Da se leta bližajo čudnemu določilu srednjih let, za katera nikoli nisem vedela, kaj hočejo povedati. Srednja – glede na kaj? Glede na dolgost našega življenja ali označujejo srednjost v odnosu do življenja? Srednja zato, ker si srednje mlad in srednje star? Srednja verjetno tudi zato, ker se čedalje bolj zavedaš, da na pomembna življenjska vprašanja ni tako enoznačnih odgovorov. Nekje v sredini.

»Ne vem, star, kakih petindvajset sigurno,« pravi sin, ko ga vprašam, koliko je star njegov najbolj priljubljeni youtubar. »Ah, ona je še mlada, komaj triinsedemdeset ima,« pravi mamina teta. Zavest, da mladost prej ali slej mine, gre z roko v roki z zavedanjem, da je mladost relativna. Srednja leta se začnejo takrat, ko se pričneš s tesnobo zavedati lastne minljivosti: morda zato, ker presegaš starostno mejo v razpisih štipendij, izpuliš siv las ali moraš izbrisati nekatere številke v telefonskem imeniku, ker so prijatelji in znanci za številko pokojni. 

Zgodbe o uspehu me včasih navdajajo s tesnobo. Preveč ekscela in premalo človeka. Kajti za številkami običajno tiči še nekaj. 

To brušenje robov, ki ga prinašajo leta – ah, šele zdaj vem, kaj pomeni, da te čas malo obrusi – naj bi ti dalo malo modrost. Toda ne vem, ali ni ta modrost zgolj razočaranje in premestitev pričakovanj v drugačne sfere. Ne nazadnje pa odpira tudi sfero svobode.

Življenje te brusi drugače. Pa tudi hvaležen si mu drugače, včasih kar samo zato, da je. Iz otroštva se spomnim, da me je spravilo v zadrego vprašanje: Kako si? Še nevešča vsakdanje izmenjave besed in vprašanj, ki se postavljajo iz navade, ne iz radovednosti, sem mislila, da je na to vprašanje treba odgovoriti. Zato sem odgovorila po resnici: Tako srednje. Ker tako ljudje smo v glavnem – srednje. 



Zgodbe o uspehu me včasih navdajajo s tesnobo. Preveč ekscela in premalo človeka. Kajti za številkami običajno tiči še nekaj. Nekaj je na svetu pod površjem vsakdana, nekaj, »kar ljudi žene, da so raje pesniki kot bankirji« – kot je v nekem intervjuju povedal Steve Jobs (Najbrž tega stavka ne bi imeli nikoli priložnosti slišati iz njegov ust, če ne bi Jobsa v pravem trenutku podprli tako pesniki kot bankirji, ampak to je že naslednja zgodba, ki spet priča o srednjosti … tudi o srednjosti življenjskih modrosti).

Pravica slehernega je, da se izvije predvidljivosti življenjske matrike in iznajde svoje formule življenja. Čeprav se pogosto zdi, da nam prav to pravico skušajo odvzeti. Ampak vseeno so nekateri raje poeti. Vsako preseganje se pač ne more izraziti vštevilkah. Kakšna preseganja so onkraj.

Pred kratkim je bil objavljen seznam slovenskih občin, lestvica, kjer se najbolje živi. In tudi, kjer se živi najslabše. Kazalci in metodologija so bili tehtno razloženi, odločale so plače, stopnja zaposlenosti pa v manjši meri tudi nekatere zdravstvene statistike. S kraji na vrhu nimam veliko izkušenj, vendar za tiste na dnu vem: občini Velika Polana in Beltinci sta tam, kjer se pišejo povesti o dobrih ljudeh. Zmeraj pomislim, da ne bi bilo tako slabo tam živeti. Svetloba je mehka. Obzorje je odprto in te vleče vdaljavo. Poletje je vroče. Telefonski signal je dober. Zemlja je rodovitna. Iz ene vasi vidiš zvonik druge. Tam je križišče, ki ima pet cest. Lekarnarica je prijazna in potrpežljivo posluša tegobe ljudi. Pereci v vaški pekarni so zameseni z maslom. Ah, kaj pišem. Saj so vendar izmerili in izračunali … Številkam verjamemo bolj kot sebi. Številke, preračunane v ekonomske kazalce, so edino realne, močnejše od resnice vsakdana. 

Če hočeš imeti omleto, je treba prej razbiti jajca, nam govori anglosaški pregovor, ki v sebi v prispodobi zajema žrtvovanje za višje cilje in protestantsko etiko dela, ki je samo sebi namen. Ampak nihče nas ne sili, da iz jajc zmeraj naredimo omleto po istem receptu. 

Pa vendar: tudi služba ni samo služba. Vsako delo ni isto, Hannah Arendt je ločila delo, ustvarjanje in delovanje. Nekaj za preživetje, nekaj za večnost, nekaj za svoje poslanstvo v svetu, ki ustvarja »pogoje za kontinuiteto generacij, za spomin in s tem za zgodovino«.

Če hočeš imeti omleto, je treba prej razbiti jajca, nam govori anglosaški pregovor, ki v sebi v prispodobi zajema žrtvovanje za višje cilje in protestantsko etiko dela, ki je samo sebi namen. Ampak nihče nas ne sili, da iz jajc zmeraj naredimo omleto po istem receptu. Lahko rumenjake in beljake ločimo in stepemo biskvit. Lahko spečemo jajce na oko. Lahko naredimo tanke srednjeevropske palačinke ali rahle in puhaste ameriške, ali slovanske ajdove bline z lokalno moko. Lahko naredimo šmorn po babičinem receptu ali rumenjake zakopljemo v sol po korejsko in počakamo, da postanejo želatinasti. Hej, celo ubijemo lahko jajca na različne načine. Lahko jih vržemo ob tla v besu. Ali po nerodnosti. Lahko jih zabrišemo v besu v kakšno fasado inštitucije. Lahko si jih razbijemo na glavi in hodimo pod jajčno lupino kot kalimero. Vsekakor pa ni nujno stati v vrsti za šmorn, bolje si je speči lastno omleto – po svoje. Čeprav je zdaj moda med milenijci, da prav radi stojijo v vrsti za šmorn in si naročajo jajca vrestavracijah … Pač še niso v srednjih letih.