Skozi raziskovanje različnih gibanj počasnosti in tri knjige, ki bralce nagovarjajo k opuščanju naglice, je v življenju znova našel užitek in mir. Danes v Avstraliji snema oddajo, v Kanadi serijo, v Londonu zvočni podcast, obenem predava po svetu in pripravlja novo knjigo o staranju. Čeprav govori hitro, vseeno živi dovolj počasi, da se življenja v celoti zaveda.


V začetku prve knjige, Hvalnica počasnosti, omenjate trenutek, ki ste ga doživeli kot najstnik, čakajoč na avtobus sredi poletnega italijanskega mesteca. Občutek miru brez kančka naglice vas je pravzaprav navdihnil, da ste leta kasneje spremenili življenje in začeli živeti počasneje. Ste uspeli znova poiskati ta občutek?

Knjiga je pravzaprav že precej stara, 14 let, in ravnokar sem imel čudno izkušnjo, ko sem jo moral znova prebrati, saj sem snemal avdio knjigo. Spomnim se, to je prvi stavek v knjigi, med ponovnim branjem sem dojel, da sem občutek res znova našel! Če moje življenje pogledam od zunaj, mi marsikdo reče, da ne deluje prav počasno, a važno je, kako ga občutim jaz! Imam razburljivo življenje, obiskujem dogodke in pišem o stvareh, ki me zanimajo, a nimam občutka, da me karkoli priganja. Točno tako, kot med čakanjem na tisti avtobus. Prej je bil vsak trenutek bitka s časom, občutil sem ta pritisk naglice, nič se ni odvijalo dovolj hitro. Sedaj to redko občutim, tudi če stojim v vrsti, torej počnem stvari, ki jih sam ne bi izbral ali niso zanimive, vseeno lahko znotraj sebe poiščem ležernost. Vsekakor zame obstaja čas prej in potem, čeprav počnem iste stvari v enakih količinah, nisem v stresu. Živim vsak trenutek, namesto da bi jih le odkljukal s seznama opravil. Del upočasnitve je ponovna pridobitev nadzora nad časom in lastno izkušnjo sveta.


Ljudje mislijo, da je počasnost nežna in lahkotna, a zahteva tudi nekaj trdega dela. Seveda je v njej velik užitek, intenzivnost življenja in občutka, da si živ, a tudi tukaj ne gre brez brušenja ostrih robov. Na tem mestu nastopi pogum, da se s stvarmi soočaš in jih tudi premagaš. Postaneš boljša različica samega sebe!


Preden ste se posvetili temi počasnosti, ste dolgo opravljali novinarsko in dopisniško delo. Vas je morda ravno precej stresno novinarsko delo, vedno v tekmi s časom, napeljalo k iskanju nasprotja?
Vsekakor, predvsem se mi zdi, da novinarski poklic privlači ljudi, ki so po naravi hitri in jih nato naredi še hitrejše. Okužiš se z idejo časovnih rokov, na koncu prideš iz službe in si za kuhanje večerje postaviš časovno omejitev. Ali tako bereš pravljice za lahko noč! To postane tvoj način delovanja, tudi pri meni je bilo novinarstvo velik faktor, zakaj na koncu nisem zmogel več. Obožujem ta poklic, v njem sem 12 let res užival in še danes kaj napišem, novinarji so moji ljudje! Nikakor ga ne krivim za karkoli, kvečjemu mi je pomagalo, da sem našel drugačno pot. V svet medijev sem vstopil z idejo, da bom spremenil svet, da bom stvari pomagal obrniti na bolje, a sem spoznal, da v resnici nisem naredil veliko. To in težave z naglico so me spodbudile, da sem se lotil pisanja knjig. Konec koncev so tudi knjige zelo novinarske, tako duh kot stil, tudi dejstva so dvakrat preverjena!


Bi lahko rekli, da upočasnitev zahteva manjšo zahtevnost do samih sebe? Nikoli ne naredimo dovolj, vedno obstaja še nekaj, v čemer bi lahko bili boljši, uspešnejši. Ali počasnost ne zahteva sprejetja dejstva, da danes morda ne bomo vsega postorili? Kar je za sodobnega človeka pravzaprav prekletstvo?
Osredotočil bi se na pojem manjše zahtevnosti, ne bi rekel manjše, drugačne pa! Trenutni imperativ zahteva, da opravimo več stvari, v vedno krajšem času. Kar bi morali zahtevati od sebe, je izkoristek, da iz časa, ki ga imamo, iztisnemo čim več. Ta zahteva je zdrava, a zahteva popolni zasuk trenutne paradigme. A če nam ta preskok uspe, postanemo ljudje, ki živijo resnično zadovoljna življenja. Strinjam se, da je pogost problem ta notranji in zunanji pritisk, da naredimo več in več, to je velik razlog za ogromno težav.



Po drugi strani nas je strah niča, groza nas je trenutkov, ko nam lahko postane dolgčas. Včasih vedno večja naglica prikriva nezmožnost soočanja s samim seboj.
Točno to se zgodi, samoizpraševanje je strašljivo! Hitrost in zaposlenost sta orodji, ki služita zanikanju postavljanja vprašanj, kot so: Ali sem v redu? Je moja družina v redu? Živim takšno življenje, kot si ga želim? To so težka vprašanja, tako lažje je razmišljati o vsakdanjih opravkih in izzivih. Za marsikoga je hitrost pobeg, pravzaprav je znano, da je zadnja stopnja pred izgorelostjo izbruh povečane produktivnosti, a se to nikoli ne izide.


Imate sami izkušnje s psihološko težo, ki jo po letih hitenja sprva prinese upočasnitev? Kakšna je bila vaša izkušnja spremembe?
Seveda, pri meni je to prineslo spoznanje, da novinarstvo ni več zame. Kar je bilo strašljivo, to je bila moja identiteta, leta sem vložil v cilj, težko si je priznati, da je ta čas minil. Poklic, za katerega sem mislil, da ga bom opravljal celo življenje, me ne izpolnjuje več. Imel sem nekaj mesecev težkega obdobja, ko sem zapustil službo pri časopisu, a sem vesel, da sem to prebrodil. Če bi bil bolj prestrašen ali imel manj poguma, bi si lahko poiskal novo delovno mesto novinarja in pristal znova na začetku, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. Ljudje mislijo, da je počasnost nežna in lahkotna, a zahteva tudi nekaj trdega dela. Seveda je v njej velik užitek, intenzivnost življenja in občutka, da si živ, a tudi tukaj ne gre brez brušenja ostrih robov. Na tem mestu nastopi pogum, da se s stvarmi soočaš in jih tudi premagaš. Postaneš boljša različica samega sebe!


V preteklosti je bil v primeru, da je otrok staršu potožil o dolgčasu, to otrokov problem! Danes starši krivijo sebe in iščejo tisoč načinov, kako ga zaposliti, a mu s tem vzamejo vso ustvarjalnost. Dolgčas premagamo z domišljijo, tako se naučimo biti osredotočeni in čas smotrno uporabljati.


Kako se sami spopadate z občutkom dolgčasa?
Obstajajo trenutki, ko ostanem brez mentalne stimulacije in bi lahko rekel, da mi je dolgčas. A tega ne doživljam tako, čas izrabim, da se srečam s svojimi zamislimi ali preprosto opazujem okolico. Tiste stvari, ki jih prej nisem nikoli opazil, ker sem bil ves čas tako zaposlen. Prav dober sem postal v tem, da preprosto sem. V angleščini izraz za človeka, human being, vsebuje glagol biti, a mislim, da smo se spremenili v nekaj, kar bi moralo bito osnovano na glagolu delovati, torej human doings!


Kako je opuščanje naglice spremenilo vaše odnose z ljudmi?
To je najverjetneje daleč najboljša stvar, ki se je zame osebno spremenila v mojem življenju. Moji odnosi so postali resnični odnosi. Kaj nam koristi petsto virtualnih prijateljev, vse se vrti okoli količine, namesto kakovosti! Kdaj ste nazadnje preživeli dan s prijateljem in preprosto vandrali naokoli? Neverjetno je, kakšno iluzijo ustvarjajo socialna omrežja, da resnično verjamemo, da negujemo in razvijamo odnose. Seveda so izjemno uporabna, a če je to edino, na čemer v odnosu gradite, ni dovolj, na koncu ostane prazna lupina. In ne le to, opažam, da so tudi ostali odnosi postali bolj poglobljeni, več in bolje poslušam. Vedno sem bil radoveden, kar se tiče ljudi, v tem trenutku me bolj zanima, kaj o tej temi menite vi, čeprav vem, da sem jaz tisti, ki odgovarja na vprašanja. To zanimanje za druge se povečuje, čeprav gre lahko za zelo majhne, mimobežne trenutke. Kakovost odnosov, čeprav je to z osebo, ki vam zjutraj postreže kavo, je globlja. Preproste stvari, kot je ta, življenju dajejo teksturo, barvo in pomen.





Kaj pa otroci? Tudi sami jih imate, torej veste, kako počasni so lahko. Mnogi starši se na njihovo raziskovanje odzivajo brez potrpljenja, včasih skoraj pričakujejo, da se bodo otroci hitreje znašli v tem odraslem svetu. Kako so se odzvali na vašo spremembo ravnanja, na večjo mero potrpežljivosti?
V Londonu, kjer živim, imajo prijatelji mojih otrok precej natrpane urnike, z raznoraznimi aktivnostmi. Naša družina se je temu uprla, otrokoma sva z ženo dala možnost, da si izbereta eno ali dve aktivnosti, ki jo res obožujeta in se nanju osredotočita. Zdaj sta že starejša, imata 14 in 17 let, lahko povem, da zelo uspešno obvladujeta svoj čas. Izjemno sta samostojna, nočem na tem mestu pretiravati, ampak meni se zdita super osebi! Vesel sem zanju, da se tako razvijata, veliko pripisujem dejstvu, da nad njima nisva izvajala pritiska, kaj vse morata postati. Imela sta čas za igro, to otroci potrebujejo. In čas za dolgčas! V preteklosti je bil v primeru, da je otrok staršu potožil o dolgčasu, to otrokov problem! Danes starši krivijo sebe in iščejo tisoč načinov, kako ga zaposliti, a mu s tem vzamejo vso ustvarjalnost. Dolgčas premagamo z domišljijo, tako se naučimo biti osredotočeni in čas smotrno uporabljati. Kadar je vse določeno in nadzorovano z urnikom, odraščajo v zlati kletki. Živimo v kulturi mikromanagementa pri otrocih, postali so produkti in projekti, namesto da bi se umaknili s poti in pustili, da postanejo osebe. Starši imajo občutek, da morajo vskočiti in zadeve usmerjati, ker vedo kaj se bo zgodilo, a to ni življenje! Življenje se zgodi samo.