Mi smo slivniški planinci, peš na Triglav hodimo, da naš praznik počastimo, 30 praznujemo,« se nam je besedilo himne, s katero so nas presenetili ob odhodu, že prvi dan mnogoglasno prepevalo od Gorice pri Slivnici in nam dajalo hudomušen zanos vso dolgo pot čez Resevno, Svetino in Celjsko kočo do Šmohorja. V menda enem najbolj vročih dni letošnjega poletja – pisal se je 5. avgust – je senco z nami naklonjeno delil gozd, le tu in tam na odprtem smo se zavedeli pripeke, ob poti posejani izviri in vodne pipe pa so poskrbeli za dobrodošlo osvežitev. Pravilo sence smo si postavili za ultimat v žarečih poletnih dneh, prav tako smo brž ponotranjili pravilo dobre družbe, ki še tako težak korak naredi lahkotnejšega.

Eno presenečenje na dan odžene slabo voljo stran

Do spoznanja, da eno presenečenje na dan odžene slabo voljo stran in naredi dan krasan, smo se dokopali kmalu po svitu, z zajtrkom in sendvičem za sabo pod Mrzlico. Neusmiljen vzpon nam ni povzročal ne težav ne problemov, odpiral pa preštevilne jezikovne debate, ki so se vnemale premo sorazmerno s strmino. Na obzorju valujoča zelenina Posavskega hribovja je dajala vedeti, da vse poti vodijo – na Čemšeniško planino, po svobodo za noge in travni počitek za hrbet. Le črnemu nebu je uspelo, da je planinska pehota krenila dalje, korak je še najbolj pospešil naravni tuš, ki nas je spremljal zadnje korake do Trojan. Kapo dol naši maserki za maraton spretnih in neutrudnih prijemov, o katerih smo v prihodnjih dneh sanjali z odprtimi očmi.

Kulinarično popotovanje

Strah ima velike oči in še večji želodec. Menda psihično najzahtevnejšo etapo – kot se je izkazalo, je prišla z enodnevno zamudo – smo doživeli kot kulinarično popotovanje od Trojan pod Špilkom prek Zlatega Polja do Radomelj. Krofi za zajtrk, vrhunski golaž s prilogami in štrudlom iz domače Lesjakove gostilne v planinski postrežbi za kosilo in večerne dobrote z žara s torto v radomeljskem raju Ob robu gozda. Vmes smo si kakopak vzeli čas tudi za hojo in na števcu poti do Triglava dodali 30 kilometrov, najmlajši član zasedbe pa je prištel novo pomlad. Ostani z nami, ostani z nami do jutra, je ducat grl ob tabornem ognju prepeval kopici podpornikov, ki so nas iz dneva v dan presenečali, prevažali glavnino naše prtljage, predvsem pa razvajali naše okušalne brbončice in obnavljali energijske zaloge.

Siva pot vodi me ... do prvih sto kilometrov

Siva pot (beri: asfalt) vodi me po ubijajoči razbeljeni ravnini, ki smo se je (pre)najedli iz Radomelj mimo Volčjega Potoka in Smlednika do Škofje Loke, že v Vodicah pa jo je presekal razveseljivi mejnik – stoti kilometer naše poti, ki je terjal že toliko žuljnega davka, da je bil obvezen postanek v lekarniških boksih. Četrta etapa nam je dala vetra! Ko bi ga vsaj, a niti najmanjša sapa ni potegnila mimo ušes in razgretih čel, meča pa so gorela na neskončni ravnini, nad katero so že vstajale Kamniško-Savinjske Alpe. Pod večer se nam je prikazal sam Sv. Duh, kjer smo se ugnezdili pri uršulinkah. »Vi ste pritegnjeni,« je ušlo starejši nuni, ko je izvedela, od kod prihajamo in kam smo namenjeni. Tisti večer so bile mišice še posebej hvaležne za magnezijevo olje in sirotkine proteine.

Strmina, ki te ljubim, strmina

»Nas s kozjanskega gričevja peš na Triglav vodi pot ... sonce, smeh* (po potrebi na tem mestu uporabi 'žulji') in dobra volja spremljajo nas vsepovsod. Iz Gorice prek' Šmohorja, čez Trojane v Radomlje, vse do Voj prek Škofje Loke, še Ratitovec vmes je,« smo vsak dan bolj ubrano žvrgoleli na melodijo Kekčeve pesmi, peti dan po asfaltni kači do Dolenje vasi, kjer nam je srečno pot prišel zaželet sam Pero Mišica, ki nas je v kartonski podobi pošteno nasmejal. Tako smo hrepeneli po strmini – in jo v Železnikih vendarle dobili; grizenje kolen je bilo blagodejno za mišice, malce manj za sapo. A nekateri so neustavljivo pognali svoje konje in malce pomešali siceršnje predstave, koliko kdo zmore. Jogijsko obarvano večerno raztezanje na Ratitovcu je že postreglo s pogledom na Triglav, oddaljenim še dva dni hoje.

Še vedno bolj mokri od potu kot od dežja

V Bohinju ima dež res mlade, ki so se šesti dan v posameznih plohah razpasli vse od Ratitovca dalje. Po kraljevskem zajtrku v Krekovi koči se je na poti do Soriške planine naša čreda povečala za nekaj konjskih moči, moči pravih iskrih vrancev na ratitovški paši, sami pa smo se napasli v malinovih nebesih. Ker smo bili do Bohinjske Bistrice izjemno uspešni v izogibanju občasnim pošiljkam z neba in še vedno bolj »švicali«, kot bili mokri od dežja, smo si soparen dan ohladili s skokom v Bohinjsko jezero. Na Vojah so se nam s kulinaričnimi dobrotami pridružile planinske okrepitve za vzpon na očaka Slovenije v dvakratni zasedbi, zaradi bolečin v stopalih in gležnjih pa nas je zapustil najstarejši član dvanajsterice.

Sreča spremlja hrabre

Od planinske koče na Vojah nas je zjutraj pospremila megla, do Vodnikovega doma na Velem polju pa smo bili premočeni do kože, a proti Kredarici so skozi oblake začeli kukati sončni žarki. Sreča spremlja hrabre! Popoldanski vzpon do Aljaževega stolpa nas je v razširjeni 23-članski zasedbi s sveže opranim razgledom na kraljestvo Julijskih Alp in vrhom, na katerem smo bili popolnoma sami, nagradil za ves trud in naša himna je odmevala vse do domačih kozjanskih gričev ter navijačev in podpornikov od blizu in daleč, zaradi katerih se je pot zdela krajša. Si predstavljate torto na Triglavskem domu na Kredarici? Tudi mi si je nismo, dokler je urne noge in spretne roke niso prinesle tja posebej za nas, da se nam je kar milo storilo.

Olimpijski sprejem za konec Poti

Začeli v izdihljajih vročinskega vala, končali z jutranjim snegom – na srečo le kratkotrajnim – na Kredarici. Kapitan fantastični je oznanil dvestoti prehojeni kilometer na poti od Gorice do Triglava, tokrat z malce več žuljne obdavčitve in večjo spremljevalno ekipo kot ob stotici. Ponosna planinska kača je sestopila po melišču za Cmirom in v Vratih zavriskala od veselja, da nas je Pot nagradila s tako nepozabno dogodivščino, predvsem pa nas povezala v prijateljsko druščino, pod nogami katere sokilometri kar leteli, trebušne mišice pa se ob smehu skoraj še bolj okrepile kot tiste na nogah. Na Ramni ob Slivniškem jezeru nam je sapo vzel tako veličasten sprejem, da smo se počutili kot olimpijci. Kako lepo je, ko ves kraj diha skupaj!