Z avtom do izhodišča

Najbolj običajen dostop do Male planine, ki leži na višini okrog 1500 metrov, iz osrednje Slovenije vodi mimo Kamnika, po dolini Kamniške Bistrice in nato proti prelazu Črnivec. To je obenem manj običajna pot v Zgornjo Savinjsko dolino čez Kranjski Rak in prelaz Volovljek (1029 m), ki je naravna meja med Gorenjsko in Štajersko. Najbolj zagreti pohodniki lahko pustijo avto že ob razcepu pred prelazom. Vabljivo pa se je zapeljati po makadamski cesti, ki se odcepi levo in počasi vzpenja na pobočja Male planine. V smeri planine Marijanine njive lahko pustite vozilo na enem izmed parkirišč. Najprimernejše se imenuje Za ušivcem. Na začetku parkirišča stoji informativni pano, v bližini pa so tudi kažipoti, ki usmerjajo na vzpenjajočo se stezo v gozdu. 

Primerno za družine

Sprva senčna pot je ravno prav strma za ogrevanje. Kmalu se pridruži makadamski cesti, ki je pravzaprav nadaljevanje tiste, ob kateri je urejeno parkirišče. Cesta se počasi vzpne do prvih travnikov in vodnih kalov, namenjenih živini. V poletnih mesecih se na širnih pašnikih zadržujejo krave. Znajo biti kar preveč radovedne, a se jim ne dobrikajte preveč s kakšnimi prigrizki in jih raje opazujete z varne razdalje. Hojo z razgledi na gozdnate hribe v okolici kmalu popestrijo lesene koče, zgrajene po vzoru planšarskih, ki druga za drugo vzniknejo med redkimi smrekami in borovci. 

Glejte kažipote

Velik lesen kažipot opozarja na razpotje: če potrebujete oddih v eni izmed treh planinskih koč, se usmerite naravnost. Proti vzhodu se odpirajo razgledi na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kašno planino. Pot je speljana prek Stolniškega in Gojniškega stana. Naslednji je Mali stan, kjer ponovno zavijete desno. Po krajšem vzponu se prikaže Jarški dom, v bližini stoji še Črnuški dom, le še lagoden nekajminutni sprehod pa vas loči od Domžalskega doma. V vseh treh se lahko okrepčate z izvrstnimi domačimi jedmi, tudi mlečnimi dobrotami. V Črnuškem in Domžalskem domu pa lahko tudi prenočite. 

Za hojo do Male planine boste potrebovali nekoliko več kot uro, če pustite avto na katerem izmed nižje ležečih parkirišč od omenjenega, pa še malo več. Predvsem zato, ker je pot bolj strma. Z roba razgibane planote in višjih vzpetin se ponujajo razgledi na pašnike, na jugu pa segajo prek Ljubljanske kotline vse do Nanosa, Snežnika in celo do Risnjaka v Gorskem Kotarju. Na zahodu je Krvavec s smučiščem, najbolj slikoviti pa so pogledi proti severu, kjer se dvigujejo slikoviti vrhovi Kamniških Alp z najvišjim Grintovcem na čelu. 

Krožna pot

K izhodišču se lahko vračate po krožni poti, speljani čez pašnike. Če vam ostaja še dovolj energije in časa, pa se lahko podate vse do zgornje postaje nihalke, do koder boste potrebovali malo več kot uro nenaporne hoje. Pot vodi mimo slikovite lesene kapele Marije Snežne. Prvič je bila postavljena leta 1938 po načrtih Jožeta Plečnika. Med drugo svetovno vojno je bila skupaj z večino pastirskih koč požgana. 

Pravljične hiške

Velika in Mala planina sta se turistično uveljavili že v drugi polovici 19. stoletja, pastirji pa so ju odkrili že veliko prej. Sledovi davne prisotnosti človeka so prazgodovinski ostanki, ki so bili najdeni v jami Dovji griči. Koče, podobne današnjim, so se pojavile že v 5. stoletju pred našim štetjem. Tip planšarskih koč spominja na stavbe, kakršne je poznalo že halštatsko in latensko obdobje. Po starem ustnem izročilu so tu bivali divji (dovji) ljudje, ki so pastirje učili delati sir. Nekdaj so bile koče brez stropa, tako da je dim z ognjišča uhajal skozi streho. Tudi oken ni bilo, ampak so za to, da je v kočo prodrla svetloba, odmaknili nekaj skodel. Ob steni so bile police, ki jih je bilo praviloma toliko, kot je bilo krav v stanu. Preskarjeva bajta, ki je muzej, je še vedno urejena po starem, stoji pa v bližini kapele. Današnje koče so nekoliko drugačne, vendar še vedno zelo podobne tistim iz nekdanjih časov in nekatere na prvi pogled še vedno delujejo pravljično. 

Sir za dekleta

Na prostranih pašnikih se je včasih paslo veliko živine. Na planino so prignali več kot dva tisoč ovac, v današnjih časih pa prevladujejo krave. Pastirji so vse poletje preživeli na planini. Skrbeli so za živino in nabirali zdravilna zelišča, rezljali pipe in modele za okraske – pisave. Pisave, ki so predstavljale najrazličnejše vzorčke, od rastlinskih do geometrijskih, so vtisnili v trniče, kepe sira, posušene v dimu. Trniče so vedno delali v parih. Z njimi so ob prihodu v dolino obdarovali dekleta in tako izkazovali naklonjenost.