Benečijo prepletajo številne reke, ki so se jim v stoletjih pridružili plovni vodni kanali. Z njihovo pomočjo so poskrbeli za izsuševanje močvirnih predelov, pospešili trgovanje ter omogočili izkoriščanje rečnih potencialov za delovanje mlinov. Razvejena mreža vodnih poti je bila eden izmed temeljev beneškega gospodarstva. Večja mesta so bila tako povezana med seboj in seveda z Benetkami. Nekoč živahni kanali danes skoraj samevajo, a so prav zato vredni obiska, saj ponujajo prav poseben mikaven svet, le korak od najbolj turističnih poti. Vsekakor pa morate pred odhodom preveriti vse ukrepe, povezane z epidemijo.

Naviglio del Brenta (Kanal Brenta) je eden najbolj zanimivih,« so mi vedeli svetovati na sedežu beneške turistične organizacije. Kanal je del 174 kilometrov dolge reke Brenta, ki izvira pod vrhovi Dolomitov. Dobrih 30 kilometrov dolga vodna pot je bila namenjena povezavi dveh najpomembnejših mest v Beneški republiki – Benetk in Padove.

Razkošna križarjenja

Ob prvem stiku z vodnim kanalom sem si skušal predstavljati, kakšno je bilo tod življenje pred stoletji: po vodni poti so pluli tradicionalni čolni Beneške lagune burchio in burchiello, dolgi do 35 metrov. Čolne z ravnim dnom so poganjali s pomočjo vesel, drogov, jader, vlekli pa so jih tudi s konji. Nekateri so bili razkošno urejeni s kabinami in plesnim salonom. Za plovbo do Padove so potrebovali dobrih osem ur, potniki pa so si medtem privoščili zabavo z glasbo, hrano in pijačo. Razvada aristokratov je prevzela tudi številne umetnike, tako da so v svojih delih opevali užitkarska križarjenja po vodnem kanalu. Leta 1574 je po njem plul bodoči francoski kralj Henrik III., ki je prišel k beneškemu dožu po posojilo. V spomin na dogodek po kanalu vsako drugo septembrsko nedeljo zaplujejo okrašeni tradicionalni čolni. 

Prestižne plovbe so zamrle s propadom Beneške republike. V manjšem obsegu so jih oživili poldrugo stoletje kasneje, ko so spoznali turistični potencial. Za začetek je po starodavni vodni poti plul parnik. Danes po njej potnike prevaža več sodobnih ladij, ki v obe smeri plujejo od marca do oktobra (od 60 evrov). Idilično vožnjo popestri devet premičnih mostov, ki jih še danes upravljajo ročno. Krajše postanke povzročajo vodne zapornice, ki ladjam omogočajo premagovanje višinske razlike. 

Če se ne odločite za skoraj celodnevno plovbo, je kanal prav tako privlačno spoznavati s kopnega. Kraji ob vodni poti sicer delujejo zaspano, a takšno je umirjeno podeželsko življenje, ko imajo domačini čas za jutranji klepet ob kavici na vrtu lokalnega bara in malo kasneje za sprehod do vabljivo dišeče pekarne in trafike. Morda tudi v drugačnem vrstnem redu. Ob vodnem kanalu nikoli ni gneče. Vedno pa je zanimivo posedati na bregu in spremljati dogajanje: od počasi premikajočih se ladij do molčečih ribičev, ki potrpežljivo čakajo na ulov. Ko se oglasi lakota, je med nevpadljivimi hišami mogoče najti tudi dobro restavracijo z ne pretirano visokimi cenami. Velja se razvajati z morskimi jedmi, saj morje in svež ulov nista daleč. 

Vile, v katerih se je pisala zgodovina 

Ob nekdaj prometni vodni poti so med 15. in 18. stoletjem zgradili več kot sedemdeset luksuznih vil. Zaradi njih in idilične lege ob vodi so območje imenovali Riviera del Brenta. Njene lepote in razkošno življenje so med drugimi spoznavali Casanova, Galileo, Byron in Goethe. Tri so danes odprte za javnost. Najbolj znana je poznobaročna vila Pisani v kraju Stra. Zgradili so jo sredi 18. stoletja za enega najbolj vplivnih članov družine Alvisa. Ko so jo dokončali, je imela 114 sob, ker je postal Alvise 114. beneški dož. Leta 1807 jo je kupil Napoleon Bonaparte, a je menda prespal le enkrat. Leta 1934 sta se v njej sestala Adolf Hitler in Benito Mussolini. 

Vila se ponaša z veličastnim glavnim vhodom, ki ga zaznamujejo stebri in številni kipi. V veliko sobanah je ohranjena prvotna oprema. Posebno veličastna je plesna dvorana, ki se lahko pohvali z imenitno fresko Giovannija Battista Tiepola, vrhuncem beneškega slikarstva v 18. stoletju. Vilo obdaja obsežen park, oblikovan v baročnem slogu. Poleg mogočnih drevoredov, ki v sončnih dneh nudijo dobrodošlo senco, obsega več ribnikov, labirint z razglednim stolpom na sredini, skalnjak, oranžerijo in številne mitološke kipe. Vila s parkom je danes narodni spomenik ter privlačno prizorišče številnih umetniških dogodkov. 

Naslednjo vilo sem lahko občudoval v kraju Mira, približno na pol poti med Benetkami in Padovo. Vilo Widmann Foscari si je omislila beneška družina perzijskih korenin – Serimann. Nekaj desetletij kasneje je posestvo kupila koroška družina Widmann in v prenovo vložila veliko sredstev. Notranjost so preuredili v slogu rokokoja: z razkošnimi freskami, dvignili so strope in zamenjali okna. Tako je bila pripravljena za številne zabave in sprejeme. Trinadstropna zgradba se še danes ponaša z originalno notranjo opremo in lestenci iz muranskega stekla. Med najbolj slavnimi gosti so bili beneški pisec gledaliških iger Carlo Gordoni, skladatelj Igor Stravinski in pisatelj Gabriele D'Annunzio. Seveda jo obdaja vzorno urejen vrt z redkimi drevesi, cvetličnimi nasadi in vodnjaki. Na posestvu stojijo še veliko nekdanje gospodarsko poslopje z arkadami, privlačen rastlinjak ter manjša kapela z grobnico družine Widmann. Vila je večkrat zamenjala lastnike, danes pa je v lasti province. V njej so občasno prireditve, uporabljajo jo tudi kot kongresno središče. 

Palladijeva zapuščina

Najbližja Benetkam je za javnost odprta vila Foscari ali La Malcontenta. Leži v bližini prometnice, ki Benetke povezuje z Raveno. Zgradili so jo sredi 16. stoletja po načrtih slovitega arhitekta Andrea Palladia. Investitorja, bogata brata Nicolo in Alvise Foscari, sta pripadala eni od najpomembnejših družin v Benetkah. Glavno pročelje se spogleduje z vodno gladino kanala. Vhod v vilo zaznamujejo visoki stebri nad stopniščem. Nekaj posebnega so že od daleč vidni dimniki z ovalnimi zaključki. Notranjost je bogato poslikana s pretežno ohranjenimi freskami. V vili je tudi manjša kapela, obdaja pa jo velik park. Posestvo je v preteklosti obiskalo mnogo aristokratov, med drugim francoski kralj Henri III. in danski kralj Friedrich IV. 

Arhitekt vile, v Padovi rojeni Andrea Palladio (1508–1580), je navdih za svoj slog črpal iz starorimskih templjev. Leta 1554 je napisal knjigo z naslovom Le antichità romane (Antične starožitnosti Rima), ki je bila dve stoletji eno glavnih izhodišč v arhitekturi, z njo pa je vplival na celotno zahodno arhitekturo. Posebej je razvil tri tipe zgradb: meščansko palačo, podeželsko vilo in cerkev. Njegov slog je postal znan kot paladijanski klasicizem.