Slovenski markacisti prostovoljno skrbijo za več kot 10.000 kilometrov planinskih poti

Pogosto se šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidemo, zavemo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki nam omogočajo varnejši in brezskrbnejši obisk gora. Za tem pa stoji malce več kot 800 registriranih markacistov Planinske zveze Slovenije (PZS), ki planinske poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh obiskovalcev gora.

Po planinskih poteh več kot sedemkrat okrog Slovenije

Planinska organizacija skrbi za mrežo več kot deset tisoč kilometrov, ki jih označuje Knafelčeva markacija, rdeč kolobar z belo piko v sredini. Skupna dolžina planinskih poti je tolikšna, da bi lahko po njih več kot sedemkrat obkrožili Slovenijo po državni meji. V praksi to pomeni, da prepredajo glavnino države, vsak markacist pa preračunano skrbi za malo manj kot trinajst kilometrov planinskih poti, kar je recimo dvakratna dolžina poti iz Vrat po zelo zahtevni Tominškovi poti na Triglav.

»Ženske smo natančnejše pri postavljanju markacij. Moški delajo zahtevnejša dela, me navadno markiramo, za kakšna napornejša opravila pa si moramo kar izbojevati prostor.« - dolgoletna markacistka Marjana Jelen

Desetina žensk v pretežno moški družbi

V markacijskih vrstah resda prevladujejo moški, a med njimi je tudi 87 markacistk. »Ženske smo natančnejše pri postavljanju markacij. Moški delajo zahtevnejša dela, me navadno markiramo, za kakšna zahtevnejša opravila pa si moramo kar izbojevati prostor. Sama rada žagam, zabijam, strižem podrast, delam kaj konkretnega. Rada imam red, zato imam rada tudi dobro urejene planinske poti. Res uživam med markacisti, to je skupinsko delo, saj skupaj laže veliko naredimo. Markacist je bil že sin, nato sem postala tudi sama. Včasih sem kar pozabila na čas in kdaj celo moža prikrajšala za kosilo, ker sem se tako zatopila v delo, a me je vedno razumel,« se razgovori Marjana Jelen, markacistka PD Medvode in nekdanja vodja odbora za planinske poti MDO PD Ljubljane, aktivna tudi v Komisiji za planinske poti PZS.

Varno do cilja

»Nikoli nisem štela ur, ki sem jih namenila za prostovoljno delo. Ko grem sama v gore, sem zadovoljna, če so poti dobro označene, dan v hribih je lepši, če varno prispeš do cilja. Zelo sem bila vesela priznanja Alojza Knafelca; ne potrebuješ drugega, kot da ljudje opazijo, da si nekaj dobro naredil, ali ko gredo v Polhograjce in rečejo: Kako imate dobro urejene poti. V največje veselje mi je, da opazijo delo, ki ga je skupina naredila, to zadovoljstvo, da si koristen, da nekomu olajšaš pot. Sem tudi prostovoljna planinska vodnica – in kaj je lahko lepše darilo kot to, da te nekdo na vrhu gore objame in reče: Polepšala si mi življenje,« kar žari Jelenova.

Večina dela na plečih prostovoljcev

Ob vse večjem turističnem obisku Slovenije se tudi v gorah povečuje število tako planincev kot gorskih kolesarjev; po zadnjih podatkih jih letno obišče 1,7 milijona obiskovalcev. »V gore hodi okoli 350.000 slovenskih planincev, pri čemer jih je le 60.000 članov PZS, torej je le vsak šesti planinec na naših poteh tudi naš član, breme vzdrževanja pa je v celoti na naših plečih. PZS ne zmore več zagotoviti dovolj sredstev za materialne stroške vzdrževanja, tudi potrebnemu prostovoljnemu delu na poteh smo markacisti komaj še kos. Čedalje večji obisk na planinskih poteh pomeni večjo obremenitev na podlago, to pa veliko več dela za markaciste, saj je treba poti še dodatno zaščititi s protierozijskimi zaščitami in stopnicami,« pojasni predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan in opozori, da je kljub cvetočemu turizmu v Sloveniji večina vzdrževanja planinske infrastrukture še vedno na plečih prostovoljcev ter da se bo brez posluha države in sistemske ureditve podpore začel postopno nižati standard urejenosti planinskih poti in koč.

Več kritikov kot tistih, ki bi vzeli v roke kramp in lopato

»Planinske poti je treba ves čas vzdrževati, od preprostejših del, kot so košnja, čiščenje grmovja, ki preraste pot, do načrtovanja in najzahtevnejšega nadelavanja zelo zahtevnih planinskih poti, kjer smo izpostavljeni padajočemu kamenju, delamo na vrvi in v plezalnem pasu in to od nas zahteva dobro poznavanje alpinistične tehnike. Vse več ljudi v gorah, velika količina snega, hudi nalivi in neurja jih dnevno uničujejo. Primanjkuje nam kadra, predvsem mlajših, ki bi nam priskočili na pomoč. Včasih imam občutek, da je veliko več tistih, ki po forumih kritizirajo, kakšne so planinske poti v Sloveniji, kot tistih, ki bi bili pripravljeni vzeti v roke kramp in lopato, in to samo za dobro planinsko malico,” razlaga Zdravko Bodlaj, markacist inštruktor PZS in član tehnične skupine Komisije za planinske poti PZS.

Fantje, to ste pa dobro »urihtal«

Slovenski markacisti so v letu 2018 zanesenjaško namenili urejanju planinskih poti skoraj 35.000 prostovoljnih ur. »Najprej so tukaj entuziazem, dobra volja in velika srčnost vseh nas, ki delujemo kot markacisti. S sodelavci se predvsem veliko družimo, znotraj teh krogov nastajajo ideje in načrti in krešejo se iskre. Zlasti nam je v zadovoljstvo redka pohvala planinskih posameznikov, ki opazijo naše delo, veste, tisti mali: Fantje, to ste pa dobro 'urihtal',« iskreno pove Bodlaj in dodaja: »Najpomembnejši vidik pri vsem skupaj pa je, da dobro oskrbovana planinska pot pomeni varnejši korak obiskovalcev gora in predvsem manj možnosti za gorske nesreče, seveda če so planinci primerno obuti in znajo hoditi.”