Den Gamle Byen živi

Prvo, kar sem zaznal, ko sem na vlaku prečkal nemško-dansko mejo, je bila pokrajina, ki je rahlo bolj gričevnata od nemške, predvsem pa povsod visijo rdeče-bele zastave. Danci so očitno ponosen narod in ohranjanje tradicije je velika skrb. Tako velika, da jim je bilo žal starih ikoničnih hiš, ki so se na raznih koncih danskega podeželja ohranile od 16. stoletja in so jih – namesto da bi jih porušili – raje razmontirali, prenesli v Aarhus in jih sestavili v muzej na prostem – vasico Den Gamle Byen. Živobarvne fasade, rumene, rdeče, rožnate, bele, z lesenimi navzkrižnimi tramovi, in ribnik s starim mlinom ustvarjajo slikovito umirjeno kmečko idilo. Ampak to ni zgolj navaden muzej starih fasad. Gre za živ skok v zgodovinsko preteklost danskega vsakdana – Den Gamle Byen dejansko živi: že ob vhodu me pozdravijo ženske, oblečene v oblačila iz 19. stoletja. Prešerno postopajo okrog cize, na katero so naložile zelišča in zelenjavo, ki jo tukaj tudi pridelujejo. In prodajajo.

Povsod po ulicah srečuješ ženske in može v starinskih oblekah pri svojih opravilih: bradati kočijaž počiva ob svojem konju, gospa z ruto na glavi prenaša zaboje zelišč s svojega vrta, izza vogala stranske uličice prihaja zvok harmonike, ki jo razteguje gospod z naočniki, vaški čevljar v pozdrav dvigne svojo starinsko čepico, na dvorišču ene od hišk pa se za hip vključim v igro slepih miši z vaškimi fanti okrog vodnjaka, ki jo dirigira učiteljica v obleki iz 19. stoletja. Kasneje jo srečam še s povorko šolarjev in šolark v starinskih uniformah – oblekah, rutah in čepicah, ki uprizorijo mimohod po makadamskih ulicah, starejši gospod iz 19. stoletja pa jim v pozdrav dvigne cilinder, ko hiti po svojih opravkih ...

In zgodovina se skriva tudi za fasadami. Skoraj vse hiške imajo odprta vrata in vsaka kaj prikazuje. V vaški šoli stojijo star lesen kateder, klopi in šiba, v lekarni so razstavljeni leki v starih keramičnih kozarcih, interaktivni hologram zdravnika pa priporoča zdravilo za vsako bolezen. Iz vaške pivnice prihajajo glasovi vaških pijancev, ki popivajo na stenskem hologramu, v slaščičarni pa slaščičarka za pultom s starinsko blagajno prodaja tipične danske slaščice – najslajše so črne gumijaste palčke iz sladkega korena.

Nostalgija na koncu ulice

Iz trgovinice, v kateri mojster in vajenec prodajata živila v starinskih embalažah, odide dekle z ruto in predpasnikom in jaz ji sledim. V eni od gosposkih stanovanjskih hiš s pohištvom iz 19. stoletja »igra« deklo: v kuhinji zreže zelenjavo, preveri ogenj v stari peči in gre ribat perilo. Hrano zares kuha, tudi za turiste, če se napovejo. In skladno s strogimi stanovskimi pravili nima vstopa v dnevne prostore za gospodo, pravi!

Ampak Den Gamle Byen ne obstaja v 19. stoletju. Ima tudi »četrt« iz 20. stoletja – s hišami iz prve svetovne vojne, avtomehanično delavnico s starodobnikom in popravljalnico prvih »primitivnih« koles. Na koncu ulice pa stojijo še stanovanjske hiše iz 60. in 70. let, pred katerimi je parkiran kak star hrošč, v stanovanjih najdeš prve gospodinjske aparate, na vogalu prodajalno gramofonov in magnetofonov ... Čista nostalgija.

Tradicijo starih hišk s pisanimi fasadami ohranjajo tudi v vasici neizgovorljivega imena Ӕrøskøbing na odročnem otočku Aero. Le da gre tu za hiške, v katerih dejansko živijo »navadni ljudje«, in moj gostitelj Martin, ki živi v eni od njih s čudovito rumeno fasado, pravi, da je pri njih ohranjanje arhitekture z gradbenimi materiali in barvami celo zakonsko določeno.

Visok standard, miniaturne hiške

A kdor pride v Ӕrøskøbing iskat žur, naj ostane doma. Gre za blažen, skoraj dolgočasen mir, tudi na ulici se ljudje le redko zadržujejo. Kriminala dejansko ne poznajo, pravi Martin. Še več: ko se sprehodim skozi vasico, zagledam na stopnišču ene od pisanih hišk majhni vedri: v enem paketki mandljevih keksov, v drugem pleteni copatki, obe vedri imata listek s cenami, zraven pa stoji šparovček. Paketek keksov stane 20 kron. Pogledam naokrog: zlahka bi ga sunil. Ampak Danci so očitno tako zaupljivi, da se ničesar ne bojijo. In seveda tudi jaz pošteno v hranilnik stisnem dvajsetaka za kekse. Pa še zelo okusni so!

A najprej moram pojesti kaj toplega, si mislim in v gostilnici ob pristanu naročim ribo. Šokira me: dobim hladen file slanika – na ledenih kockah! Začinjen s kolobarji rdeče čebule in koprom, s priloženima kosoma zbitega rženega kruha. Natakarico vprašujoče pogledam, pa se mi nasmehne, da je to pač tipično dansko (pomorsko) kosilo. Sploh ni neokusno, prav nasprotno: marinada daje ribi rahlo kiselkast, a prav slasten okus. In 20 evrov za takšno jed me niti več ne pretrese; celo pico na Danskem težko dobiš za manj; da navadna kavica stane štiri evre in pivo devet, se pač moraš navaditi. A prav zato me Ӕrøskøbing osupne s kontrastom, ki ga Slovenec težko razume: Danci, ki imajo enega najvišjih standardov na svetu, si tu gradijo skrajno miniaturne hiške! Kot v kakšni Andersenovi pravljici ...

Potem pa čez nekaj dni v Københavnu doživim čisto nasprotje tradicionalni Danski. V kontroverzni umetniško-hipijevski komuni Christiania, svobodni avtonomni coni, vladajo »rahlo« drugačna pravila in zakoni, ki jih mora tolerirati tudi policija: predvsem dekriminaliziranost mehkih drog. Po videzu in vzdušju je podobna naši Metelkovi: nekdanje vojašnice so preurejene v ateljeje, fasade so porisane z umetniškimi freskami, naokrog stojijo lokali, na glasbenih odrih potekajo priložnostni koncerti, na stojnicah prodajajo različno kramo od galanterije do spominkov, predvsem pa marihuano in hašiš. Za mizicami pred lokali ob glavnem odru posedajo ljudje vseh stilov in miselnosti, od mladih rokerjev do ostarelih hipijev, lepih šminkerk in gejev do družin z majhnimi otroki; se družijo, pijejo, jedo, in skoraj vsak si zvija džojnt in ga s prešernim nasmehom na obrazu podaja sosedu …

Hujši kot policija

Christiania pa ne pomeni, da lahko vsak dela, česar se mu zahoče. Na steni ob glavni promenadi, kjer se vrstijo stojnice z marihuano in hašišem, stoji ogromen znak »prepovedano fotografiranje«. Horde turistov prihajajo sem predvsem past radovednost, dekriminalizirano prodajanje droge je pravzaprav znamenitost, kot v Amsterdamu. In fotografirajo, kot da so v živalskem vrtu. Obilnejša starejša gospa jih glasno nadira: »Ne fotografirajte! Kaj ne vidite znaka na steni?! Pa saj nismo živalski vrt, za božjo voljo!«

Hehe, saj ste hujši kot policija – v območju brez policije, jo ogovorim. Kar malce nezaupljivo me pogleda: »Zakaj?! Prodajanje droge je še vedno kriminal in kriminalci ne želijo biti fotografirani, ne razumete?!«

Hja, droga tu še vedno ni legalizirana, zgolj tolerirana, ampak še to le strogo v območju Christianie. Zunaj je še vedno prepovedana in policija menda redno preiskuje ljudi, ki odhajajo z območja … Mlajša hipijevska kolegica jo podpre: »Jaz tukaj stanujem in nočem, da me fotografira vsak, ki pride mimo. Kako bi se pa vi počutili, če bi vas vsak slikal na vaši ulici?!«

Ampak meni se zdi, da je bistveno sporočilo takšnih komun to, da ni pomembno, kdo si in kaj si, kako si oblečen, katere rase, rodu, stanu, narodnosti ali prepričanja. Nihče ne bo nate kazal s prstom ali se obregal vate – dokler boš sočloveku pustil, da je takšen, kakršen je. In morda je prav v tem zanimiv paradoks Danske: da poleg ohranjanja tradicije premore tudi povsem drugo miselno skrajnost – svobodo individualne izbire; pa čeprav samo v omejenem območju Christianie.