V poplavi ponudb se zdi pravljična joga še ena dobra marketinška poteza. V čem se pravzaprav razlikuje od drugih telovadb mamic z otroki?

Pravljična joga je v nasprotju z drugimi netekmovalna. Uči nas sproščanja v lastnem telesu in skrbi za zdravo samopodobo. Vidik meditacije in filozofije pri tem puščam ob strani. To prepuščam času, ko bo za to zrel čustveni in živčni sistem otroka. Pri pravljični jogi jih skozi telesno vadbo vodim z zvijačami in pripomočki: uporabljam svoj glas, zvončke, glasbo, zvočila, pravljice in igre. Uporabim vse, da jih zvabim v položaje, ki sem jih pazljivo izbrala in pripravila. Ker so otroci naravni jogiji, lahko dojenčka v najenostavnejše položaje »zlagamo« že od šestega tedna.

Jogo pogosto povezujemo tudi z vitkostjo. Slovenija pa je po nekaterih raziskavah na četrtem mestu po številu predebelih otrok v Evropi. Kaj je glavni razlog za tako nezavidljivo uvrstitev?

Ključen problem je način življenja. Kadar starši ne zmoremo živeti v skladu s svojimi potrebami – to pomeni veliko gibanja, veliko smeha, sproščenosti in raziskovanja – kako naj to živijo otroci? Vse bolj hlepimo po pristnih stikih, pa smo hkrati vse bolj odtujeni. Hrana je bila in bo polje zadovoljevanja potreb, ne le telesnih, tudi čustvenih. In kot kaže, so naše čustvene potrebe postale nenasitne. Treba se je vprašati, zakaj. Dejstvo je, da prožnost z leti upada, če je sistematično ne negujemo. Danes že petletniki zelo težko sedijo zravnano z iztegnjenimi nogami. Delno je to tudi razvojno pogojeno, otrokom kosti rastejo hitreje kot mišice in jih zato zateguje še bolj kot odrasle. Še večji krivec pa je sedeči način življenja. Virtualno gibanje ne more nadomestiti realnega.

Imajo vaši deklici in sin seznam prepovedanih živil?

Zgled je vse, kar šteje. Ne jemo bele moke, belega sladkorja, industrijskih mlečnih izdelkov in predelane hrane. Ogromno kuham, otroke silim s polentami, kašami in juhami, razvajam jih z domačimi nutelami in pitami, zavitki in kolački ... Včasih pa vendarle zamižim in pustim, da spoznavajo bolj slastne plati našega časa. Držim pesti, da bi se jih načela zdravega prehranjevanja prijela in da se bodo – ko bo minila faza upora – nekaterih stvari spomnili.

Ključen problem je način življenja. Kadar starši ne zmoremo živeti v skladu s svojimi potrebami – to pomeni veliko gibanja, veliko smeha, sproščenosti in raziskovanja – kako naj to živijo otroci?

Katere so tiste telesne deformacije, ki jih najpogosteje opazite pri telesno neaktivnih otrocih?

K meni prihaja vse več 14-, 15-letnih deklet, ki tožijo, da jih boli hrbet. Nimajo razvite mišične strukture, ki bi podpirala to, kar si želijo početi; plesati, tekati, nanazadnje sedeti za računalnikom. Težko je gledati mlade ljudi, ki se ne zavedajo lastnega telesa. Poleg telesnih anomalij – sesedanja vretenc, debelosti, skolioz, kifoz in povešenih ramen vidim tudi vse več žalostnih, napetih, tesnobnih mladih ljudi, ki se ne znajo niti sprostiti niti umiriti.

 Torej je vaša joga napotek za izboljšanje koncentracije?

Redna vadba joge izboljša koncentracijo, izostri fokus, olajša dolgotrajno sedenje in ponavljanje. Nenazadnje dobro prekrvavi ude in notranje organe ter prediha telo. Naše telo pač ni narejeno za dolgotrajno sedenje niti v šolskih niti v domačih klopeh.

V tujini mnoge osnovne šole poročajo o izboljšanju učnih uspehov, ko so v šole vpeljali tudi jogo. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi v našem šolskem sistemu?

Joga je pri nas precej stigmatizirana. Konservativnejši krogi so še vedno prepričani, da gre za nekaj čudnega, sumljivega, malone sektaškega. In nekateri jogijski stili in samooklicani guruji so tudi pri nas s točno tako prakso naredili precej škode. Posledično je v institucije, kot so šolstvo in predšolsko varstvo težko priti. Zato v sistem vstopam skozi zadnja vrata, tako da izobražujem vzgojiteljice v vrtcih, ki so same opazile napredne rezultate. Precej sporno pa se mi zdi, da jogo v obliki krožkov učijo učiteljice, ki svoje znanje pridobivajo skozi branje knjig o jogi oz. so opravile vikend tečaj. Učenje joge je zahtevno, učenje brez ustreznih kvalifikacij pa neodgovorno.

Kateri so tisti položaji, ki jih vendarle lahko z otrokom sami razvijamo tudi v domačem okolju?

Otroci najraje delajo strešice, stoje na rokah, zaklone ... Dobro je, da smo kot učenci zahtevni, in se osnovnih položajev učimo s pomočjo strokovnjaka. Pravi učitelj bo poznal učinke, jih razložil in nas varno peljal po poti. Od vsega pa je še vedno najpomembnejša redna vadba, s katero nadaljujemo v domačem okolju, in disciplina. Joga ni čudežna tabletka, saj deluje le na dolge proge.