Redne raziskave Freedom House in International IDEA kažejo vedno večji delež držav, ki se pomikajo v smer avtoritarizma. Nasprotno skoraj ni držav, v katerih bi se krepila demokracija. Znani kitajski umetnik Ai Weiwei je v odmevnem intervjuju na eni od ameriških TV jasno opozoril, da Američani v marsičem že živijo v avtoritarni državi. Fiasko v Afganistanu je zadnja zaušnica domišljavemu izvozniku svobode in demokracije, ki poskuša imeti za norca cel svet z izvažanjem nečesa, česar še zase nima dovolj. 

Svet, ki smo ga poznali in nam je dajal varnost, dobesedno razpada pred našimi očmi – ampak tega še kar nočemo videti. Ker nam gre očitno še vedno predobro. 

Kitajcem je uspelo učinkovito pokazati, da kapitalizem in demokracija nikakor nista nujna sopotnika. Demokracija je paradoksalno vedno bolj napoti tudi liberalizmu, ki smo ju vedno dojemali kot siamska dvojčka. V vseh oblikah kapitalizma imajo igralci, ki vlečejo ključne niti, zelo podobne želje. Le da so razni Orbani podrli kulise in igrajo vedno bolj odprt poker. V nekaterih državah je imunski sistem demokratičnih institucij in civilne družbe že tako oslabljen, da se kapitalu in avtokratom niti pretvarjati ni več treba. 

Skratka – demokracija je v napoto vsem, ki jim bogastvo in politični vpliv omogočata, da določajo pravila igre. Liberalni kapitalisti se s populističnimi predstavami za množice vsaj še trudijo pretvarjati, ostalim tudi tega ni več treba. Še bolj žalostno pa je, da se je demokracije naveličalo tudi »ljudstvo« samo. Egoistično poudarjanje svobode in pravic ob sočasnem zanemarjanju odgovornosti in solidarnosti do drugih demokracijo uničuje v samem jedru. Tisti, ki bi jo morali iz svojega vitalnega interesa najbolj odločno braniti, ji s tem (nevede?) zadajajo usodne udarce. 


Pandemija je brutalno razkrila načeto zdravje zahodnih demokracij. Totalitarna Kitajska iz krize izhaja kot strateški zmagovalec. Tisti, ki se pritožujejo nad našimi ukrepi, lahko vsak dan spremljajo na prenosih z olimpijade, kaj pomenita red in disciplina. Tudi sicer so se v boju z virusom najbolje obnesle (pol)avtoritarne države, kot je Singapur in zrele demokracije, ki so še sposobne doseči dogovor o trših ukrepih in samoodpovedovanju (npr. Avstralija in Nova Zelandija). Zahodne demokracije, zazibane v udobje potrošništva in ignorance težav ostalega sveta, enostavno ne zmorejo več zadostne povezanosti in solidarnosti, potrebnih za soočanje z resnejšimi krizami. Protest tovornjakarjev v Kanadi je poučen primer kaosa, v katerega se vedno bolj potaplja zahodni svet. 

Kitajska in Rusija sta kot mrhovinarja zavohala priložnost. Rusija je bila že pred časom razkrinkana kot glavni proizvajalec spletnih dezinformacij. Pri tem so odlično dopolnili »alternativce« in skupaj učinkovito povečujejo razpoke v demokratičnih državah. Ker obe velesili vladata s trdo roko in nadzirata spletna omrežja, jim te dezinformacije ne morejo narediti omembe vredne škode v primerjavi s tisto na »svobodnem« Zahodu. Sta v podobnem položaju kot policija v plinskih maskah, ki meče solzivec med demonstrante. 

Foto: Vanish_point/Shutterstock

Naraščajoča zahodna družbena permisivnost s poudarjanjem pravic ob sočasni pasivnosti državljanov usmerja politike, da ljudi ne morijo z resničnimi problemi, ampak jih raje populistično pitajo s tistim, kar želijo slišati. Med politiki in ljudstvom se je tako oblikovala povratna spiralna zanka, ki vrta glave vedno globlje v pesek. Svet, ki smo ga poznali in nam je dajal varnost, dobesedno razpada pred našimi očmi – ampak tega še kar nočemo videti. Ker nam gre očitno še vedno predobro. 

Slovenci s svojo mlado državo ne premoremo demokratične in državne tradicije. Ob tem, razen nekaj prvih let, vztrajno majemo stebre, na katerih slonita država in demokracija. Zato ni nikakršno presenečenje, da nas je pandemija razsula in razklala še neprimerno bolj od zrelih držav. Pojasnjevanje nestrpnosti z razkolom med cepljenimi in necepljenimi se mi zdi prenaivno in prepovršno. Bolj verjetno gre za boj za eno od temeljnih demokratičnih načel »Če se nekaj dogovorimo, potem se tega tudi držimo in naj velja za vse enako.« Prej nas kršenje pravil ni tako zelo motilo, ker smo s tem preigravali državo, ki je itak ni škoda. Covid pa je povzročil, da smo se začeli driblati in nategovati med sabo. Nebogljeni in neopremljeni za odgovorno razreševanje konfliktov smo razpadli na dva dela. Podobne težave imajo v večini »mehkih« zahodnih držav, pri nas so zaradi nezrelosti družbe samo mnogo silovitejše. 

Svet postaja vedno bolj krut, dogajajo se močne nepovratne spremembe. Časi za razvajenost, ležernost in neodgovornost se nepreklicno iztekajo. Zagotovo pa pred nami niso časi za poudarjanje pravic in pozabljanje na odgovornost, ki jih te pravice prinašajo. Nasprotno! Prihaja čas, ko bo treba pokazati odločnost, odgovornost in solidarnost. 

V razvajenih družbah (vse zahodne demokracije ustrezajo temu opisu) hudo težavo predstavlja že prvi del prej omenjenega načela - torej dogovarjanje samo. Dokler so na prvem mestu individualne pravice se je praktično nemogoče dogovoriti o ničemer, kar zahteva omejevanje oziroma resnejše posege v pravice posameznika. Pri nas je dodatna težava še nesrečno vladanje z odloki, ko se niti ne ve, kdo in s kakšno večino, če sploh, jih je sprejel. To že vnaprej ponuja razlog ali izgovor, da se pravil ne spoštuje. 


In smo pri drugi težavi. Ne strinjam se s tistimi, ki s prstom kažejo na stroko in vlado kot glavna krivca za slabo upravljanje z epidemijo in za hudo družbeno krizo. Zadnje leto so oboji bolj ko ne kopirali ukrepe obeh severnih sosed, pa ni kaj dosti zaleglo. Virusa ne ustavljajo ukrepi in vlada, ampak ljudje, ki se jih držijo. Razen nekaj prvih mesecev so se pri nas ukrepi množično kršili. V tem se skriva glavni razlog, zakaj imamo kljub podobnim ali še hujšim ukrepom od zrelejših sosed tako porazne rezultate. 

Skrajni čas je, da si priznamo, da ne premoremo dovolj izkušenj kot tudi ne odgovornosti, da bi bili sposobni kvalitetno upravljati državo. Volitve same po sebi ne bodo kaj dosti spremenile. Politiki tega niso povzročili, razkroj so samo pospešili, zato tega tudi ne morejo spremeniti. Svet postaja vedno bolj krut, dogajajo se močne nepovratne spremembe. Časi za razvajenost, ležernost in neodgovornost se nepreklicno iztekajo. Zagotovo pa pred nami niso časi za poudarjanje pravic in pozabljanje na odgovornost, ki jih te pravice prinašajo. Nasprotno! Prihaja čas, ko bo treba pokazati odločnost, odgovornost in solidarnost. Predvsem pa je skrajni čas, da se prebudi zdrava večina in preglasi kričeče neodgovorne razgrajače. Le tako bodo ti spoznali, da živijo v iluziji – da jih ni toliko, kot mislijo, da jih je. In šele potem bo čas za naslednje demokratično načelo »Ko mislimo različno in se ne zmoremo uskladiti, odloča (zadostna) večina.« 

In če živim v iluziji jaz in nas ni dovolj odgovornih za zadostno večino? Potem se bomo z državo vred kaj kmalu s splošnega premaknili na intenzivni oddelek. Bojim se, da tam nimamo respiratorja, ki bi nam povrnil dovolj zdravja za še eno priložnost. 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva. 

Izidor Gašperlin po zaključeni poslovni karieri zadnjih 15 let deluje kot partnerski in družinski terapevt v svojem terapevtskem centru. Na delavnicah in predavanjih po Sloveniji na enostaven način govori o zapletenih zadevah iz naših odnosov in pri tem navdušuje z neposrednim in sproščenim pristopom. Je tudi avtor knjižnih uspešnic Čutim, torej sem!, Solo v dvoje in Striptiz v dvoje ter soavtor knjige Človeška ljubezen.