Najbrž je težko odgovoriti na vprašanje, kaj vam je v večje zadovoljstvo: ko se odločate, kaj zasejati na gredice, ali ko obirate pridelek?

Zame je oboje navdihujoče. Pravočasno je treba rastline posaditi, če želiš imeti pridelek. Vsaka ima svoj čas in želje. Skušam jim ugoditi, a mi vedno ne uspe. Včasih zaradi muhastega vremena, moje muhavosti ali muhavosti rastlin ali pa vsega skupaj. Idealno je, da se zliješ z vrtom, nanj hodiš srečen in zadovoljen, ker to želiš, in ne zato, ker moraš. Rastline čutijo vrtnarjevo navzočnost. Zadnjih pet let me je intenzivneje klical oder in za vrt nisem imela dovolj časa. Pozna se, če se mu ne posvečaš, rastline te pogrešajo in pticam je žal, saj so tisto pomlad še posebno glasno pele, ti pa si nisi vzel časa slišati. Letos sem polno prisotna in zadovoljstvo je obojestransko. Glavnina je posajena, nekaj rastlin pa še čaka, da se še nekoliko ogreje. 

Dvanajst let je star moj oziroma najin vrt. Čeprav – če pomislimo – nič ni zares naše, ničesar ne bomo odnesli s seboj. Vse je nekako na posodo. Sem skrbnica koščka zemlje, ki me razveseljuje, in sama želim razveseljevati naravo s svojim odnosom in z njim morda vplivati še na koga, da bi tudi imel naravo rad, jo spoštoval in negoval. 

Prekopavanje je prvo delo na vrtu. Vam pri njem Čarli pomaga ali se ga lotite kar sami?

Da, na vrtu so tudi težaška dela. Za zdaj jih zmorem sama, razen košnje. Pokositi je treba res precej površine. To opravi Čarli s svojim raiderjem. Sama sem dobila kopačko prekopalnik, ki ga uporabljam predvsem na njivi, saj na roke ne bi zmogla. Vrt pri hiši spomladi prerahljam, ne pregloboko, potem ga sproti ročno obdelujem, rahljam, okopavam in zastiram. Razen v najbolj vročem poletju; tedaj zastiram in pustim rastline pri miru. Če je treba, dodam malo vode. 

Na Vipavskem so poletja zelo vroča, zato glavnino zelenjave pridelamo do konca junija in ponovno marsikaj posadimo v sredini avgusta. Buče, por, mlade stroke fižola, korenovke obiramo do pozne jeseni, radič in por pa vso zimo in še na pomlad. Čarli poleg košnje skrbi za vse orodje, saj se marsikaj ob vsakodnevni uporabi rado pokvari. »Imaš popravljeno,« zadovoljno reče in moja lica pordijo od veselja. Imava tudi zeleno živo mejo, saj parcela meji na vaško vpadno cesto. Te ne moreva »frizirati« sama in nama jo mojstri enkrat na leto pridejo postrič. Včasih je treba obrezati kakšno veliko drevo in tudi to opravijo oni. Je bolj varno.  



Ali kulture na gredicah mešate ali imate vsako leto enake?

Običajno vsako leto posadim enake rastline in kakšno prvič, vendar ne na isti prostor. Malce poskušam kolobariti. Oziram se na to, da imamo zelenjavo vse leto, in na to, kaj radi jemo. Vrt je razdeljen na trato pred teraso, ki prehaja prek zeliščnega vrta v zelenjavni vrt, naprej je sadovnjak. Obrobljen je z drevesi, grmi in kamni, ki so moja ljubezen. Vmes so vrtnice in druge trajnice, vendar imam vrtnice, sivke in druge cvetlice tudi na zelenjavnem vrtu. Veliko je še travne površine, če bi bila potreba, jo lahko hitro spremenim v novo gredico.

Sejete slovenske sorte?

Trudim se posaditi čim več slovenskih sort ali vsaj v Sloveniji vzgojenih sadik. Semena ne smejo biti tretirana s strupi, ker jih rada pobožam z golo roko, preden jih dam v zemljo. Zdi se mi, da me morajo spoznati, saj bodo pridelki tako še prav posebej hranljivi za moje telo. Vključena sem v Malo tržnico Severne Primorske, kjer potekajo zamenjave semen, lahko kupiš domače sadike. Veselim se sadik domačega noninega paradižnika. Če mi zmanjka svojega sadja in zelenjave, pa tudi vem, kam se obrniti. Vipavska dolina je radodarna.

Na vrtu z vnukinjo Nikolino.



Kateri pridelki so že pokukali iz zemlje?

Najprej vsako leto planem po regratu. Ni mi treba daleč, kar na svoji njivici ga nabiram. Potem se mu pridruži radič – glavice so slastne s krompirčkom, ki je v tem času običajno še v shrambi. Letos ni bilo nič drugače, le da sem po krompir odšla v sosednjo vas, ker ga je meni že zmanjkalo. Sledijo vršički hmelja, ki ga je ob potočku, ki se vije na desni strani vrta, obilo. Slastna divja zelenjava, ki jo lahko pripraviš na mnogo načinov, podobno kot divje šparglje. Aprila in maja se razbohoti najin mini nasad špargljev. Ves mesec jih jeva in pijeva sveže pripravljen sok. V maju že nabiram solato in špinačo, čebula in česen, grah, kolerabica, zelje, por, fižol in krompir pa lepo rastejo. Sploh zdaj, ko smo končno dočakali dež.

Pridelke, ki jih ne pojeste svežih, najbrž shranite, kajne?

Najraje jemo sveže nabrano zelenjavo. Nekaj je namenim za ozimnico, denimo čebulo, česen, fižol, krompir, buče, korenovke, zelje. Kadar je je obilo, in vedno v letu pride tak čas, potem sproti, ko kuham, pripravim še kozarec za shrambo. Denimo rdeče zelje. Kar oči se zasvetijo, ko te v hladnih, burjastih, zimskih dneh s police pozdravi vijolična radost. Shranjujem paradižnike, ki jih predelam v omake z baziliko, bučke in jajčevce pa popečem in jih naložim v kozarce za narastke s parmezanom in mocarelo za pozimi. Zelenjave ne zamrzujem, ker se mi zdi, da izgubi veliko okusa. Jemo tisto, kar trenutno raste. Jabolka običajno zorijo vsako drugo leto. Na vrtu imava tudi zelo staro jablano goriška sevka, ki sva jo dobila z nakupom parcele. Iz nje narediva domač kis in sok. Kaže, da bodo jablane letos obrodile. Veselim se, vendar potihoma, ker je do bere še daleč, in kot rečeno, je eden od ta muhastih na vrtu tudi vreme.

O čem razmišljate, ko ob koncu toplega dneva, ko vrt napojite, opazujete krasno naravo?

Vsako leto prinese nova spoznanja, ki se nekako prelijejo v izkušnje. Dvanajst let je star moj oziroma najin vrt. Čeprav – če pomislimo – nič ni zares naše, ničesar ne bomo odnesli s seboj. Vse je nekako na posodo. Sem skrbnica koščka zemlje, ki me razveseljuje, in sama želim razveseljevati naravo s svojim odnosom in z njim morda vplivati še na koga, da bi tudi imel naravo rad, jo spoštoval in negoval. V enosti vibriramo in vsaka, tudi najmanjša stvar, ki jo mislimo in storimo, vpliva na ravnotežje. 

Žal mi je, da je ravno človek tisti, ki to ravnotežje ruši. A verjamem v premik v glavi in verjamem, da se že dogaja. Zemlja, ta neskončni vrt, na katerem živimo, nam daje vse, kar potrebujemo, in tudi dovolj je vsega za vse. Zato me boli razporeditev, ki si jo je nekdo izmislil in je v protislovju s človeško naravo, ki v resnici zna in želi le ljubiti, a je zaradi okoliščin pozabil na svojo prvobitnost. 

Vrtnarjenje mi je pomagalo spoznati, da lahko živim v trenutku in da se resnično nikamor ne mudi. Čas ostaja v iluziji in me ne preganja, dokler sem tam med odsevi barv in oblik. Narave lepota je čudovita, dih jemajoča in napolnjujoča, da bi se človek kar razletel od vzhičenosti. Tak srečen občutek me preveva, ko se trudna pod večer vrnem v hišo. Včasih še malo posediva in gledava, kako izginja dan za krošnjami, pa nič ne rečeva. Besede so kdaj tudi odveč. Nekoč bo nekdo lahko zobal z drevesa, ki sem ga posadila. Človek. Ptica. Srkali bodo nektar čebele, metulji. In če bodo srečni zaprhutali in bo človek rekel: »Oj, kako slasten je ta sadež,« bo moj prah nekje v neskončnosti vzvalovil.