Strokovnjakinja za zdravo prehrano, obenem pa študentka na mednarodnem inštitutu za nutricionistiko v Švici Apolonija Kurent Lebar svojim strankam svetuje o pravilni prehrani, ki nam omogoča, da kar najdlje ostanemo zdravi. Prepričana je, da nam telo zmore samo povedati, kaj mu je všeč in kaj ne, le da ga je prej treba očistiti škodljivih navad in se predvsem naučiti prepoznati lastna čustva. 

Velikokrat zahrepenimo po hitri hrani, skodelicah sladoleda z goro sladke smetane. Oboje si privoščimo skoraj vsak dan znova, prepričani, da telo že ve, kaj potrebuje, zato ga poslušamo. A že preprost odgovor na vprašanje, kako se počutimo, ko omenjeno zaužijemo, pokaže, da vse preveč ljudi ne ve več, zakaj jé. Ne samo da jemo, prepričani, da smo lačni (a smo v resnici žejni!), jemo, ker smo žalostni, v stresu, "zastrupljeni" s škodljivimi navadami. Če smo po obroku utrujeni, to pomeni, da smo nepravilno jedli; namesto da bi s hrano energijo pridobili, naše telo porabi še več energije, da jo predela. 

Če jemo krompir vse leto, to ni dobro. Ko začne kaliti, pomeni, da je pripravljen na zemljo. Spremenil je svojo strukturo, nalogo. Če ga pojemo preveč, nas dela celo trde, osorne in arogantne.  

24-urni cikel

Apolonija strankam, ki pridejo k njej na posvet, najprej ponudi vprašalnik o prehranjevalnih navadah. Prepričana je, da šele ko si sproti zapisujemo, kaj jemo, ugotovimo, kje delamo napake. "Stranke vnesejo na seznam prav vse," pove Apolonija, "vsak piškotek ob kavi, sladkorni posip, vse prigrizke, za katere se v resnici sploh ne spomnimo, da smo jih pojedli. Nima smisla prikrivati kar koli, če si zdravja zares želimo. Pogosto so namreč pred mano ljudje, prepričani, da so poskusili že prav vse." Pomagati jim skuša z znanjem tradicionalne kitajske medicine (TKM), ki uči, da naše telo deluje v 24-urnem ciklusu, vsak izbran pa deluje v določenem dvournem obdobju. Med 21. in 23. uro se naše celice obnavljajo. No, naj bi se. Spontani proces jim onemogočamo, če se morajo ukvarjati s presnovo hrane.

Po TKM smo ljudje razdeljeni na pet morfoloških tipov: jetrni, ledvični, srčni, tip vranice-trebušne slinavke ter pljučni. Vsak od naštetih organov se povezuje z določenim okusom: kislo, slano, grenko, sladko in pikantno ter z enim od čustev: jeza, strah, veselje, razmišljanje in žalost. Preveč ali premalo hrane enega okusa vpliva na neravnovesje in potenciranje katerega od čustev, kar lahko sčasoma privede do bolezni. Ljudje, ki si želijo spremeniti življenje, se kljub temu bojijo, da jih čaka hudo odrekanje. A po TKM, pove Apolonija, kleč ni v odrekanju, temveč v samoomejevanju, skromnih največ treh obrokih dnevno, ko med sabo ne mešamo preveč različnih okusov in živil, razumevanju, kdaj lahko jemo kaj, in predvsem – samospoznanju. 

Svinjina pozimi preprečuje, da bi se nam mraz zalezel v kosti, poleti pa nam ne dene dobro. Ob mesu se vedno tudi vprašam, ali ga uživamo, da preživimo, ali se z njim prenajedamo. 

Slastni ananas

Na vprašanje, ali obstaja kakšen trik, ki bi odvisnim od sladkorja omogočal, da se znebijo škodljive navade, Apolonija omeni ananas: "Čudovit sadež je. Res je, da je sladek, a ga brez zadržkov lahko užijemo, ko nas zamikajo čokolada ali piškoti. Tudi zvečer. Je edini sadež, katerega uživanje ni 'prepovedano' po drugi uri popoldne, saj vranici ne škodi. Stranke, ki se do tega trenutka sladkorju nikoli niso mogle povsem odreči, so s pomočjo ananasa potrebovala od dveh tednov do meseca, da so spremenile svoje navade." 

Sama je vneta zagovornica lokalno pridelane hrane, ki jo seveda uživamo, ko je sezona zanjo. Glede na to, da smo Slovenci narod krompirja, in ker se okoli tega živila suče veliko mitov, nam je odgovorila tudi, ali je krompir sploh zdravo jesti. "Hrana je lahko zdravilo in strup," odgovori. "Če jemo krompir vse leto, to ni dobro. Če ga jemo poleti, pravkar skopanega, nam dobro dene. Če si ga privoščimo recimo dvakrat tedensko v tem letnem času, bo vse tako, kot mora biti. Ko pa začne kaliti, pomeni, da je pripravljen na zemljo. Spremenil je svojo strukturo, nalogo. Če ga pojemo preveč, nas dela celo trde, osorne in arogantne." 

Izklopimo avtopilot

Hrana, ki gre pogosto zraven, je meso. Slovenci radi sežemo po svinjini. "To je meso, ki greje," nadaljuje Apolonija. "Jesti jo, pa tudi svinjsko mast, ne bi bilo nič narobe, če bi bili pujsi vzrejeni tako, kot bi morali biti. Svinjina pozimi preprečuje, da bi se nam mraz zalezel v kosti, poleti pa nam ne dene dobro. Ob mesu se vedno tudi vprašam, ali ga uživamo, da preživimo, ali se z njim prenajedamo. Nikoli ne bom pozabila mame, ki se je že mesec pred zakolom domačih prašičkov začela od njih poslavljati in se jim zahvaljevati. Jedli smo jih, ker so bili naša hrana, pomagali so nam preživeti. Danes pa je vsega preveč. Hrana, ki jo uživamo, ima v sebi negativno energijo, ki se prenese tudi na nas."

Narava je čudežna, z njo pa tudi naše telo, ki nam vedno znova ponuja odpustke, tolerira naše napake in se samoobnavlja. A če napake delamo leta in leta, ga počasi, a vztrajno zastrupljamo. Nekega dne "poči", žal pa je takrat že velikokrat prepozno, da bi spregledali. Prehranjevati se s polno zavestjo, razumevanjem tega, kaj nas vodi, da v točno tem trenutku uživamo točno to živilo, izklopiti avtopilot, je prvi korak s spoznavanju svojih resničnih potreb.