Mama treh otrok, dva sta že napol odrasla, kulinarična mojstrica, avtorica ter z možem Luko Novakom soavtorica več kuharskih knjig, urednica založb Totaliteta in Vida, moderatorka ženskega debatnega omizja na nacionalki Valentina Smej Novak na vprašanje, kaj jesti in kako, vsakič znova odgovori, da po zdravi pameti. In doda: »Načeloma je hrana dobra: ne obravnavajmo je kot sovražnika, ampak si jo delimo.«
Vsaka prehranska odločitev je politična. Prav je, da vidimo celotno sliko. In vemo, če velika večina posega samo še po mandljevem mleku, posledice čuti tako tisti, ki prideluje mleko doma, kot tisti, ki goji mandlje v Kaliforniji.
»Na svetu nas je osem milijard, za vse bi moral biti košček kruha, tudi če bo zato naš malo manj bogat,« ste dejali pred časom. A namesto da bi hrano delili, smo prehranjevanje prignali do točke, ko smo do nje sumničavi in se omejujemo oziroma imamo slabo vest, ko jemo, se vam ne zdi?
Prehranski izziv ni samo v tem, kaj bomo jedli, ampak je največji ta, kako osem milijard ljudi na svetu dostojno prehraniti. Vsi bomo morali v prehrano vnesti določene spremembe, če jih še nismo. Seveda to ne pomeni nekritičnega zapadanja iz ene skrajnosti v drugo. Prehranska kultura se spreminja. Spomnimo, pred stoletji sta bila sladkor in mast – tudi sol ne nazadnje – delikatesi, sčasoma so dobrine postale širše dostopne. Zaradi napredka prehranske industrije, intenzivne kmetijske pridelave, izboljšanih logističnih poti so v zadnjih desetletjih postale tako samoumevne, da nas je v delu sveta, ki ga imamo za razvitega, odločno prezasitilo. Od tod izvira marsikatera tegoba.
Ko se oziramo nazaj, moramo razmišljati o prihodnosti. Ni vse, kar je bilo nekoč, idealno. In ni vsak prehranski napredek sumljiv. Razkošje je, ko danes govorimo o sezonskem in domačem. Zakaj? Sezonsko in domače je bilo za naše prednike samoumevno. A zgolj odvisnost od sezonskega in domačega je za povprečnega človeka pomenila tudi obdobja lakote, ki ga je življenjsko ogrozila. Samooskrba je dobra praksa, vendar moramo gledati širše – so ljudje, ki so odvisni od varne in zanesljive prehranske verige.
Preberite še: Edvina Novak o tem, da si želi, da bi jo sin Luka večkrat poklical
Kaj opažate?
Končuje se januar, ki so ga Angleži začeli kot tako imenovani veganski januar. Pomeni, da naj bi se po prenajedanju decembra za vsaj en mesec vsi usmerili v pretežno rastlinsko hrano. V Sloveniji je januar običajno najhladnejši zimski mesec, zato v tem obdobju ni najbolj razumna odločitev za rastlinsko hrano, ki je ne bi vsaj malo obogatila živalska maščoba. Sicer pa, saj v našem prostoru poznamo po pustnem torku postni čas.
Ljudje pri lastni prehrani hitro nekritično nasedemo trendom. Primer: zelo priljubljeno je mandljevo mleko. Češ, prijazno je do narave. Pozabljamo, da je zaradi pridelave mandljev Kalifornija izpostavljena suši. Podoben primer je pridelava avokada. Sadež je v zadnjih desetletjih postal pravi simbol vseh novih prehranskih gibanj. Vsi imamo polna usta tega, kako zdrav je. Njegova pridelava pa žal ni zmeraj povsem transparentna oziroma ni povsem prijazna do okolja. Zaradi monokultur se začnejo krčiti lokalne kulture, sploh v Mehiki, od koder pride veliko avokada. Skratka, bojim se vsakega prehranskega enoumja. Čim se začne nekaj oglaševati kot izjemno zdravo in koristno, je treba našpičiti ušesa. In obratno, jasno.
Naj spomnim, da je bil pred leti gluten dežurni krivec. Vsakič se pojavi kakšen. Desetletja so bile to maščobe pa sladkor, za nekatere gluten, za druge laktoza. Če nimamo potrjene alergije oziroma preobčutljivosti, je nespametno kar načeloma izločati celotne skupine živil kar tako. Kajti prehranski trend ima konkretne posledice za rejce in pridelovalce. Dostikrat je za tem, kar se na površju vidi kot trend, igra lobijev. Kaj je mediteranska kultura prehranjevanja? To je kultura pšenice, oljčnega olja, in če živila kar naenkrat začnemo zavračati, tudi pomeni, da se bodo predelovalcem zmanjšali odkupi, morali se bodo preusmeriti in na koncu ceno plača okolje, tako ekološko kot gospodarsko. V Berlinu sem videla slogan: »Hrana je politična.« Seveda, vsaka prehranska odločitev je politična. Prav je, da vidimo celotno sliko. In vemo, če velika večina posega samo še po mandljevem mleku, posledice čuti tako tisti, ki prideluje mleko doma, kot tisti, ki goji mandlje v Kaliforniji.
Zajtrkujem mlačno vodo z limono. Od vseh prehranskih smernic, v katerih se vsak v čem prepozna, meni ustreza ideja, naj telo dvanajst ur na dan počiva.
Smo za hrano sploh še hvaležni?
V zadnjem času smo jo začeli na simbolni ravni zlorabljati. Razmišljamo o kalorijah, sprašujemo se, kaj je v njej in tako naprej. Hrana ni bila za človeka nikoli samoumevna. Že Hipokrat je rekel, naj bo zdravilo. Za vsak grižljaj, ki ga pojemo, bi morali biti hvaležni in skušati iz njega počrpati življenjsko moč. Dolga leta so se ljudje spraševali, ali je dieta sploh dovolj kalorična, ali bodo lahko z njo preživeli. Mi pa se zdaj ukvarjamo s tem, kako naj dieta ne bo dovolj kalorična. Zares se moramo zazreti vase. Nekaj delamo narobe.
Vrniva se na začetek, h koščku kruha. S čim je vaš namazan za zajtrk?
Z ničimer. Zajtrkujem mlačno vodo z limono. Od vseh prehranskih smernic, v katerih se vsak v čem prepozna, meni ustreza ideja, naj telo dvanajst ur na dan počiva. Dolgo so nam razlagali, da je najbolj zdrav obrok za telo zajtrk, jaz sem zdaj očitno v obdobju, ko mi ne prija in ne zajtrkujem, bog pomagaj. Moja družina seveda zajtrkuje; pripravljajo si domače mislije, denimo ovsene kosmiče z jabolki in medom, jedo ajdov kruh z maslom in marmelado. Sama se zjutraj ukvarjam s pripravo kosila za svoja najstnika, ki si ga neseta v šolo. Sestavljajo ga v glavnem stročnice, žitarice, ki jih obogatim z beljakovinami, denimo ocvrtim ali poširanim jajcem, drugič je poleg košček popečenega piščanca, in zelenjava, kot je popečena buča s peteršiljem.
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: