Luka, kaj vam gre pri mami najbolj na živce?

Luka: Vse! (Vmes Edvino popade smeh.) Komu pa ne gre pri mamah na živce prav vse?! Če že moram kakšno reč izpostaviti, bi gotovo njeno pokroviteljstvo. Mati še vedno misli, da se lahko kdaj pa kdaj do mene vede kot do še ne povsem odraslega sina, čeprav sam prihajam v leta, ko je bil moj oče že mrtev. Ah, govoriti o tem, kaj nam gre pri mamah na živce ... Seveda tudi njena razvada neskončnega zbiranja predmetov. Zdi se mi, da presega že vse meje dobrega okusa.

Edvina: Joj, če pogledam naokoli, ne zaostajaš!

Luka: Morali bi videti, kako je pri njej! Ta njena obsesija je tudi velik finančni zalogaj.

Edvina: No, pa saj sem skoraj že opustila zbiranje. Zdaj večinoma samo dajem stran!

Luka: Kakor koli, opazi se. No, moti me tudi njeno »pametovanje«.

Luka: Nikoli nisem ločil med njo kot človekom in njo kot mamo. Ko premišljujem o obeh, očetu in mami, težko izluščim, kaj točno mi je dal kateri od njiju. Vedno sem ju videl kot celoto. Oba sta mi ogromno dala. 

Edvina, sin meni, da pametujete. Se strinjate s tem?

Edvina: Hmn. (Pogleda nekam stran in preudarno nadaljuje.) Ne, ne strinjam se. Pravzaprav menim, da sem zelo diskretna (Luko popade silen krohot) mama in tašča. Ampak zdaj ugotavljam, da očitno nisem tako diskretna, kot sem mislila. Prepričana sem bila, da sem, kar se družinskih komentarjev tiče, zadržana (Luka silovito zavija z očmi, dogaja se cela predstava), da vedno vse povem prijazno in v rokavicah ... Je pa res, da je vloga mame, ko je sin še doma ...

Luka: Že dvajset let sem poročen!

Edvina: Že že. Pravim le, da sin, ko je doma, mamo posluša. (Se ustavi, ker se je nečesa domislila. In nadaljuje.) Spomnim se, kako je bilo, ko smo bili skupaj v službi. Neki dan smo šli s snaho na kavo. Videla sem, da ima Luka na modrem suknjiču nitko. Segla sem in mu jo pobrala s tkanine. Sunkovito se je obrnil, Luka, in zelo strogo rekel: Sedaj imam Nejco, da mi s suknjiča pobira niti!



Luka: Pa saj je to edino prav!

Edvina: Se strinjam. V tistem trenutku sem se tega prvič zares zavedela. Da nimam več nobene pravice vtikati svojih prstov tja, kamor ni treba.

Luka: Ne samo da ni treba, neprimerno je!

Edvina: Velikokrat me povabijo na večerjo. In seveda kdaj rečem kaj, česar ne bi smela. Ampak še vedno imam občutek, da sem diskretna.

Luka: No, mati, ta občutek te zelo vara.

Edvina: Kar pa se zbiranja predmetov tiče ... Res je, rada imam starine. Pametno je, da se bolšjih sejmov v velikem loku izogibam. (Luka prikimava.) Seveda si se tudi ti, Luka, navzel te moje razvade. Izjemno rada imam opremljanje stanovanj.

Luka: Opremljanje stanovanj imam rad tudi jaz. Ne maram pa, da je povsod vse nastlano.

Edvina: Pri meni ni nastlano, pri meni je red.

Luka: No, prav, nimaš nastlano, ampak nakramano!

Edvina: Eh! Če bi prišli k meni na obisk, Nika, bi gotovo dejali, da imam lepo.

Luka: Ja, ja, saj je lepo. No, da niti ne začnem o tem, kaj vse je moč najti v naši domači hiši v Dekanih! Zalivalnike, karjole, tisoč in eno vrsto zaves ... Pol bi vrgel stran!

Edvina: Pa saj ti dovolim, da vržeš. No, z mojo privolitvijo. (In se namuzne.)

Luka: Moja žena je podobna. Bo najbrž nekaj na tem, da si izberemo partnerice, ki so v nekem smislu mamam podobne. Tudi Valentina je »nadarjena« za gomiljenje. Še posebno kadar veliko dela. Okoli nje se v hipu znajde na tone papirja. Jaz po drugi strani prisegam na t. i. deklaterizacijo. Ravno zato mi je všeč Marie Kondo, avtorica knjige Umetnost pospravljanja. Valentina znori že, če samo zasliši njeno ime. (Smeh.) No, Marie trdi, da je treba imeti ob sebi le tiste reči, ki te navdajajo s srečo. Zato jaz zelo rad mečem stran. Prepričan sem, da preveč stvari človeka nepotrebno obremenjuje. In če te nekaj obremenjuje fizično, te tudi psihično.

Edvina: Luka je izjemno redoljuben. Vedno sem se čudila, kako je mogoče, da ima tako čisto, pospravljeno mizo. Tak je že od nekdaj. Bil je tiste vrste otrok, ki ga nikoli ni bilo treba vprašati, ali je naredil domačo nalogo.

Luka: Velikokrat so se tudi v službah čudili nad mano, ker je bila moja miza vedno prazna. Kar se mi niti ne zdi strašanski fenomen, glede na to, da papirja skorajda ne uporabljamo več.



Luka, velikokrat vabite na večerjo, je povedala Edvina. Je tako, ker je po svoje prijetna ta goreča debata, ki se brez izjeme razvije med vami, se imate preprosto tako radi, da morate biti skupaj, ali je razlog v obredu priprave hrane, kar je nekaj, kar vaju z Edvino povezuje?

Luka: Vse po malem najbrž. V življenju je tako, da je movens kombinacija različnih vplivov. Seveda pa na naša vabila precej vpliva tudi to, da nas je že samo v srčiki družine šest. Če prištejem še taščo, ki živi spodaj, nas je sedem. In potem to, da nas je pri mizi devet, če povabimo še mamo in sestro, res ni nekaj posebnega. Fino je, če smo skupaj. Včasih pa je seveda tudi naporno, če se dogaja prepogosto, če je hiša vedno polna.
Razlika med mano in mamo je ta, da se je ona, če je vedela, da bo morala narediti obed za dvanajst ljudi, na to pripravljala tri mesece.

Edvina: Res je. Priprave večerij so zame, odkar mi je umrl mož, velik napor. Včasih sem se jih veselila, zdaj je drugače. Velikokrat pomislim na vaju z Valentino. In si mislim, kako vama mora biti lepo, ko kuhata skupaj. Jaz moram vse sama; kupovati, kuhati. Hčerka pa ni tiste vrste človek, ki bi jo kuha veselila. Andrej, moj pokojni mož, je kuhal rad, tudi ti rad kuhaš, Luka, ravno tako Valentina, a Veronika, no, njej kuha prav nič ne diši. Dolgo sem upala, da jo bom lahko s čim pritegnila, a ni bilo te sreče.

Luka: Včasih z Valentino zavestno nikogar ne povabiva, ker si želiva malce miru. Če smo sami, se lahko bolj posvetimo drug drugemu. Sicer se nenehno krešejo mnenja. Ampak, prosim, ne mislite zdaj, da se pri nas samo kregamo! (Smeh.)

Edvina: Saj se ne kregamo zares. V debatah smo živi.

Luka: Ja, vsi imamo impulzivne značaje. Hčerka Pavla je po meni recimo podedovala koleričnost. Preostali člani družine, ki niso koleriki, so sangviniki. Tašča je po drugi strani flegmatik, a kverulant. (Smeh.) Te kombinacije znajo biti prav »zabavne«. Nihče od nas pa ni melanholik, zanimivo!



Prej ste omenili, Edvina, da ste sami. Res?

Edvina: Pač gledam s svojega zornega kota materinske nečimrnosti. Sprašujem se, zakaj me večkrat ne pokliče, vpraša, kako sem, kaj počnem. Po moževi smrti je on edini moški v moji bližini. Včasih si želim, da bi mi kdaj dal kak nasvet, kar pa je neumnost pričakovati, saj vem, kajti tudi moj mož ni hodil k svoji mami, da bi ji dajal nasvete.

Luka: Samo en razlog je, zakaj jaz mame ne kličem. Ona me kliče prepogosto! (Edvina se začne iskreno smejati.) Včasih je res brez posluha. Ji rečem, da sem v gneči, a vseeno kliče in kliče.

Edvina: Včasih kar prekineš.

Luka: Seveda, če sem sredi sestanka!

Ga kličete večkrat na dan?

Luka: Včeraj si vsaj petkrat! Saj imam dokaze! (Pokaže zgodovino klicev na telefonu.)

Edvina: Dobro, dobro, včerajšnji dan je bila izjema, saj veš.

Luka: Če okoliščine niso izjemne, pokliče vsaj enkrat dnevno.

Edvina: Jaz trdim, da pokličem enkrat na tri dni.

Luka: Ja, seveda ... (In se vsi smejimo, kajti v resnici sta Luka in Edvina strašansko zabavna v svojem rašomonskem pogledu na iste reči.) Telefon ve. Če mene ne dobi, takoj kliče Valentino.

Edvina: Res jo. Ona vedno dvigne telefon. Ti pa ne.



Če Edvino izolirate od vloge matere in jo vidite kot človeka po sebi, česa vas je naučila dobrega?

Luka: Nikoli nisem ločil med njo kot človekom in njo kot mamo. Ko premišljujem o obeh, očetu in mami, težko izluščim, kaj točno mi je dal kateri od njiju. Vedno sem ju videl kot celoto. Oba sta mi ogromno dala.
Ko sem bil nedavno soočen s tem, da moram napisati besedilo za očetovo spominsko slovesnost ob dnevu slovenske diplomacije (oče Andrej Novak je bil novinar in diplomat, prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope, op. p.), sem premišljeval prav o tem. Šablonsko je reči, da sta mi dala etičnost in pokončnost, a je res. Naučila sta me poštenosti in iskrenosti. Ko pomislim na očeta, imam pred očmi življenje, ki izkazuje zvestobo jasno začrtani poti. Kajti starši vedno »pametujejo«, a na koncu so zgledi tisti, ki ostanejo. Delavnosti pa sem se naučil od obeh. Ko sem bil otrok, sem ju vedno videl v pogonu. Zanimivo je, da mi danes otroci očitajo ravno delavnost. Pravijo, da je brezzveze. (Smeh.) A delovna etika je gotovo ena najbolj pomembnih reči, ki sta mi jih dala.

Povejte mi, Edvina, kaj je skozi vaše oči pozitivnega na Luki? Na kaj ste ponosni?

Edvina: Najprej pomislim na njegovo iskrenost. Ostaja iskren, čeprav si kdaj skočimo v lase. Pošten človek je. Kot je bil njegov oče. Če bo Luka rekel, da bo določena zadeva opravljena do določenega datuma, tako bo. In narejena bo odlično. Kar pa na njem še prav posebno občudujem, je, da je ustvarjalen človek. Ko berem, kar je napisal, in preberem vse, sem vsakič znova očarana nad tem, kako zelo je pameten. (Ga pogleda in se prav milo nasmehne.)



V zadnjih letih se je kulinarika iz tistega rekla jemo, da živimo, spremenila v živimo, da jemo. Obenem, kaj je na tej kuhinjski mizi tako »magičnega« in resničnega hkrati, da je kuhati in nato pripravljeno skupaj zaužiti vrednota?

Luka: V naši družini je kuhanje tudi poklic. Povod zanj je bila pravzaprav naša vsakdanja navada, da zvečer sedimo za isto mizo. Z Valentino sva si ravno to želela pokazati tudi drugim in prvo sezono kuharskih oddaj podnaslovila Družinska kuharija. Pokazati sva želela, da je kuhinja prostor, kjer je doma srce.
V sedemdesetih in osemdesetih letih so bile kuhinje skrite, majhne. Sčasoma so postale bolj odprte in videl si lahko, da se v njih dogaja življenje. Še več. V kuhinji se dogaja vzgoja otrok, učenje. V njej se dogaja vse.
Seveda pa ob tem obstaja še drugi zorni kot, ki sem ga nedavno obdelal v knjigi, ki je pravkar izšla v Parizu. Njen naslov je Fenomenologija majoneze. Pišem, da je ideologija »živimo, da jemo« postala že perverzna. Za to so krivi tudi socialni mediji, ki so omogočili fotografiranje vsebine vsakega krožnika, ki ga dobimo na mizo. S tem je bila hrani odvzeta avtentičnost, tradicionalnost. Hrana ni več predstavljena ne v kontekstu družine ne v kontekstu tradicije. Sodobna doba je gastronomska doba. Pozabljamo, kako pomembno je predvsem to, da jemo skupaj. Živimo neko »food revolution«, prehransko revolucijo, za katero tudi jaz, to že moram priznati, nosim svoj kos odgovornosti, ampak vseeno – razumne meje smo davno prestopili. Naj hrana spet postane del običajnega sobivanja med ljudmi; pokažimo, da vsebuje kuharija tudi družabno, etično in psihološko plat.



Edvina, se strinjate?

Edvina: Se. Vedno sem poudarjala pomembnost slovenskih temeljev, tega, da je hrana del naše kulture. Ne strinjam se s tem, da je treba vedno posegati samo po, kaj vem, mangu. Kaj pa okusna slovenska jabolka? Zelje? Vselej sem prisegala na slovensko hrano, a danes postajam glede tega še »strožja«. Še več, postajam vedno bolj skromna. Želim, da se tisto, kar je na mizi, poje. Želim, da se pred obedom zahvalimo za hrano. To celo zahtevam, kadar jemo skupaj. Vem, da včasih kdo misli, da težim. (Smeh.) A tako se mi zdi prav. Tega sem naučila tudi vnuke. Vedno se zahvalijo, preden začnemo jesti. Hvaležni smo, da imamo hrano, hvaležni smo Bogu, da nam jo daje. Da bi jo le imeli vsi na svetu!



Se spomnite kakšnega dogodka ob družinski mizi, ki vas je še posebno zaznamoval?

Edvina: O, ja! (Upočasni dih in začne govoriti počasi, medtem ko Luka, ki najbrž že sluti, kaj bo povedala, zasitnari, da je spet preveč sentimentalna.) Spomnim se, kako je bilo, ko je bil mož že zelo bolan. Želel si je, da bi vsi jedli za isto mizo, zato smo pri mizarju naročili, naj jo poveča. In jo je. Tisti večer nas je za mizo sedelo petnajst. Andrej je že bil na vozičku. Bil je 25. december. Umrl je mesec kasneje. Ko smo bili vsi zbrani pri mizi, si res dobil občutek zadnje večerje. Mislim si, da se je dan dotaknil vseh nas. (Spet vskoči Luka in medtem ko mati potoči solze, omeni, da je to primer njene tipične dramatizacije. Da je od tega 25. decembra že skoraj 25 let in da mati pretirava.)

Luka: No, to me pri njej moti! Jaz sem človek, ki je prepričan, da je treba v življenju naprej. Dvomim, da bi bilo očetu všeč, če bi vedel, da še 25 let kasneje jočemo za njim.

Edvina: Ah, saj ne jočem. Šla sem naprej. Včasih se še sama sebi čudim, kje sem našla to korajžo.

Luka: Priznam pa, da je simbolika zadnje večerje res zanimiva. (Vsi se ozremo na reprodukcijo Zadnje večerje, ki visi na steni pri Novakovih doma.) Predstavlja t. i. transsubstanciacijo. Kaj pravzaprav pomeni, ko vzameš kruh in vino, da postaneta meso in kri? To je trenutek, ko večni vstopi v čas. Trenutek, ko hrana prevzame vlogo metafizike. Velikokrat pozabimo, da ima hrana tudi ta etični in spoznavni, metafizični moment. Zato je zadnja večerja dejansko simbolno dejanje, čeprav nanj ne gledam tako dramatično kot mati. Menim celo, da je vsaka večerja zadnja. Zavedati se moramo le, da s tem, ko dajemo vase kruh, dajemo vase tudi večnost. »Kruh« nas oblikuje in ohranja. O-hranja. Saj je etimologija same besede že dovolj pomenljiva! Ja, dobro je, da omenjamo zadnjo večerjo, a ne smemo je videti kot nekaj tragičnega, temveč kot nadaljevanje življenja. Saj, kaj drugega kot nadaljevanje je Jezusovo vstajenje? To simboliko lahko uvidi tudi agnostik. Ni nobene potrebe biti vernik, da bi lahko spoznal, da hrana človeka o-hranja.



Preidimo za konec s kuharske umetnosti na slikarsko. Katerega slikarja bi izbrala za portret drugega?

Luka: Zanimivo ... Mati veliko slika, je malodane slikarski fanatik. (Luka se nasmeji in pogleda na steno v kuhinji, kjer visi Modiglianijeva reprodukcija.) Vidim jo v tem slogu. Kot eno od Modiglianijevih figur. Njegovi liki so taki podolgovati, a vseeno ... Mislim, da bi k mami sodil portret v njegovem slogu. Ja, odločil bi se za Modiglianija.

Pa barve?

Luka: Tigraste, jasno!

Edvina: O, seveda!

Luka: Vedno, kadar gremo mimo kakšne izložbe, ki ima razstavljene lutke, oblečene v tigrast vzorec, rečem: Glej, Edvine! (Smeh.)

Edvina, in kdo bi bil pravšnji za Luko?

Edvina: Van Gogh. Luka mi deluje izrazito vangoghovski.

Luka: Zanimivo.

Edvina: Mhm, z veseljem bi imela van Goghov portret sina.

Luka: No, uho bi morda obdržal. (Smeh.)