Povrhu tega so tedaj, ko dela z rokami, njene misli ustvarjalne, nam je zaupala igralka. Zvezdana Mlakar ve, da tako kot kruh in vodo potrebujemo duhovno hrano. In drug drugega. 

Zvezdana, kaj lepega, bodisi za dušo bodisi, ker ste nujno potrebovali, ste si nazadnje kupili?

Kaj naj rečem? Da sem nazadnje kupovala toaletni papir, hrano za mačke in pse, čistila?! Tukaj ste me našli, ker jaz pač nisem nakupovalka. Hrano pridelujem sama, na samotnem hribu, kjer živim. Ne potrebujem lepih oblek, nakita, zadovoljna sem in skromna v trošenju za stvari, ki niso nujno potrebne. No, zato pa sem si z valuto srca kupila milijon lepih, zdravih in sočnih misli, s katerimi vzdržujem optimizem in visoko frekvenco ljubezni v teh zanimivih časih. 

Ne znamo spoštovati sebe, kaj šele druge, in spoštovanje zamenjujemo s cenjenjem. Cenimo svoje delo, vse drugo pa nam je predrago. 

Vaša kmetija je ekološka. Ste se, odkar ste bolj povezani z zemljo, če lahko tako rečem, dokopali do kakšne, prej morda vam ne prav poznane resnice o tem, da smo, kar jemo?

V bistvu ne znam ločiti sebe od tega, kar jem, mislim in delam. Ko pridelujem svojo hrano, ne razmišljam, kaj delam prav in kaj delajo drugi. Zemljo, rastline doživljam organsko, veselim se vsega zelenega, vse, kar se znajde na mizi, doživljam kot bogastvo, kot nagrado, da sem znala med vsem, kar mi ponuja narava, najti ali vzgojiti sladke dobrote. Če sem prej poznala samo pridelavo, od semena do ploda, zdaj uživam tudi v nabiranju divje hrane. V bistvu na slovenski zemlji nihče ne more biti lačen. To je moje zadnje veliko spoznanje. Izkoristiti vsak trenutek, da si hrano naberemo sami – tudi, če nimamo vrta. Vem, da se sliši nemogoče, ampak sprehod po gozdu – kjer lahko globoko v zimo naberemo priboljške – in obisk domače kmetije veliko govorita o nas samih. Ne glede na vse, pa o napačnem prehranjevanju ni treba izgubljati besed. Slabe vesti imamo vrh glave. Smo, kar smo, in se ves čas spreminjamo in razvijamo. 

Ko imate vaje, predstave in druge obveznosti v mestu, najbrž kdaj jeste zunaj. Občutite razliko z doma pripravljeno hrano?

Ah, zelo zelo redko jem zunaj. Sem rajši lačna. Hitrih prigrizkov in neumnih sendvičev ne jem. Zadnjič, ko smo imeli ves dan vaje, je moja kolegica grizljala belo puhasto žemljico, polno rezin tiste stare, znane ogrske salame. Nekaj časa sem jo gledala in je dišalo po starih časih. Ko je potegnila iz torbice že drugi sendvič z isto vsebino, sem ji rekla, ali mi da »en griz«. Odtrgala mi je košček in po ustih se mi je razlezel znani občutek iz mladosti. Sama sebi sem se smejala, ker mi je bil en ugriz dovolj, da nahranim spomine in spet živim naprej v svojih svežih dobrotah. 

Ko smo se selili, sem videla, koliko nepotrebnih stvari imamo, in takrat se mi je vse to t. i. must have grabljenje zagnusilo. 

Vi ste ženska, ki bržkone bolj kot o tem, da bi zapadali v skrajnost ali bili sumničavi, ko vzamete v roke košček kruha, pomislite na to, da ste zanj hvaležni, kajne?!

Res je. S krotenjem in discipliniranjem sebe sem opravila. Ne kompliciram, živim v stilu manj je več, hvaležna sem, da živim v časih, ko si, če si zaželim kaj posebnega, to tudi lahko privoščim. To resnično vzamem kot nagrado. Rada jem dobro hrano, bogato, okusno in tako tudi rada živim. Hvaležnost pa se tako ali tako začne z jutranjim vdihom. 

Ste med koronakrizo v čem spremenili svoje navade nakupovanja ali če rečeva zapravljanja?

Ne bistveno. Že prej me je nakupovanje bolj utrujalo, redko sem to počela iz veselja in radosti. Da ne bo pomote, veselje zapravljanja, ki si ga privoščiš zavestno, je nujno za globoko doživetje skromnosti. Ko smo se selili, sem videla, koliko nepotrebnih stvari imamo, in takrat se mi je vse to t. i. must have grabljenje zagnusilo. Ampak to je moja izkušnja. Trgovanje in trgovina na velikih tržnicah me vedno znova spomnita, da se ljudje od nekdaj radi družimo, menjavamo, ponujamo, delimo, si prisvajamo ... Zato na takšnih tržnicah vedno uživam. Ker žuborijo od življenja in ni nihče slabe volje, če nič ne kupiš! 


Težko je razumeti, da Slovenci ne posegamo v večji meri po domači hrani in domačih izdelkih. Hitro se sklicujemo na ceno in jemo hrano slabe kakovosti, odvečno potem brez slabe vesti zavržemo. In enako je pravzaprav z vsem.

Mi na kraj pameti ne pade, da bi moralizirala. Časi, ki jih živimo, so lačni, sestradani ljubezni in dokler pač mislimo, da nas denar lahko potolaži, bomo prebolevali te t. i. ošpice. Laž in blef okoli ekološke hrane me sicer boli, težko mi je gledati, ko se poceni, umetno hrano, prodaja predelano, kot živo hrano. Grabljenje pač ... 

Grenko se smejim, ko pobiram, na primer fižol – treba ga je posaditi, skrbeti za bilke, ga obrati, izluščiti. In ko ure in ure porabim za vse to, zelo dobro razumem, da hrana, pridelana na moj način, ne more biti poceni. Svoje hrane, svojih zelišč ne prodajam. Pridelujem svoje čaje, nihče me zaradi tega bolj ne ceni. Toda nisem odvisna od nikogar. Zato je treba spoštovati svoje delo in potem iskreno spoštovati delo drugih. Mi pa ne znamo spoštovati sebe, kaj šele druge, in spoštovanje zamenjujemo s cenjenjem. Cenimo svoje delo, vse drugo pa nam je predrago. Ah, res se mi ne da razmišljati na tak način. Pomembno je, da živim in delam dobro za ta svet jaz sama. To je vse, kar lahko naredim in – podarim. 

Ali kdaj kupujete prek spleta? Gotovo imate razloge zakaj da oziroma zakaj ne?

Skoraj ne kupujem prek spleta, če že, kakšne prehranske dodatke, dele za avto itd. Zadnje čase me sin obvešča, da so gospodinjski stroji, kupljeni prek spleta, veliko cenejši. Nisem proti, a meni se pač zdi, da je škoda časa ure in ure pregledovati ponudbo prek spleta. Zdi se mi fino, ko ti kupljeno pripeljejo kar na dom. Praktično je, a moja izbira je, če že, tržnica in njeno življenje.