Piazza Grande, torej Veliki trg, kamor se steka šest osrednjih ulic Palmanove, ne bi mogel dobiti boljšega imena. Zdi se, da je v primerjavi z velikostjo mesta, ki po zadnjih podatkih šteje nekaj več kot 5400 duš, močno predimenzioniran. A po drugi strani to niti ni presenetljivo, če vemo, da je bila Palmanova nesporna arhitekturna mojstrovina pozne renesanse, ki so jo Benečani po načrtih Vincenza Scamozzija leta 1593 zgradili kot idealno utrdbo proti Turkom. Tloris mesta v obliki deveterokrake zvezde je bil namreč vrhunec vojnega inženirstva tistega časa; na presečišču krakov te zvezde so zgradili stolpe, ki so branili drug drugega, celotno mesto pa je obdajal obrambni jarek z zgolj troje mogočnimi vrati – že omenjenimi Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale –, ki so Palmanovo ločila od zunanjega sveta. A če je bila Palmanova v skladu z najvišjimi cilji humanistične renesančne misli zgrajena kot idealno mesto, je ostala idealna le na papirju. Izkazalo se je, da je postala naravnost idealna utopija, ki ni zanimala ne prebivalcev in ne osvajalcev. Vanjo se ni želel preseliti nihče, zato je bila tedanja Beneška republika v prvi polovici 17. stoletja prisiljena, da potencialnim prebivalcem brezplačno podari zemljišča, če si kraj izberejo za svoje prebivališče. Šlo je menda celo tako daleč, da so bili pripravljeni odpustiti tudi »grehe« kriminalcem, da bi renesančni mestni ideal vendarle zaživel in dobil potrebni živelj.

Ali ljubite mir?

Pretirane gneče (če seveda izvzamemo tisto v nakupovalnem središču) tudi štiri stoletja pozneje v Palmanovi ni, kar je zagotovo pisano na kožo tistim, ki množic turistov ne ljubimo najbolj. Tako si lahko na Velikem trgu v miru ogledate, kakšno je bilo življenje v Palmanovi nekoč in s kakšnimi napravami so si domačini v preteklosti olajšali delo, kakršno je bilo, na primer, črpanje vode. Le nekaj korakov stran je mogoče raziskovati čudovito notranjost katedrale, ki jo krasijo lesena Mati božja s konca 15. stoletja, freske Domenica Fabrisa in veličastni oltarski kip Alessandra Varotarija iz leta 1641, ali zgolj občudujete arhitekturne detajle in bogato posejane kiparske stvaritve v mestu. Toda tisto, česar na Velikem trgu nikakor ne smete spregledati, je Caffeteria Torinese. Med številnimi bari v mestnem središču po zunanjosti v ničemer ne izstopa pretirano, a saj veste, prvi vtis je lahko pošteno zavajajoč. In Caffeteria Torinese ima še kako pomembno vlogo v italijanskih kulinaričnih vodnikih. Najpomembnejši med njimi, Gambero Rosso, jo je v zadnjih sedmih letih že dvakrat razglasil za nesporno najboljši kavni bar v državi. Priznati je treba, da povsem upravičeno, saj ti že ob razgledovanju po dolgem steklenem servirnem pultu, kjer na nekaj metrih kraljujejo sladke pregrehe najrazličnejših barv, oblik in okusov, zaigra srce. Svoje dodata še najboljši kapučino, ki ste ga kdaj popili, in (italijanska) postrežba par excellence. Si je sploh mogoče zaželeti česa več že ob začetku dne?

Ne mislimo zaspati na lovorikah

Nereo Ballestriero, ki skupaj z Marino Macor vodi Caffeterio Torinese že celih 23 let, se je izkazal za nadvse prijetnega sogovornika. »Naša skrivnost uspeha? Vzdrževati je treba kakovost, in to v vsem, kar počnemo, pa naj gre za ureditev in opremo bara ali za hrano in pijačo, ki jo ponujamo. Ni enostavno in rezultati niso vidni takoj, a je to na dolgi rok edina možna pot, ki pripelje do uspeha,« je prepričan Ballestriero. Če so v Caffeterii Torinese še do pred nekaj leti namenjali glavno pozornost pijači, predvsem aperitivom in koktajlom, se je njihova ponudba do danes razširila še na hrano, ki je prilagojena dejstvu, da »caffeteria« ni klasična restavracija, temveč bar z dodatno ponudbo hrane, pove sogovornik. Še posebej je ponosen na dejstvo, da se v bogati ponudbi barov in restavracij na poti do Palmanove gostje, med katerimi je kar 90 odstotkov tujcev, odločijo prav zanje. »Med obiskovalci je precej Slovencev, Hrvatov in Avstrijcev, ki so o našem baru brali v časopisih, revijah in na internetu. Zgodi se tudi, da je obisk našega bara njihov edini cilj obiska Palmanove, pa čeprav prihajajo od daleč, na primer iz Ljubljane, Zagreba in celo iz Beograda,« poudari Nereo Ballestriero, ki pa hkrati priznava, da so nagrade, ki so jih osvojili, le pot k uspehu, in nikakor ne cilj. »Nagrade so le dokaz, da delamo dobro in da moramo vztrajati, ne pa zaspati na lovorikah. Gostje namreč po vsej tej medijski izpostavljenosti pričakujejo zgolj in samo najboljše, zato jih ne smemo razočarati. To pa pomeni, da moramo vsak dan dati vse od sebe in da moramo težiti k novemu, še boljšemu.« Ali kot je v obrazložitvi k drugi nagradi za najboljši kavni bar Italije leta 2014 med drugim zapisala žirija, zbrana okrog Gambera Rossa: »Druga nagrada v treh letih dokazuje, da je to prostor, ki najbolje razume koncept bara tretjega tisočletja, teži h kakovosti surovin, izvirnosti ponudbe, pozornosti okolja in sposobnosti inovacij …«

Od utrdbe do utrdbe

Od razvajanja brbončic do razvajanja telesa in duha. Pot, ki povezuje ostanke nekdanjih utrdb, s katerimi se je mesto pred davnimi stoletji nameravalo zavarovati pred Turki, je kot nalašč za to. Niso pa vse utrdbe Palmanove iz 16. in prve polovice 17. stoletja; druga faza njihovega nastanka namreč sega med leti 1658 in 1690, zunanja linija trdnjav pa naj bi bila dokončana med letoma 1806 in 1813, torej v obdobje Napoleonove vladavine. Na tablah, ki vas ves čas usmerjajo med braniki mesta, boste prebrali, da za sprehod med utrdbami, dolg približno štiri kilometre, potrebujete 50 minut. Ravno prav, da razmigate noge ter zraven spoznate nekoliko manj znane stezice okrog mesta in njegove pernate prebivalce, med katerimi kraljujejo race in čaplje. Potem pa je že čas za skok še v katerega od muzejev, ki vam bodo s preteklosti Palmanove odstrli kakšno pomembno tančico več: muzej zgodovine na Velikem trgu je sicer trenutno zaprt zaradi prenove, zato pa lahko na Borgo Udine pokukate v umetnostni muzej ali v Porta Cividale poiščete muzej velike vojne, v katerem so predstavljeni vojaške uniforme ter najrazličnejši ostanki in dokumenti vojne vihre v Palmanovi in njeni okolici od davnega leta 1593 do druge svetovne vojne. Mesto, ki je med letoma 1815 in 1866 prešlo pod avstrijsko oblast, je bilo namreč do leta 1918 ena od pomembnih točk na takratni italijansko-avstrijski meji, kjer je bila celo bolnišnica za kraljevo vojsko.

Palmanova je svojevrsten paradoks: je renesančni ideal, ki se je izkazal za utopijo in svoje »poslanstvo« izživel šele v prvi svetovni vojni kot eden najpomembnejših branikov tedanje meje. Kraj, kamor se danes zgrinjajo množice v nakupovalna središča, ne da bi sploh pokukale za njegovo obzidje in spoznale njegovo zanimivo zgodovino. In mesto, ki mu menda tako kot nekoč tudi danes manjka ljudi in življenja ter je zato prepojeno s posebno vrsto melanholije. A dati mu je treba le priložnost. Potem vas očara.