Prvo knjigo o alternativnem prehranjevanju, Divja hrana, je Dario Cortese izdal leta 1995. Od tedaj jih je izšlo še mnogo. Na knjižni polici najdem Nekaj divjega, pobrskam po njej in se ustavim ob navadnem tolščaku, ki mu je prav poletje najljubši letni čas. »Nabiramo mesnata stebla z listi vred, pri bolj razvitih rastlinah pa zgornje poganjke,« preberem v njej. »Ker raste precej pri tleh, jih po potrebi operemo. Zaradi mesnatosti se v hladilniku v zaprti posodi ohranijo več dni, ne da bi izgubili sočnost. Tolščak je zelo primeren za vlaganje v kis. Za prehrano nabiramo tudi poganjke, stebla in liste velecvetnega portulaka ter jih uporabljamo enako kot navadni tolščak.« 


Nenehno je zahajal v gozd

Daria sem obiskala tik pred izidom nadaljevanja omenjene knjige, in sicer Nekaj divjega v drugo, poleti 2012. Popeljal me je na travnik blizu svojega doma in mi približal svet divjih rastlin. Po svoje, razposajeno. Najprej mi je pokazal divje korenje. »Ima koreninico,« je rekel navdušeno, »tanko, a trdo. Dlakava rastlina je, malo raskava.« Njemu podobnih rastlin je mnogo in veliko jih je tudi strupenih, sem se naučila tisti dan.

Gospod je bil nedvomno poznavalec. Kateri je vaš prvi spomin na pašo, sem takrat, pred devetimi leti, vprašala radovedno. »Gobe sem nabiral tukaj gor,« je pokazal v gozd ob domači hiši. »Nenehno sem zahajal sem, potem sem začel rastlinje tudi preučevati.« Najpomembnejša rastlina se mu je že takrat zdela čemaž. Bolj ko je odkrival, za kaj vse je koristen, bolj je bil navdušen. »Na začetku sem se učil iz nemških in angleških knjig ...« Nisem izvedela več, ker se je zagledal v japonski dresnik, menda invazivno rastlino, ki pa je zelo dobrodejna pri boreliozi in so njene korenine močan antioksidant, mladi poganjki pa užitni kot zelenjava. 

Sprememba je tista, ki zdravi


Na vprašanje, kaj jesti, da bi jedla dobro in zdravo, mi je odgovoril: »Kar raste doma. Nato tisto, kar naberem (čemaž, regrat, koprive ...), in tisto, kar zraste na policah. Dobro je imeti neposreden vir hrane. Si kupiti za zimo zalogo čebule in fižola.« Spomnim se poudarka: »Bolj zdravo je sredi zime jesti klobase kot solato. Ta raste v rastlinjakih pod nemočnim soncem in absorbira ogromno nitratov, ki se nimajo možnosti pretvoriti v aminokisline, ki bi tvorile beljakovine. Ko pojemo solato iz rastlinjaka izpod oblačnega zimskega sonca, dobimo več nitratov, kot jih je v klobasi. Neugodno, ker se nitrati v telesu tvorijo v nitrite, ti pa pod vplivom beljakovin in delovanja mikroorganizmov v debelem črevesju v nitrozamine, ki so dokazano kancerogeni.« 

Med vrsticami je povedal, da že dolgo ne žuga več s prstom. »Ko sem pred mnogo leti Mravljeta (Dušana, ultramaratonskega tekača) vprašal, kaj jé (in pričakoval strašansko pomemben prehranski nasvet), mi je rekel, da bo pojedel tudi hamburger, če mu ga bodo dali. Takrat se mi je sesula predstava o tem, kako hrana vpliva na zdravje. Vpliva, seveda, zelo, vendar niti najmanj toliko, kot bi radi mislili,« je nadaljeval. Sprememba je tista, ki zdravi, ne hrana sama, je bil prepričan. »Nima smisla, da človeka, ki ima rad meso, na primer, silimo v veganstvo,« je povedal. »Sploh pa je gibanje najpomembnejši del zdrave prehrane! Če se gibam, lahko tu in tam pojem tudi čips, kračo ali spijem vino.« 

Jejte in se ne vznemirjajte 

»Rad jem, to pa,« se je glasno zasmejal. Ko sem ga pobarala, da je bil nekoč glede svojih prepričanj precej dokončen, se je strinjal. »A sem se popravil. V drugi izdaji knjige o divji hrani sem na fotografijo čemaža napisal: Povej mi, kaj ješ, in nimam pojma, kdo si! Seveda ima hrana močen učinek na našo psiho in telo, vendar še zdaleč ni tako pomembna, kot mislimo, da je,« se je zamislil in za konec še zadnjič pobrenkal na strune lokalnega: »Če damo Eskima v Ekvador in mora jesti svojo hrano, bo umrl. Kot tudi Ekvadorec na Grenlandiji, ki bi moral jesti le tropsko sadje. Pa še nekaj! Če nekaj pojemo in se potem vznemirjamo, imamo samo dve možnosti: ali to nehamo jesti ali pa se ne vznemirjamo več.« Zato sem vprašala: Potem ženi ne gledate pod prste, ko kuha, in preverjate, ali je vse, kar je v loncu, zraslo v radiju 200 metrov? »Ah, ne.« In hitra hrana? »Seveda vsak dan ne bom jedel hot doga, kdaj pa kdaj grem tudi na pico.«

Dario, zelo te bomo pogrešali! Počivaj v miru.