Kaj vas je spodbudilo k pisanju otroške jogijske pravljice Kačalinka Čalapinka išče prijatelja?

Verjamem, da poslušanje pravljic otrokom prinaša številne pozitivne učinke, ki jih spremljajo skozi celo življenje, zato se mi je delo pravljičarjev od nekdaj zdelo častno, ideja, da bi nekoč napisala svojo otroško pravljico, pa romantična, a hkrati tudi nerealna in neuresničljiva. Moj pogled na to se je spremenil, ko sem pred dvema letoma zelo nepričakovano izgubila očeta. Nenadoma sem se začela zavedati minljivosti vsega. To me je prebudilo, da sem začela uresničevati svoje srčne želje. Vpisala sem se v šolo za učiteljico joge, kmalu za tem pa sem začela ustvarjati tudi svojo otroško pravljico. 

Ko sem leto 2014 preživela na Novi Zelandiji, pa sem se tam prvič srečala s čuječnostjo. Odločila sem se obiskati tedenski meditacijski odmik, ki sem ga zapustila precej spremenjena. Takrat se je v meni prebudila želja, da bi raziskala tudi jogo. 

Čeprav se vi bojite kač, je glavna junakinja v vaši pravljici prav kača. Kako je prišlo do tega? Ste na ta način morda premagali svoj strah pred temi živalmi?

Pravzaprav ustvarjanje glavne junakinje ni imelo nič skupnega z mojim strahom pred kačami. Na idejo, da bo glavna junakinja kača, sem prišla iz čisto praktičnih razlogov. Pri jogi odrasli dosežemo sprostitev na ta način, da podaljšujemo izdih s pomočjo zvoka »sssss« ali »ššššš«. Ko sem razmišljala, kako bi za podoben učinek v svoji pravljici otroke na igriv način spodbudila k »sssss«, »ššššš« in podobnim izdihom, sem pomislila na kačo, ki sika. V kačji družini se med seboj ne pogovarjajo tako kot mi, ljudje. Iz doline odmeva zvok »sssssksksksksk«. Mladi bralci posnemajo kačino sikanje, kar jih avtomatsko pomirja, saj se njihovi izdihi podaljšujejo. Vse to se dogaja na nezavedni ravni, preko igre.

Lahko pa kljub temu povem anekdoto na temo mojega strahu pred kačami in ustvarjanja pravljice. Ko je ilustratorka Tamara Šenk narisala prvo skico kačice, ji je narisala tudi dva sprednja zoba. Kljub temu, da je bila kača že takrat videti zelo ljubko, mi je ob pogledu nanjo naježilo kožo. Ko sem jo pokazala hčerki Viti, me je vprašala: »A nisi rekla, da je to kačica dobrega srca?« Padla je odločitev, da mora kača skriti svoje zobe, da bo tako še bolj prijaznega videza. Verjamem, da je zdaj njena podoba tako prisrčna, da se je prav res ne ustraši nihče več. 

Kdaj ste se srečali z jogo, kako vam je spremenila življenje in koliko let jo že poučujete?

Z jogo sem se po malem srečevala že v študentskih letih, ko sem plesala in poučevala orientalski ples. Takrat sem tu in tam obiskala kakšno delavnico joge, a je nisem vadila redno, niti preveč poglobljeno. Zame je takrat joga predstavljala predvsem obliko ogrevanja telesa in sproščanja telesa v sklopu plesnega treninga.

Ko sem leto 2014 preživela na Novi Zelandiji, pa sem se tam prvič srečala s čuječnostjo. Odločila sem se obiskati tedenski meditacijski odmik, ki sem ga zapustila precej spremenjena. Takrat se je v meni prebudila želja, da bi raziskala tudi jogo. Urjenje uma sem želela pospremiti še z urjenjem telesa, predvsem pa sem o jogi in meditaciji želela izvedeti več. Septembra 2019 sem začela opravljati šolo za učitelje joge v Joga studiu Sadhana in ga marca letos končala. V prvi polovici leta 2021 sem obiskovala in zaključila tudi začetni tečaj čuječnosti v sklopu Društva za razvijanje čuječnosti. 

Preko pravljičnih asan otrok spoznava zmožnosti svojega telesa, razvija svoje koordinacijske in motorične spretnosti, izboljšuje pa se tudi njegova telesna drža. Začenja se zavedati svojega diha, ob redni praksi globokega, počasnega dihanja pa povečuje svojo pljučno kapaciteto in počasi spoznava povezavo med globokim umirjenim dihom in telesno ter umsko sprostitvijo. 

Pri jogi se vam rada pridruži vaša hči Vita. Je bila morda ona navdih za jogijsko pravljico? Ste jo vi spodbudili k vadbi, ali je sama pokazala zanimanje?

Ko je bila Vita stara približno dve leti, sem doma vadila jogo zjutraj ali med njenim opoldanskim počitkom. Ko se je prebudila in me opazila na jogijski blazini, je prišla zraven in me posnemala. Zabavalo jo je, ko je svojo mamico opazovala v neobičajnih položajih. Jaz bi si sicer takrat seveda želela še nekaj minut miru samo zase. Kljub temu pa sem začela raziskovati, ali obstaja tudi kakšna prilagojena praksa joge za otroke. Našla sem knjigo Pravljična joga avtorice Urške Božič Križaj in ugotovila, da Urška izvaja tudi delavnice pravljične joge. Z Vito sva se odpravili na eno od njih in obe sva bili zares navdušeni. Kasneje sva pravljično jogo občasno izvajali skupaj doma, Vita pa je obiskovala urice joge za otroke tudi v Mestni knjižnici Kranj.

Ko sem začela razmišljati o pisanju knjige, sem se odločila za jogijsko pravljico, saj me je ta združena oblika branja, gibanja in povezovanja z otrokom zares navdušila. Seveda sem v zgodbo vključila tudi Vito in pravljico posvetila njej, saj je bila moj največji navdih in motivacija pri ustvarjanju. 

Vemo, da ima joga izredno blagodejne učinke na odrasle, kakšne pa ima na otroka?

Koristi pravljične joge so zares številne. Preko pravljičnih asan otrok spoznava zmožnosti svojega telesa, razvija svoje koordinacijske in motorične spretnosti, izboljšuje pa se tudi njegova telesna drža. Začenja se zavedati svojega diha, ob redni praksi globokega, počasnega dihanja pa povečuje svojo pljučno kapaciteto in počasi spoznava povezavo med globokim umirjenim dihom in telesno ter umsko sprostitvijo.

Ob aktivnem poslušanju jogijske pravljice otrok spoznava različna čustvena stanja. Sočasno poslušanje in gibanje z redno prakso pripomoreta h krepitvi njegove zmožnosti za daljše ohranjanje koncentracije. S tem, ko otroku pustimo, da zgodbo občasno zapelje v svojo smer, spodbujamo njegovo domišljijo, ustvarjalnost in igrivost, kar pripomore tudi k pozitivni samopodobi.

Knjiga otrokom in staršem predstavlja stalno vstopnico v njihov svet pravljične joge, v kateri je veliko priložnosti za pogovor, dotik in smeh. Praksa od obeh, otroka in odraslega, zahteva popolno prisotnost, kar pripomore h kakovostnemu, čuječemu preživljanju skupnega časa, ki združuje prednosti skupnega branja, pogovora, gibanja in zabave. 


Je kakšna omejitev starosti, pri kateri lahko otroci začnejo z izvajanjem vaj?

Otroci se lahko začnejo igrati pravljično jogo že v najnežnejši starosti, seveda s pomočjo staršev in v prilagojeni obliki. V moji jogijski pravljici so predstavljeni najpreprostejši položaji, kot je počivalček (počivanje na hrbtu), plazenje po tleh, položaj otroka (počivanje v klobčiču) ipd.

Zelo majhen otrok (mlajši od dveh ali treh let) po vsej verjetnosti še ne bo sposoben sam izvajati položajev, kot je na primer drevo. Morda ga bosta mamica in starejši bratec prijela vsak za eno roko in mu s tem pomagala držati ravnotežje, ko bo poskušal stati na eni nogi. Gre za igro in zabavo preko posnemanja živali in ne za zadrževanje vratolomnih položajev.

Kljub poudarku na igrivosti in zabavi pa morajo odrasli otroku pomagati pri izvedbi položajev, da so ti povsem varni. Pri tem jih vodi jogijska knjižica, ki je priložena k pravljici. V tej knjižici piše, kakšni so pozitivni učinki posameznih jogijskih položajev in kako se jih pravilno izvaja. Pri vsakem položaju se nahaja tudi njegova ilustracija za še lažjo izvedbo. Tako lahko pravljično jogo z otroki povsem varno in enostavno izvajajo tudi tisti, ki niso še nikoli stali na jogijski blazini. 

Glede na poplavo dejavnosti, ki so otrokom na voljo že od najnežnejše starosti in pogosto lahko vodijo v njihovo preobremenjenost, menim, da pravljična joga ne bi smela postati še ena od rednih aktivnosti na otroških urnikih. Moje mnenje je, da bi otrok pravljično jogo moral izvajati samo takrat, kadar sam izrazi željo za to. 

Na kaj morajo biti starši pozorni, ko otrok izvaja jogijske vaje doma? Obstajajo napačni načini, ki so škodljivi za razvoj telesa in zdravje? Je priporočljivo, da starši z otrokom prej obiščejo katero izmed skupinskih vadb, da se naučijo pravilnega izvajanja asan, ali lahko vsa navodila dobijo v vaši knjigi?

Človeška hrbtenica se razvija vsaj toliko časa, kot poteka njena intenzivna rast, zato mnogi zahtevnejši jogijski položaji, kot so intenzivni zasuki, zakloni, inverzije ipd., ki jih izvajamo odrasli, za otroke niso priporočljivi. Pri pravljični jogi gre za igrivo obliko gibanja preko posnemanja živali, kar spominja na »prave« jogijske položaje.

V pravljici Kačalinka Čalapinka išče prijatelja so predstavljeni zelo preprosti položaji, kljub temu pa je knjigi priložena še dodatna knjižica z njihovo razlago. Odrasli z njeno pomočjo otroke brez težav vodijo v položaje in popravijo njihovo izvedbo, če je to potrebno. Za to ne potrebujejo jogijskega predznanja.

Kljub temu ne škoduje, če se odrasli z otroki udeležijo kakšne urice pravljične joge, saj tam izkusijo, kako naj bi vse skupaj potekalo. Toplo vas vabim, da se nam v sredo, 1. septembra, ob 18. uri pridružite na brezplačni praksi pravljične joge s Kačalinko Čalapinko, ki jo bo na zelenici Vovkovega vrta pri Gradu Khislstein v Kranju vodila učiteljica pravljične joge, Maja Podpečan (Mali Ganeša). 

Ilustracija: Tamara Šenk

Kako pogosto pa priporočate, da otroci izvajajo jogo?

Glede na poplavo dejavnosti, ki so otrokom na voljo že od najnežnejše starosti in pogosto lahko vodijo v njihovo preobremenjenost, menim, da pravljična joga ne bi smela postati še ena od rednih aktivnosti na otroških urnikih. Moje mnenje je, da bi otrok pravljično jogo moral izvajati samo takrat, kadar sam izrazi željo za to.

Po lastnih izkušnjah pa verjamem, da bo marsikaterega otroka ta igriva oblika druženja s sorojenci, starši in starimi starši tako prevzela, da jo bodo želeli izvajati spet in spet in bo zato spontano postala del tedenske ali celo dnevne rutine v marsikateri slovenski družini. 

Anja je z nami delila tudi tri jogijske položaje za otroke iz njene pravljice Kačalinka Čalapinka išče prijatelja.

Položaj »počivalček« ali »umirjena kača« (shavasana)

Navodila za otroke:

Ulezi se tako, da ti bo karseda udobno – v mehko naročje, na tla ali na blazino. Lahko ležiš na boku, trebuhu ali pa tako kot Čalapinka na hrbtu in z rokami božaš svoj trebušček. Čalapinko je po licu božal sončni žarek – tudi ti čutiš dlan, ki ti boža lice? Če ležiš na hrbtu, si na trebušček položi svojo najljubšo igračko. Ali opaziš, da se dviga in spušča? Ko dihaš, jo nežno zibaš in uspavaš. Božaj jo, dokler ne zaspi. Tvoje božanje jo bo zazibalo v globok spanec. Tiho šepetaj »šššššš«, da bo tvoja igračka lažje odplavala v svet sladkih sanj.

Navodila za starše:

Počivalček je obvezen začetni in končni položaj vsake pravljične joge. Izvajanje tega položaja na začetku pravljice otroka umiri in mu pomaga preusmeriti pozornost na poslušanje, na koncu pa ga globoko umiri in sprosti. Preko zibanja igračke na trebuhu otrok lažje ozavesti svoje dihanje. In če mu predlagamo, da v tem položaju šepeta »šššššš«, se njegovi izdihi podaljšujejo. Poglobljen in upočasnjen dih še dodatno spodbuja otrokov parasimpatični živčni sistem (to otroka sprošča, umirja in uspava). 

Položaj »zajec« (utkatasana)

Navodila za otroke:

S kazalčki si pričaraj zajčja ušesa. Stopala približaj, da bodo skupaj, in – HOP, HOP! Poskakuj kot čisto pravi dolgoušček. Opaziš to? Bolj kot pokrčiš noge v kolenih, višje se lahko odrineš!

Navodila za starše:

Z zajčjimi poskoki se krepijo mišice meč, stegen in zadnjice.

Položaj »želva« (balasana)

Navodila za otroke:

Roke in noge skrij pod trup, čelo odloži na tla (ali na hrbtno stran dlani) in usloči hrbet, da bo tak, kot želvin oklep. Kako je kaj danes pod tvojim oklepom?

Navodila za starše:

V položaju želve se otrok umiri. Tako kot se želva skrije v svoj oklep, tudi otrok svojo pozornost preusmeri od zunanjih dražljajev navznoter. Kadar nas je strah, avtomatsko skrijemo svoje vitalne organe v rebrni kletki, tako da usločimo hrbet, ramena potisnemo naprej, rebrno kletko pa potegnemo nazaj. Položaj želve je naravni odziv telesa, kadar nas je strah.