Hriboviti predeli pod gorsko verigo Apenini spominjajo na mešanico med Krasom in Notranjsko, le da se številnih gričev oklepajo slikoviti kraji, med katerimi je skoraj vsak novo presenečenje. Za enega prijetnejših se je izkazal Pescocostanzo. Z eno posebnostjo: umetelno tlakovanimi cestami v zgodovinskem središču, za katere so mojstri stare obrti uporabili kamne različnih barv. Ti ustvarjajo vzorce v obliki puščic, ki inovativno usmerjajo enosmerno urejen promet. Seveda so v pomoč tudi prometni znaki, ki v labirint ozkih ulic starih mest vnašajo vsaj nekaj reda.

Mali kraji, veliko šarma 

Priznam, med iskanjem prenočišča me je zaradi ljubkega imena premamila ponudba penziona Il gatto binaco (Bela mačka). Ni bila najugodnejša, a gostoljubni lastnik Roberto me je hitro prepričal, da je odločitev dobra in da je v enem najbolj slikovitih krajev hribovitega predela osrednje italijanske pokrajine Abruzzo vredno ostati več dni. Bele mačke nisem srečal, a je za dobrodošlico ob vsakem prihodu poskrbel prijazen hišni pes. Po dnevnih potepih sem se razvajal v centru dobrega počutja s savnami, ki je urejen v kletnih prostorih. Notranja oprema z obilico lesa in stilskega pohištva je nudila šarm hribovskega gostoljubja. Nič čudnega, da se bivanje prikupi tako pohodnikom kot v zimskih mesecih ljubiteljem zasneženih prostranstev. Mesto je eno bolj priljubljenih smučarskih središč v tem delu Italije. »Mnogi sicer pridejo zaradi hribov. Toda gora je gora, če vprašaš mene!« je bil odločen Roberto. »Raje se zapelji po okoliških krajih, ki so vsak zgodba zase.« Imel je prav. Vsak dan znova je bilo prijetno odkrivati šarm kamnitih ulic ob katerih se vrstijo slikovite hiše, ki negostoljubni naravi tod kljubujejo že stoletja. 

Od tod prihajajo Madonnini stari starši

Široke doline se spuščajo proti manj kot sto kilometrov oddaljenemu Jadranu, kar pripomore k presenetljivo prijetnemu podnebju. Tako je v hribih možno smučanje, le nekoliko nižje pa uspevajo fige in drugo sredozemsko rastje. Sredi ene izmed dolin leži Pacentro. Mesto z od daleč izstopajočimi obrambnimi stolpi je prikupno na prvi pogled. Mnoge pa pritegne še to, da so v njem živeli Madonnini prastarši po očetovi strani. Ne vem, ali ga je Madonna kdaj obiskala, je pa ob potresu leta 2009 darovala precej sredstev za pomoč prizadeti regiji. Na prvi pogled zakotno mesto vsako leto poživljajo obiski znanih glasbenih skupin. Redno pa se vrstijo še lokalna praznovanja, običajno povezana z verskimi običaji in domačo kulinariko. 

Kjer cenijo domače

Zanimivo, da v več kot enem tednu nisem naletel na trgovino katerega izmed pri nas tako razširjenih tujih trgovcev. Tu še vedno cenijo domače; lokalno kakovostno hrano s poudarkom na suhih mesninah, sirih, testeninah, vinih. Številna mesta pa preprosto štejejo premalo prebivalcev, da bi se trgovcem splačalo postavljati večje trgovine. K sreči! Ni lepšega kot poklepetati z lokalnim prodajalcem pridelkov, ki se nekajkrat tedensko z majhnim tovornjakom, polnim dobrot, ustavi na glavnem mestnem trgu. Tudi nakupovanje v trgovinicah, ki se skrivajo za kamnitimi pročelji, ima svoj čar. Na voljo je nekaj pekarn in prodajaln slaščic, vsaj ena trgovina, kjer je mogoče dobiti najnujnejše za gospodinjstvo, nekaj butičnih prodajaln z oblačili, kakšna trgovinica s spominki in seveda ducat gostiln. V nekaterih strežejo le prigrizke, od pice do sendvičev, v drugih pa nudijo pravo gastronomsko razvajanje. »Vedno več je povpraševanja po starih jedeh. Nekoč je bila to hrana revežev, v iskanju najboljših okusov in naravnih sestavin pa je danes namenjena razvajanju sladokuscev,« se razgovori kuhar v eni izmed restavracij. 

Čarobna dolina

Po eni strani mladi v iskanju boljšega zaslužka odhajajo v mesta. Po drugi pa se vračajo tisti, ki vidijo možnost preživetja s turizmom in pridelavo kakovostne hrane. Med njimi je tudi nekaj tujcev. Eden uspešnejših je Irec Ralph. Pred šestimi leti je v bližini kraja Navelli kupil posestvo, na katerem se že pol stoletja ni gospodarilo. Ob ruševinah kmečke hiše je ostalo nekaj starih oljk in kakšna trta. Posestvo je pretežno z lastnim delom počasi zaživelo in dobilo privlačno podobo, na kar namiguje tudi ime Čarobna dolina – Valle magica. S partnerico počasi obnavljata staro hišo, ki je z nekaj oboki že zdaj videti zanimiva. Upata na nepovratna sredstva, saj si na vseh področjih prizadevata za trajnostni razvoj. »Elektriko pridobivamo s pomočjo sončnih celic, kar je malo problematično v daljših deževnih obdobjih,« pove Ralph. »K sreči imamo dostop do vodovoda. Seveda pa zbiramo tudi deževnico, saj živali potrebujejo veliko vode.« 

Kmetovanje po starem

Ralph se je odločil za čim bolj prijazno rejo živali. Zaenkrat za vse poskrbita s partnerico, malo pa pomagajo tudi štirje otroci, čeprav so še vsi v nižjih razredih osnovne šole. Ne samo da ne uporabljajo umetnih pripravkov, temveč vse delajo ročno, vzrejajo pa stare tradicionalne pasme. Živali so vse leto na prostem, saj jim želijo nuditi čim boljše razmere. Črni prašiči uživajo v senci košatih hrastov, kjer se valjajo v blatu in prahu. Ovce imajo na voljo obsežne pašnike. Ralph se je odločil za redko lokalno pasmo, ki ji je že grozilo izumrtje. Te ovce so namreč manjše rasti in zato manj zanimive za pridelavo mesa. Za volno pa tako ne dobijo ničesar. »Pol evra za kilogram,« se nasmehne Ralph. »Toda že striženje ovce traja dobri dve uri! Obdelava, ki sledi, je draga in na koncu volna dosega ceno čez sto evrov za kilogram.« A Ralph nima ne časa ne znanja, da bi se ukvarjal s tem. Skrbi namreč še za čredo oslov, veliko jato rac, puranov in kokoši. Tudi te so nekaj posebnega, saj nesejo obarvana jajca, od modrih do zelenih! 

Terapija z osli 

Za preživetje prodajajo meso, predvsem v obliki kakovostnih salam. Nekaj obiskovalcev pride naokoli kar tako, na ogled posestva in prigrizek domačih dobrot. Med temi so tudi ovčji siri in nezrele fige, vložene v oljčnem olju. Vedno pogosteje organizirajo različne dogodke. Ralph me je povabil na terapijo s pomočjo živali. »Tokrat glavne zvezde ne bodo psi, čeprav imamo ravno leglo lokalnih belih ovčarjev. Pridružila se nam bo izučena terapevtka Claudia in vodila delavnico s pomočjo oslov!« Na videz nenavadna izbira živali se je izkazala za odlično: »Na delavnicah raje delam z osli kot psi ali konji! Omogočajo podobne stike kot konji, toda bolj so predvidljivi in potrpežljivi, kar je še posebno pomembno za delo z otroki.« 

In res, prijazni dolgouhci so hitro očarali večino otrok, da so se jim upali približati, jih počohati za ušesi, kar jim menda najbolj ugaja. Vsaj tako trdi Ralphov najstarejši sin, ki rad priskoči na pomoč.« Presenetljivo zgovoren je in hitro vzpostavi stik z obiskovalci, tako v italijanščini kot angleščini. Najpogumnejši otroci so osle tudi zajahali in dogajanje je narisalo na obraz zadovoljne nasmehe celo najbolj zadržanim in plašnim.