj je on manjvreden, ostali pa večvredni?! Po čigavih merilih? Tistih, ki so polni sebe in svojega ega, ali drugih, drugačnih, ki se zavedajo, da je med imeti in izgubiti zelo tanka meja. In da se stvari v življenju lahko še kako hitro spremenijo in bomo mi tisti, ki ne bomo imeli: ne razkošja, ne doma, ne svojih dragih. Naj se nikoli ne zgodi!

Še glede darila. Mlajši slavljenec je dobil električni skiro, takšnega, kot si je želel. In tudi sam izbral. »Mnogo boljše darilo je dobil od mene, jaz sem dobil samo kolo, ki ga bom moral goniti, njemu pa to ne bo treba!« je bilo slišati besede starejšega brata. Nasmejale so zbrano družbo, saj so bile iskrene in posrečene. Otroci pač povedo tisto, kar mislijo. Odrasli pa … Naj se zamislijo.