Bel kombi agencije Chornobyl-Tour se ustavi pred vojaško zapornico z znakom Stop! Nevarnost! Ukrajinski vojak skrbno pregleda naše potne liste in vsakega posebej popiše. Nato nas spusti v zloglasno zaprto območje 30-kilometrskega kroga okrog neslavne jedrske elektrarne Černobil. Toda naši geigerjevi števci, ki jih imamo obešene okrog vratov, mirujejo. Kažejo enako vrednost sevanja kot v Kijevu (ali katerem koli evropskem mestu) – 0,15 μSv na uro. Na prvi pogled v sami pokrajini ni videti sprememb: gozdički, grmičevje, travniki. Le ravna asfaltna cesta je strašljivo prazna. In opazim, da imajo drevesa debla nenavadno rdeča. Česa takšnega še nisem videl.

Kontaminacija

Med drevesnimi krošnjami se skrivajo razpadajoče hiške vasi Zalisja, o kateri naš vodnik Jaroslav pove, da so jo evakuirali, čeprav skoraj ni bila kontaminirana. Nad lokalno trgovino še vedno visi napis Produkti, zanimiv pa je obisk hiše vaškega zdravnika: pohištvo trohni, na mizi pa še vedno leži beležka s seznamom pacientov in diagnoz.

Tudi ko se »legitimiramo« na naslednji kontrolni točki Lelev, so geigerji še vedno tiho. A od tod ni več šale – vstopamo v notranji, najbolj kontaminirani desetkilometrski obroč okrog reaktorja.

Sredi gozdne divjine skrenemo na stransko cesto. Ustavimo se ob zidanem avtobusnem postajališču.

»Kako se vam to zdi?« vpraša Jaroslav.

Navidezna postaja

Kot navadna avtobusna postaja, se čudimo vprašanju.

»Ja, le da tu nikoli ni ustavil noben avtobus. To je namišljena postaja, ki jo je sovjetska vojska postavila kot kamuflažo, da ne bi kdo posumil, kaj se skriva na koncu te ceste ... Malo naprej bi nas v tistem času ustavil ruski vojak. Kam pa greste, bi nas vprašal, nima smisla, da greste naprej, tam ni nič zanimivega, bi rekel. Ampak mi bi šli vseeno naprej ... in tu nekje bi dobili rafal v hrbet!«

Nihče ni smel vedeti za eno največjih skrivnosti hladne vojne, ki stoji za tem gozdom. Ko se pripeljemo do tja, obnemimo ob najbolj čudni kovinski zgradbi, kar sem jih kdaj videl: 150 metrov visoka in 500 metrov dolga konstrukcija prepletenih kovinskih palic in drogov. Kdo bi si mislil, da je ta pošast – antena! Orjaški radar Duga, ki je med hladno vojno služil za odkrivanje morebitnega jedrskega izstrelka iz ZDA na Sovjetsko zvezo. Rusi bi imeli samo 20 minut časa za zaščito in morali so si izmisliti radar, ki bi izstrelek izsledil v dveh minutah.

No, kovinska pošast sicer ni imela zveze z jedrskim reaktorjem, a bistveno pripomore k mistični atmosferi, še posebno ob nevihtnem grmenju, ki se prav zdaj širi nad Černobilom ... V zraku je čutiti, da se napetost stopnjuje: trikotni rumeni znak s simbolom za sevanje, ki stoji zapičen pred radarjem, me spomni, da pogledam na geigerjev števec – odvisno, kam se obrneš in kam stopiš – že niha med 0,25 in 0,30 μSv/h ...

Ne dotikaj se ničesar

Vrnemo se na glavno cesto in se ustavimo pri naslednjem rumenem trikotnem znaku za sevanje – naši geigerji se začnejo postopoma oglašati – sevanje se je dvignilo na 0,30. Jaroslav se s svojim skloni in ga podrži tik nad tlemi: števec se dvigne nad 5 μSv/h. »Žarišče,« pravi. Med drevesi se skrivajo hiše vasice Kopači z otroškim vrtcem na čelu – lahko ga obiščemo in sprehod po temačnih sobah je načeloma nenevaren, a le če se strogo držimo pravil: »Ničesar se ne dotikajte, nikamor se ne naslanjajte, nikamor se ne usedite in predvsem ničesar ne pobirajte s tal! In preden se vrnete v kombi, dosledno zdrgnite nesnago s podplatov!«

Največja premična zgradba na svetu

Kopači in druge vasice so že tako preraščeni z gozdovjem, da so s ceste komaj opazni. Potem pa se pripeljemo v čisto drugačen svet: urejena in očiščena industrijska cona s pokošenimi zelenicami, tovarniškimi dimniki in nadzemnimi cevovodi. Sevanje tone v zemljo, zato morajo biti vsi vodovodi postavljeni nadzemno, razloži Jaro. Med vsemi dimniki opazimo tudi tistega ikoničnega rdeče-belega, ki ne bi bil vpadljiv, če se ne bi izza njega dvigal orjaški polkrožni kovinski sarkofag – največja premična zgradba na svetu. In prav pod njim se skriva zloglasni četrti reaktor černobilske jedrske elektrarne! To območje deluje vse prej kot zapuščeno, nasprotno, še vedno živi. Glavni dokaz za to sledi, ko skrenemo na stransko cesto in se ustavimo pred nezanimivo zgradbo. »Kantina, moj najljubši del izleta,« pojasni Jaroslav.

Prehod nam prepreči velik kovinski inštrument – detektor radioaktivnih delcev. Vsak od nas se mora postaviti vanj, z rokami objeti aparat in počakati, da se prižge rdeča lučka z napisom »čisto« v cirilici. Kovinska loputa se odklene in neoporečen lahko vstopim v veliko menzo, kamor hodijo jest delavci v Černobilu. Še so tu, da! Razgradnja reaktorja namreč še ni končana, tu deluje tudi še deponija za jedrske odpadke, znanstveniki prihajajo preučevat vpliv sevanja na okolje in kuharice s klasičnimi belimi cilindri na glavah jim kuhajo hrano, ki jo seveda pripeljejo z nečernobilskega območja. In tako kot oni si tudi mi na pladnje vzamemo polne krožnike: vijoličasta brozga je presenetljivo okusen boršč (juha iz rdeče pese), pečen piščančji zrezek je dokaj užiten, mrzel in postan beli riž je ogaben, zeljna solata pa odlična. Obroki so menda namensko sestavljeni s krepko hrano, da se telo učinkoviteje spopada s sevanjem.

Sevanje, še vedno sevanje

Geigerji so v kantini potihnili, saj sevanje tu ne presega 0,20 μSv/h. A ko se vrnemo v kombi in se z vzhodne strani približamo zloglasnemu reaktorju, kar podivjajo! Ustavimo se na parkirišču tik za sarkofagom, pred spomenikom reševalcem katastrofe, in tu se sevanje vzpne do 1,20 μSv/h. Kovinski sarkofag res ni kakšen arhitekturni dragulj in zdaj si je težko zamisliti, kakšno razdejanje je bilo tu tistega aprila 1986 in še naslednjega pol leta, ko so tako imenovani likvidatorji samomorilsko reševali posledice največje jedrske eksplozije v zgodovini ... Je pa sevanje od postavitve sarkofaga leta 2016 precej nižje kot prej.

Nazadnje nas asfaltna cesta pripelje še na najbolj bizaren kraj: Pripjat – mesto, iz katerega so v pičlih dveh dneh evakuirali vseh 50.000 prebivalcev, večinoma družin delavcev v jedrski elektrarni. Skoraj vse stoji tako, kot je tistega dne, Pripjat je postal mesto duhov. A panorame s tal ni več mogoče videti, v teh tridesetih letih je ceste in dvorišča belih socialističnih blokov že dodobra prekrilo zeleno rastje, drevje, grmičevje in trava. Zanimivo pa je, da fasade ostajajo dobro ohranjene.

Najprej se sprehodimo do rečnega pristana, od koder so ladje nekoč plule vse do Kijeva. Pristaniška zgradba korenito propada, napis z imenom mesta trohni, Jaroslav pa nam pokaže zanimivost na vogalu: prvi avtomat za pitno vodo v Sovjetski zvezi – zaprašen steklen kozarec še vedno stoji na podstavku! Kamnite stopnice vodijo do samevajoče asfaltne platforme ob reki in tam se Jaro z geigerjem spet skloni k tlom, da številke poskočijo; namreč ko so ulice Pripjata po katastrofi čistili z vodo, je ta odtekala v niže ležeče predele in kontaminiran material se je nakopičil vzdolž teh stopnic.

Zabaviščni park

Skozi drevje se prebijemo do nekdanje kinodvorane. Notranjost je kaotično razmetana od vandalizma, le štirje vrstni tapecirani stoli še pričajo o družabnem življenju v mestu. Nad bližnjo teraso še vedno vztraja napis Restoran, še bolj vznemirljiv prizor pa je veleblagovnica – menda prva in edina v Sovjetski zvezi: trohneč fotelj, razpadajoč kavč in drugo pohištvo ležijo razmetani naokrog, trije nakupovalni vozički vztrajno rjavijo, pod stropom pa še vedno visijo napisi: sadje, zelenjava, sokovi ... Jaro nam odsvetuje potikanje po prostoru, geigerji pa se derejo drug čez drugega, številke skačejo od 0,50 do 1,50 μSv/h.

Ob napisu Kompleks nad vhodom enega od blokov stoji velik znak za sevanje – sem so vozili prve žrtve černobilske eksplozije. Iznad njega se dviga najbolj ikonična stolpnica, hotel Polisja, ki gleda na nekdanjo osrednjo ploščad mesta. Tu nekje je stal velik Leninov kip, po cesti so vozile lade, na zelenicah so rasle pisane rože. Zdaj je asfalt prepreden z razpokami, iz katerih poganja divje rastje. Polkrožni nadstrešek se še vedno drži kulturno-športnega centra Energetik, sovjetski grb s srpom in kladivom na vrhu najvišje stolpnice pa opominja, v katerem času je mesto obstalo.

In znajdemo se na še eni ploščadi, z morda najbolj ikoničnim prizorom Pripjata: v zabaviščnem parku. Eden od rumenih električnih avtomobilčkov se je znašel sredi ploščadi, drugi so pred 30 leti obmolknili v ringu; rdeč kovinski vrtiljak rjavi, veliko zabaviščno kolo z rumenimi sedišči pa mrtvo bdi nad ploščadjo. »Pozor,« reče Jaro, »tu bodite še posebno pazljivi, ta kraj je izjemno kontaminiran!« V dokaz približa svojega geigerja enemu od rumenih sedišč: številka se vzpenja in vzpenja – do srhljivih 500 μSv/h! Ne, tu res ni šale!

Močan vtis

Pripjat zapustimo z vožnjo mimo neštetih »umrlih« belih stanovanjskih blokov, po taisti cesti, po kateri so takrat evakuirali prebivalstvo z avtobusi. Ker je bilo v njih vroče in zatohlo, so potniki na stežaj odpirali okna, pripoveduje Jaro. Ne vedoč, da so se zračili z visokoradioaktivnim zrakom. In še zdaj je ob tej cesti sevanje zelo visoko, čim pomolimo geigerje proti desnim oknom kombija, začnejo spet piskati.

Preden dokončno zapustimo černobilsko območje, moramo na mejni kontrolni točki še enkrat vsi skozi detektor radioaktivnih delcev. »Čisti« se lahko vrnemo v Kijev. Jaroslav nam pobere geigerje in za vsakega posebej izračuna količino sevanja, ki jo je prejel med 12-urnim izletom. Vsak od nas je dobil skupno po 3 μSv, kar je primerljivo s sevanjem, ki ga povprečen prebivalec povprečnega modernega mesta dobi v 24 urah.

Enodnevni izlet v Černobil je torej nenevaren, če se držiš ustaljenih sčiščenih poti in ne greš gazit po poljih in gozdovih. Ne nazadnje ima Jaroslav, ki že več let vsak dan vozi turiste sem, še vedno samo dve roki in eno glavo. Nevarno za zdravje bi bilo, če bi na primer na enem od tistih vročih žarišč z veliko sevanja kampiral in se po kontaminirani zemlji valjal več dni, pravi.

Obisk Černobila te ne pusti hladnega. Pa ne zaradi sevanja. Ko sem na poti nazaj skušal dognati, kaj je tista srž, ki Černobil dela tako strašljivo vznemirljivega, me je prešinilo: morda prav srhljivi kontrast med nedolžno naivnostjo otroških igrač in smrtjo, ki jo je raznesla nevidna megla ...