V čarobnem kotičku na robu Krakovskega gozda se pod vodstvom biologinje, priznane čebelarke in lončarke Andreje Stankovič, ki ima čebelarstvo v krvi, odvijajo prijetna, poučna in navdihujoča doživetja od piknika v senci mogočnih hrastov do razstrupljevalne medene masaže in prenočitve v neposredni bližini čebel. Stankovičeva, mama dveh odraslih sinov in hčerke, nas pričaka v Novem mestu v domači pravljično obrasli hiši. Tam je tudi sedež Zavoda Čebela, namenjenega izobraževanju na področju čebelarstva, domače obrti in turizma. Takoj ko prestopiš prag, zagledaš razstavni prostor z uporabnimi, tudi kozmetičnimi izdelki ter keramično delavnico za otroke in odrasle. Zavod je prejemnik več priznanj; med drugim se lahko pohvalijo z nagrado za najboljše slovenske medenjake, z nazivom najboljši spominek, imenovan medenjera, zlato medaljo za medico ter s kopico odličij za lončarske unikate.
Tudi prizorišče romantične grozljivke
V jeklenih konjičkih se odpravimo do šestnajst kilometrov oddaljenega čebelnjaka v Hrvaškem Brodu. Med vožnjo po skrivnostnem drevoredu izvemo, da so prav tam pred leti posneli romantično grozljivko Vampir z Gorjancev pod režisersko taktirko Vincija Vogua Anžlovarja. Nenadoma se pred nami odpre pogled na ogromno slikovito jaso, obdano z drevjem. Na robu v daljavi se v soncu kopa apiterapevtski čebelnjak, zgrajen v tradicionalnem slogu; za njim v senci dreves teče potok. Ustavimo se nekaj deset korakov stran pod šestimi starodavnimi hrasti, kjer je ogromna lesena miza s klopmi.
Ogenj in domače dobrote
Del zemljišča, pravi dolenjski raj na zemlji, kjer gnezdi trideset vrst ptic, je kupil že oče gospe Andreje, drugo so pozneje dokupili sami. Na robu mize naša prijazna gostiteljica pogrne prt in iz košare za piknik zloži dobrote, ki jih je pripravila sama – slastno pito z zelenjavo, brokolijem, cvetačo in korenjem, ter borovničev zavitek. Večina sestavin je sezonskih in z domače njive; seveda je vključen tudi med. V kozarce natoči v teh krajih nepogrešljiv cviček in domačo limonado. Podobno malico prejmejo vsi gostje, večinoma pari in družine. Zanje gospa Andreja pogosto skuha še gobovo mineštro in jo pogreje na ognju. Tudi nam ga kljub kar močnemu vetru uspe zakuriti, sploh ko plameni zajamejo odpadne satnice z voskom. V daljavi prepeva kragulj, nad travnikom pa švigajo lastovke, ki se prehranjujejo z mušicami in komarji, kar je na tem močvirnatem območju nadvse dobrodošlo.
Občutiš, kako se ti razširijo pljuča
Z avtom se pripelje še Andrejina hči Medarda Tjaša, že peta generacija čebelarjev v družini. Rodila se je 8. junija prav na dan zavetnika čebelarjev, po katerem ima prvo ime – tj. svetega Medarda. V presenetljivo prostornem čebelnjaku izvede enourno masažo z medom, ki deluje sproščujoče in razstrupljevalno.
Gostje smejo sami ostati v čebelnjaku, kolikor dolgo želijo. Nekateri tudi prespijo, ali na običajnem ležišču ali na mreži pod stropom. S pomočjo maske in cevi lahko vdihavaš zrak z aerosoli, ki prihaja od čebel. Ta zelo pozitivno vpliva na počutje, razloži gospa Andreja: »Ob prinašanju medu v panj čebele ventilirajo, zato da iz medu dobijo vlago; medičina iz cvetov je namreč zelo redka, skoraj kot voda. Zrak, ki ga vdihavaš skozi cev, je poln medu, propolisa in ostankov cvetnega prahu. Ta postopek blagodejno deluje na ves organizem, posebno na pljuča, in pomirja. Glede na to, da ležiš na panjih, tudi v celoti začutiš čebeljo frekvenco, ki ti pomaga najti ravnovesje, mir. Le redki potem ne zaspijo. Tudi sama včasih po napornem delu na njivi ležim ob čebelah in vdihavam zrak. Že po desetih minutah sem bolj pri močeh. Občutiš, kako se ti razširijo pljuča. Prav zato terapija koristi vsem, ki imajo bronhitis ali astmo.« Celotno razvajanje stane par približno sto evrov, ena oseba pa odšteje 60 evrov.
Podcenjeni kostanjev med
Med velja za eno najstarejših zdravil v zgodovini človeštva, čeprav danes uradno spada le v kategorijo živil oziroma naravnih sladil. Po prepričanju gospe Andreje večina denimo podcenjuje naš kostanjev med, ki deluje podobno protibakterijsko kot sloviti novozelandski med manuka, hkrati je lahko vsak med zdravilen. Zaupa nam, da hrani celo tistega, ki ga je pridelal ded – ta je pokojen že štirideset let –, prav tako očetovega. Med načeloma nima omejenega roka trajanja, čeprav vitamini v njem sčasoma razpadejo, naniza še eno manj znano zanimivo dejstvo.
Vse leto in med počitnicami za najmlajše pripravljajo poučne športno-ustvarjalne delavnice. Po navadi jih vodi Medarda Tjaša. Otroci smejo tudi sami točiti med. »To jim je izjemno všeč in se skoraj tepejo za to, kdo bo vrtel točilo,« se nasmehne Andreja in doda: »Imamo še eno staro točilo, da vidijo, kako se je to delalo včasih. Po navadi je veliko prijavljenih in moramo kakšne žal tudi odsloviti.« Čez teden so pri njih večinoma novomeški otroci, ob sobotah pa pridejo še z drugih koncev Slovenije, tudi kot turisti. Včasih na ognju pečejo majhne palačinke, kar otroke tako navduši, da le težko sproti napečejo zadosti teh sladkih priboljškov.
Včasih je po med treba s čolnom
Vsake toliko s hribov in iz Krke priteče toliko vode, da je območje popolnoma poplavljeno in voda sega skoraj meter visoko vse do roba čebelnjaka, ki je prav zato postavljen na podlagi. V času poplav se morajo tako do medu pripeljati s čolnom, avto pa pustijo ob robu gozda. Tukajšnjim stoletnim hrastom ta voda prija, saj morajo imeti korenine potopljene. »Kako silovito močna je voda v času povodnji, smo spoznali že prvo leto po postavitvi mize in zares težkih klopi, saj jih je odneslo kar kilometer stran. Potem je moral sin s čolnom ponje, jih privezati in privleči nazaj,« se spominja Andreja, ki zna v vsaki stvari videti nekaj dobrega. »Veste, kako je potem videti ta ogromna miza? Na eni strani je v vodi, druga stran pa ven gleda,« se zahihita in vzdihne: »Pa je tudi takrat tukaj tako lepo!«
Kruta narava jeseni: Troti, ven!
Na prvi pogled se zdi kruto, da čebele vsako jesen zmečejo iz panjev trote, torej vse moške, in jih ne spustijo več nazaj. »Narava nima usmiljenja. Čebele to storijo, ker vedo, da bi troti vso zimo le jedli, zaradi česar bi lahko umrla cela družina. To je torej nujno, če želijo ohraniti matico in čebele okoli nje. Spomladi se tako izležejo novi troti, saj če jih ni, spet ni dobrega vzdušja za nabiranje in vse drugo,« modro razloži gospa Andreja in zaključi temo s podatkom, da sicer tudi čebele delavke oziroma nabiralke živijo le mesec in pol; v tem času ena pridela za približno žličko medu.
Med ogledom čebelnjaka, kjer je družino mogoče podrobno opazovati skozi steklo, prva dama Zavoda Čebela izvleče več satnic zapored in čebele so videti povsem mirne; nekatere, nakopičene v brenčečo gručo, celo poboža. Zatem izvleče satnico, kjer so očitno povsem drugačne volje. Tako njo kot hčer večkrat pičijo v obraz in lasišče ter seveda takoj umrejo, saj hkrati z izvlečenim želom izgubijo drobovje. Izkušenih čebelark piki ne vržejo iz tira, saj sta jih navajeni. Po sklepanju gospe Andreje je pri omenjeni satnici težava v matici: »Kadar je z matico kaj narobe oziroma je zoprna, so takšne tudi njene čebele.«
Kako živeti tukaj in zdaj
»Srečen si takrat, ko znaš sprejeti in ceniti stalne spremembe v naravi, ki te obdaja. Tako ti uspe živeti v trenutku tukaj in zdaj,« igrivo poudari gospa Andreja. Obdobje epidemije njeno družino seveda skrbi, saj za posel ni dobra, tudi zaradi odpovedi iz tujine; za popestritev ponudbe bodo tako v topli sezoni vsako zadnjo soboto v mesecu na prostem pripravili velnes dan, kjer bosta poleg vsega opisanega na voljo še joga in limfna drenaža. Po drugi strani je na zasebni ravni koronaobdobje koristno, saj je vsak dobil priložnost, da najde novo veselje, še ugotavlja gospa Andreja: »Mož, po poklicu računalničar, je prvič odkril okopavanje vrta in vzgojo vrtnic in se navdušil, saj je dela potaknjence zanje, prav tako je naredil tri obeliske za plezajoče vrtnice. Pa tudi za naravo se mi zdi, da si je malo odpočila. Na njivi in v čebelnjaku že dolgo nismo imeli tako razkošnega in okusnega pridelka.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: