Zame ni nič presenetljivega, da so naši otroci med telesno najdejavnejšimi na svetu, saj imamo najbolj razvite šolske športne dejavnosti in športno vzgojo na svetu, najboljšo šolsko športno infrastrukturo in najbolje izobražene učitelje športne vzgoje na svetu, enega izmed najboljših učnih načrtov za športno vzgojo, obenem pa je športna dejavnost pri nas vse bolj razumljena kot vrednota, kar je povezano tudi z vse boljšo izobraženostjo ljudi,« izpostavi izr. prof. dr. Gregor Starc. Profesor športne vzgoje in vodja laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja s fakultete za šport je vodil skupino, ki je delala evalvacijo omenjene raziskave za Slovenijo. Pojasni, da zadnji objavljeni normativi telesnega fitnesa za otroke v Evropi kažejo, da bi se povsem povprečen slovenski otrok v skoku v daljavo uvrstil nad 80. centil svojih vrstnikov iz drugih evropskih držav. »To pomeni, da je med slovenskim in evropskim povprečjem 30 centilov razlike. Če se čudimo, od kod tako maloštevilni populaciji, kot je slovenska, toliko mednarodnih športnih uspehov v pravzaprav vseh športnih panogah, potem je odgovor na dlani – naša celotna populacija je na višji ravni kot druge populacije otrok.«

Dr.Grega Starc raziskovalec in vodja nacionalnega sistema Slofit. Foto: Mavric Pivk/Delo

60 minut zmerne do visoke telesne dejavnosti na dan je premalo

Vendar, poudarja sogovornik, to seveda ne pomeni, da smo lahko povsem zadovoljni, ker niso vsi otroci telesno dejavni. »To, da smo najboljši, pomeni zgolj, da je stanje v večini drugih držav katastrofalno, hkrati pa so merila za to, kaj je zadostna telesna dejavnost, prenizka. Po našem mnenju je 60 minut zmerne do visoke telesne dejavnosti na dan za otroka premalo že zato, ker v šoli sedijo od pet do sedem ur na dan. Mi smo želeli strožja merila, ker mislimo, da stanje ni tako dobro, vendar se druge države niso strinjale, saj bi potem celotna skupina držav prejela skrajno negativno oceno.« V vednost: zdaj je izmed 49 držav, vključenih v raziskavo, kar 75 odstotkov prejelo nizko oziroma nezadostno oceno.

Za zdaj smo lahko zmerno zadovoljni, saj so generacije, ki so med prvim in petim razredom osnovne šole, gibalno najučinkovitejše generacije otrok kadar koli.

V globalni primerjavi je sodelovalo 517 strokovnjakov. Ocenjevali so deset najpogostejših dejavnikov, povezanih s telesno dejavnostjo otrok in mladine. Slovenija je prejela najboljše ocene v kategorijah vsesplošna telesna dejavnost, družina in vrstniki ter oblast. V sporočilu je zveza izpostavila pomemben vpliv športa na ustvarjanje in krepitev narodne identitete. Tu je seveda treba dodati ob omenjeni športni vzgoji v šoli tudi organizirano vadbo v društvih, samoorganizirano vadbo na javnih športnih površinah in v naravi pa tudi ozaveščenost staršev, torej odraslih, in njihovo ukvarjanje z rekreacijo, ki ni na zanemarljivi ravni.

Po gibalni učinkovitosti dekleta prekašajo svoje mame, fantje še ne dosegajo očetov. Foto: Shutterstock

Gibalno učinkoviti otroci so tudi učno uspešnejši

»Današnji otroci se ne gibljejo nujno manj kot prejšnje generacije, so pa njihove gibalne prakse drugačne. Ne igrajo se toliko na prostem, zato pa več organizirano vadijo in tudi v šoli imajo bogatejšo izbiro,« o gibanju otrok, ki je pomembno za njihov zdrav telesni in duševni razvoj, pove Gregor Starc. »Glede na to, da dekleta v gibalni učinkovitosti danes precej prekašajo svoje mame, lahko sklepamo, da so tudi telesno bistveno bolj dejavne, kot so bile njihove mame. Emancipacija deklic pri športni vzgoji in športni vadbi je bila v Sloveniji izjemno uspešna, kar se kaže v njihovi razvitosti. Fantje še ne dosegajo svojih očetov, vendar pa so že zelo blizu. Smo na pravi poti, nismo pa še tam, kjer bi želeli biti. Vsekakor pa je to zelo velika konkurenčna prednost Slovenije, ki je ne smemo zapraviti. Gibalno učinkoviti otroci so tudi učno in delavno najbolj uspešni. Za zdaj smo lahko zmerno zadovoljni, saj so generacije, ki so trenutno med prvim in petim razredom osnovne šole, gibalno najbolj učinkovite generacije otrok kadar koli.«

Po gibalni učinkovitosti dekleta prekašajo svoje mame, fantje še ne dosegajo očetov.

Iz drugega triletja v tretje se prostočasna telesna dejavnost zmanjša

Sogovornik ne skriva dejstva, da smo lahko zelo optimistični, če se bodo šolarji tako razvijali še naprej, a obenem opozori, da lahko stanje z nepremišljenimi posegi v šolstvo hitro pokvarimo. »Hkrati je treba poudariti, da bi tudi šole lahko naredile korak naprej z vidika učne obremenitve otrok. Na prehodu iz drugega triletja osnovne šole v tretje se namreč prostočasna telesna dejavnost deklet zmanjša za več kot 40 odstotkov, telesna dejavnost fantov pa za več kot 20 odstotkov. Zelo verjetno je krajšanje časa povezano s preobilico domačih nalog in šolskega dela doma, saj je postala splošna praksa, da učiteljem pri skoraj vseh predmetih v šoli ne uspe ponavljati naučene snovi in to prenesejo na dom in starše. To je hudo narobe in je eden poglavitnih vzrokov, da so naši otroci, ob tem pa tudi starši, nesrečni. Po zadnjih analizah sreče med Evropejci se je namreč pokazalo, da so najbolj srečni Finci in Danci. Med njimi je sicer veliko razlik, skupna pa jim je ena stvar – otroci šolskega dela ne nosijo domov in skorajda nimajo domačih nalog, zato so bolj spočiti, učno uspešnejši, starši pa pod manjšim stresom.«

Foto: Shutterstock

Kdaj ura športne vzgoje vsak dan?

Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske telesno najbolj dejavne otroke na svetu. Na zvezi AHKGA so ugotovili, da imajo države zelo različne pristope k motiviranju otrok za gibanje, vendar jim je skupno to, da telesno dejavnost poganjajo kulturne norme. Kakšni so torej izzivi, da dobra praksa s področja gibanja in zdravja preraste v vseživljenjsko? »Ne smemo narediti napak, kakršne so delali drugi. Uvesti je treba uro športne vzgoje na dan v osnovni in srednji šoli, kar so vsi ministri držav članic EU že pred leti obljubili, obljubo pa so doslej uresničili le na Danskem in Madžarskem, kar se jim že obrestuje,« je jasen Gregor Starc. »Ker vsi starši ne znajo vzgojiti telesno dejavnih otrok, mora biti šola toliko bolj učinkovita. Starši so ključni dejavnik, vendar pa vsi ne znajo svojih otrok spraviti v pogon, ker tudi sami niso dovolj telesno dejavni. Mislim pa, da se bo tudi to v prihodnosti popravilo.«