Otrokom je treba privzgojiti potrpljenje do knjig

Med pari, ki jih poznam, sta počela največ različnih stvari. Imela knjigarno, izdajala knjige, kuhala, gostila klubsko restavracijo … Kaj počneta zdaj?

Valentina: Meni se zdi, da delava ves čas isto. Tisto, v kar verjameva, le načini izražanja so različni. Pravzaprav gre za željo prispevati kaj temu svetu.

Luka: Najino delovanje ima rdečo nit, to so avtorska dela. Vse, kar smo delali, je povezano z avtorstvom: ali izdaja knjig ali pisanje, prodajanje knjig in tudi televizijske oddaje kot avdiovizualna dela. In hkrati sam to osmišljam s strokovnim diskurzom avtorskega prava.

Valentina: Televizija ima moč, da te lahko nagovori različno. Včasih smo jo krivili za slabo branost, zdaj imamo nove sovražnike – internet. A se je izkazalo, da se branje in gledanje televizije ne izključujeta. Ljudje, ki gledajo televizijo, tudi berejo. 

Kaj počneta v tem trenutku?

Luka: Delam v organizaciji, ki skrbi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.

Valentina: Vodim založbo, vsakodnevno poljudno Vido, ob bolj nišnih avtorskih projektih pa Totaliteto. Pri majhnih založbah si velikokrat v marsikateri vlogi, od tega, da zjutraj pometeš pred pisarno, do tega, da se odločaš o programu, prevajaš, torej odločaš o produkciji vsebin, naj so to scenariji ali teksti. Upam pa, da mi bo uspelo uresničiti tudi kakšen svoj avtorski projekt, knjigo.

Saj jih imata kar nekaj?

Luka: Skupaj imava kar nekaj knjig. Jaz se veliko ukvarjam s pisanjem, čeprav trenutno manj za slovenski trg: pišem za francoskega založnika, letos je tam izšla že druga knjiga, Fenomenologija majoneze, ki se ukvarja s sociologijo gastronomije, prva je bila o metroju. Zdaj pripravljam ta tekst tudi za angleškega založnika. Dobil sem ponudbo velike britanske založbe, naj pripravim razširjeno izdajo francoskega originala, tako da zdaj prevajam svoj tekst iz francoščine v angleščino.

No, to je pa najbrž zelo zanimiv projekt?

Luka: Zabaven predvsem, delam pa tudi slovensko izdajo, ki bo izšla letos.

Kaj delata, ko ne delata, se pravi se ne ukvarjata s knjigami?

Valentina: Ves čas se ukvarjava s knjigami.

Luka: Tudi če kuhava, je to nekako povezano z delom.

Valentina: Mene razbremeni recimo jutranji tek in medtem poslušanje vsebin, ki so s popolnoma drugega področja. Seveda pogosto pomislim, da bi bilo temu fino posvetiti knjigo. Če imaš srečo in se ukvarjaš z nečim tako vseobsegajočim, kot je izdajanje knjig, se zelo redko ne ukvarjaš s knjigami.

Luka: Še kadar se ukvarjava z otroki, jim poskušava dopovedati, kaj naj berejo. Morda samo takrat ne, ko pereš perilo.

Projekt 50 knjig, ki so nas napisale je torej logično nadaljevanje vsega, kar počneta? Kdo se ga je spomnil?

Luka: Valentina. Podobni bralni pozivi, novi pristopi k bralnemu izzivanju so v tujini znani, tukaj pa smo vsebino z ekipo oblikovali v niz oddaj, ki ga bogati ozaveščevalna kampanja.

Valentina: Saj nismo izumljali tople vode. Gre za to, kako o knjigi povedati nekaj v razmeroma malo časa, jo predstaviti razumljivo, tako da bi jo ljudje brali. Televizija ima moč, da te lahko nagovori različno. Včasih smo jo krivili za slabo branost, zdaj imamo nove sovražnike – internet. A se je izkazalo, da se branje in gledanje televizije ne izključujeta. Ljudje, ki gledajo televizijo, tudi berejo.

Luka: Mene so zelo silili k branju knjig, v katerih ni bilo slik, ker sem bral samo stripe. Kot starš zdaj vem, da je tudi strip večplasten in včasih bolj intelektualen kot knjige. Je pa še nekaj res, otroci danes kar naprej berejo. Pač tekste z ekranov. 

Ko je nastajal ta projekt, sta se kaj prepirala?

Luka: Ne, o tem se nisva kregala. Okoli dela nimava veliko nesporazumov. Okoli tega, kako se česa lotiti, pa ja. Oddajo tudi skupaj razvijava. Valentina je bila glavna scenaristka, jaz pa sem prevzel vlogo voditelja. Tako sva si razdelila delo, scenariji zahtevajo ogromno dela, čeprav se to na koncu sploh ne vidi. Zamislite si, kako v osmih minutah zanimivo povedati bistveno o knjigi Slavoja Žižka.

Valentina: To je bil zame največji izziv. Razmišljala sem predvsem, kako bi si jaz želela, da bi meni kdo to povedal. Da bi razumela, za kaj gre. Pa saj je preprosto, tudi otrokom moraš povedati stvari preprosto. Samo zgodba ni dovolj, zanimajo te tudi zgodovinski vidiki, vsaka knjiga je plod časa, zakaj je nastala ravno takrat.

So te oddaje neke vrste vabilo k branju?

Luka: V bistvu ja. So poziv k bralni drznosti, a naj si bralec potem o knjigi ustvari svoje mnenje, naše so samo iztočnice.

Valentina: In za to tudi gre.

Luka: Najboljša pohvala naših prvih oddaj 50 knjig, ki so nas napisale je bila ta, da so prekratke, da bi še gledali.

Valentina: To je pohvala montaži in režiji. Da so iz vsega posnetega materiala, preobsežnih scenarijev izbrali prave dele in sestavili gledljive oddaje. 50 knjig je delo ekipe ustvarjalcev, režiser Darko Sinko se je temu posvetil z vsem znanjem in pokazal izjemen posluh in poznavanje knjig, Lara Simona Taufer zdaj s prav tako predanim odnosom nadaljuje režisersko-montažersko delo, Matjaž Mrak je to pogledal skozi kamero, ne nazadnje producent Danijel Hočevar, ki je verjel, da se da in da je vredno, pa ekipa, ki dela animacije in naju vedno znova preseneti. Samo hvaležna sva jim lahko.

Kako sta izbrala 50 knjig? Vem, da je sodelovala skupina strokovnjakov, ki vama je pomagala pri odločanju. Kaj je bil kriterij izbora?

Valentina: Projekt so podprli Javna agencija za knjigo, producent Vertigo, Slovenski filmski center in TV Slovenija, ki jo je oddaja programsko zanimala. Teh 50 knjig na seznamu mora biti samoumevnih. Ko ga prebereš, rečeš »seveda«. V posvetovalnem telesu, ki je sodelovalo pri sestavljanju nabora, so bili strokovnjaki, profesorji, literarni teoretiki. A zagotovo obstaja naslednjih 50 knjig, ki so še boljše od izbranih, morda po krivici prezrte, ali pa recimo dela ženskih avtoric, ki jih skorajda ni nikjer, pa knjige, ki bi jih morali brati, a jih nismo. Nas pa je zanimalo predvsem to, kaj smo zares brali. In s čim smo rasli, kakšen je bil družbeni vpliv teh knjig. Zamejili smo samo kronološko, knjige, ki so izšle do leta 1990, do konstituiranja slovenske državnosti.

Katerih pet knjig je vaju napisalo?

Valentina: Zame so bile knjige vedno bližnjica do razumevanja sveta. Srednjo Evropo sem poskušala razumeti tudi z dobrim vojakom Švejkom, puberteto z glavnim junakom Vatikanskih ječ, žensko hrepenenje z Ano Karenino in Madame Bovary, družinska in medosebna razmerja z Brati Karamazovi.

Luka: Mene na začetku strip, belgijski in francoski. Čeprav so me silili tudi s Pod svobodnim soncem, ki sem ga med snemanjem 50 knjig znova prebral, z užitkom, in ga videl popolnoma drugače. Puberteto je zaznamoval Werther, Goethe mi je odprl pot v nemško romantiko, nato sem se preselil v francosko dekadenco z Baudelairom in Huysmansom in potem moderni roman, Thomas Mann in Kafka. Na moji nočni omarici je še vedno Čarobna gora.

Valentina: Otrokom je treba privzgojiti potrpljenje, da se zgodba razvije in da imajo čas spoznati karakterje junakov. Te pa včasih otroci presenetijo z bralnim okusom. Dve oceni obstajata, »kar neki« in »kar u redu«. In dostikrat se strinjaš. 

Tudi na moji.

Valentina: Ne smemo pa pozabiti, da so nas vse zaznamovale tudi zgodbe iz Biblije.

Ali ni Biblija nekaj podobnega kot Cankar in vampi? Prezgodaj in brez znanja se srečamo s to knjigo. Citiram Boštjana Napotnika, ki to trdi v oddaji 50 knjig, ki so nas napisale.

Valentina: S primerjavo se ne strinjam povsem. Nobena veličastna knjiga ni prezgodnja, če se vtisne v spomin, jo razumeš kasneje, pride za tabo. Ti klasični teksti, ki so preživeli tisočletni test časa, lahko vsakemu govorijo svoje.

No, o vampih se pa strinjata?

Luka: Jaz sem med tistimi, ki jih kot otrok nisem maral. Zdaj jih seveda jem. Z užitkom. In se strinjam z Napotnikom.

Ko sta vseh 50 knjig ponovno prebrala, kaj sta ugotovila?

Luka: Vse sem prebiral na novo, ker večino od osnovne šole pozabiš ali pa je spomin nanje popolnoma drugačen. Recimo Tavčar, Visoška kronika je bila zame odkritje. Spominjal sem se je kot nekaj zaspanega, dolgočasnega. V resnici je to napeta zgodba, slikovito napisana, in ji ni treba zavidati Thomasu Mannu. Pa tudi Kosmač in Kocbek. Ob ponovnem branju ugotoviš, da slovenska literatura ni prav nič zaostajala za drugimi, velikimi literaturami.

Ob oddajah sta zagotovo razmišljala o tem, kako nekoga pripraviti, da knjigo prebere. Je branje navada, nuja? Kako dopovedati ljudem, predvsem mladim, da je užitek, ne dolžnost? Lahko otrokom to privzgojiš? Vajini berejo?

Luka: Nikoli toliko, kot bi si želel.

Valentina: Jaz sem zadovoljna, da jih gimnazija prisili v to. Pri nas doma smo vsi brali, to je bilo samoumevno. A sem se morala naučiti brati, nihče ni meni bral. Mislim, da je to, da bereš sam, ena največjih svobod. Najinemu najmlajšemu sicer berem nekaj časa, potem pa mora sam naprej. To je pot do samostojnosti. Branje ni samo užitek in veselje. Vedno znova poslušamo, koliko so včasih brali, drugače od današnjega časa, kar ne drži povsem, že zato ne, ker je bilo knjig bistveno manj.

Luka: Niti luči ni bilo. Mene so zelo silili k branju knjig, v katerih ni bilo slik, ker sem bral samo stripe. Kot starš zdaj vem, da je tudi strip večplasten in včasih bolj intelektualen kot knjige. Je pa še nekaj res, otroci danes kar naprej berejo. Pač tekste z ekranov.

Valentina: Otroci se prestrašijo debelih knjig, kar je v družbi, ki teži k ekonomizaciji, razumljivo. V teh »starih« knjigah se zgodba počasi razvija, novodobna šola pisanja anglosaških hitov je podobna pisanju scenarijev, dramaturški lok je razsekan. Otrokom je treba privzgojiti potrpljenje, da se zgodba razvije in da imajo čas spoznati karakterje junakov. Te pa včasih otroci presenetijo z bralnim okusom. Dve oceni obstajata, »kar neki« in »kar u redu«. In dostikrat se strinjaš.

Se kdaj naveličata branja?

Luka: Ko veliko prevajam. Po službeni dolžnosti se tudi mnogo ukvarjam z branjem in potem zelo redko berem iz užitka.

Luka: Oba vedno dvomiva, ali je to, kar sva naredila, res tisto, kar optimalno lahko narediva, kar dava od sebe. Zato moraš verjeti v tisto, kar delaš, verjeti, da delaš prav. In potem tudi uživaš. Če je za tvoje delo potreben intelektualni napor, tudi dvomiš. 

Kaj trenutno bereta?

Luka: Petra Nadasa, Madžara, ki sem ga poslušal na knjižnem sejmu. Pa Magrisovo Donavo. Nikoli nimam dovolj takega branja. Veliko pa berem tudi sociologije. Weber, Benjamin, teksti, ki so me napisali v zadnjih 20 letih. Vedno bolj se zavedam, da gledam na svet sociološko, tudi na fenomen prehrane.

Valentina: Ravno sem končala en prevod in zdaj moram ponovno prebrati Bratovščino Sinjega galeba, ker moram za oddajo 50 knjig dodati nekaj stavkov. Upam pa, da se me bo v novem prijelo kaj od Tišine v času hrupa, ki sem jo pred kratkim, med prevajanjem, temeljito prebrala. In Pascalove Misli, ki sem jih odkrila zaradi nje.

Knjiga ali kindl?

Luka: Knjiga.

Valentina: Skoraj vse knjige berem na ekranu. Čeprav mi je tiskana oblika ljubša, me jih večina doleti v digitalni obliki. Branje tiskane knjige je v založništvu razkošje.

Nadaljevanje 50 knjig, ki je zelo uspešna serija?

Luka: Trenutno smo v polnem zagonu 50 knjig, ki niso samo oddaje, temveč so ozaveščevalna akcija, ki poteka tudi na družbenih omrežjih in v javnih debatah.

Valentina: Upam, da bodo pravo nadaljevanje doživele med ljudmi, da bodo zanetile debato o knjigah pa o tem, kako vplivajo na nas.

Ko vaju človek gleda, se zdi, da vse, kar delata, delata z užitkom.

Valentina: Pošteno povedano, nobeno delo ni samo užitek. A poskušava delati tisto, v kar verjameva. In to potem je užitek.

Luka: Oba vedno dvomiva, ali je to, kar sva naredila, res tisto, kar optimalno lahko narediva, kar dava od sebe. Zato moraš verjeti v tisto, kar delaš, verjeti, da delaš prav. In potem tudi uživaš. Če je za tvoje delo potreben intelektualni napor, tudi dvomiš.

Valentina: Ni pa to kuhanje nedeljskega kosila. Oddaje me izpolnjujejo drugače.

Luka: Ja, v kuhanju nedeljskega kosila bolj uživam. (smeh)