Til Rozman: Odrasli se včasih vedemo trapasto. Zelo trapasto

Joj, kako goreče smo bili A-jevci povezani v borbah proti B-jevcem. Ko pa je bilo konec odmora ali pa je – tedaj v šolah še ni bilo varnostnikov – hišnik naredil red, smo morali zakopati bojne sekire. Takrat smo hitro ugotovili, da nas je A-jevce povezovalo to, da nismo B-jevci. Prav veliko drugega skupnega nismo imeli, zato smo se delili naprej, praviloma na fante proti puncam. Joj, kako goreče smo bili fantje povezani v borbah proti puncam. Toda tudi fantje nismo imeli prav veliko skupnega, razen pač to, da nismo punce, zato smo se delili še na tiste, ki smo živeli za nogomet in na tiste, ki so živeli za košarko. Ko nas je učitelj telovadbe vprašal, kaj bi danes igrali …. Ja, spet, joj, kako goreče smo bili nogometaši povezani v borbah proti košarkarjem … 

Takšne karte, kot imaš v roki, so edine karte, ki jih imaš in samo z njimi lahko igraš. Res je, levi sosed ima morda boljše. Toliko večji izziv, da se potrudiš maksimalno! 

Med vsemi tako ustvarjenimi skupinami in podskupinami je obstajala napetost, ki je pogosto rezultirala v tem, da smo se kot člani skupine vedli trapasto. Zelo trapasto. B-jevcev namreč nismo obmetavali le s kepami, ampak tudi z vejami in kamenjem; punc nismo lovili le po hodnikih, ampak smo jih tudi zapirali v stranišča; nogometaši nismo žog nabijali le v gol, ampak tudi v košarkarje. Takrat smo bili pač mulci. Danes pa smo odrasli. A to nas ne ovira pri tem, da ne bi ustvarjali novih in novih skupin, ki jih povezuje ravno toliko, kolikor je povezovalo nas A-jevce, tj. skoraj nič. In tudi kot odrasli se v skupinah včasih vedemo trapasto. Zelo trapasto. Pripadnike – pogosto povsem domišljijsko skonstruirane – druge skupine krivimo za težave in prepreke, s katerimi se soočamo v življenju. Krivca za naše težave hitro najdemo v kapitalistih. V javnih uslužbencih. V feministkah. V pripadnikih_cah transspolnih identitet. V belih moških. Včasih smo sposobni dodatnega intelektualnega napora in vendarle uvidimo absurdnost pripisovanja kolektivne odgovornosti za naše težave vsem pripadnikom neke skupine. Takrat s prstom kažemo le na skrbno izbrane posameznike. Kot odrasli se torej namesto z vejami obmetavamo z očitki, namesto žog pa si nabijamo krivdo. 

Ker mulcema dosledno ugašam videoigrice, pogosto igramo karte. Med igro Enke kot starš intuitivno pojasnim otroku, da za slabe karte, ki jih ima v roki, ni kriv nihče in da je njegova najboljša strategija ta, da z danimi kartami odigra pač najbolje. Otrok seveda vidi krivca v delivcu kart ali me prepričuje, da pravila Enke niso pravična in jih je zato potrebno spremeniti. To je otroški pristop k reševanju težav in preprek, ki ga ločijo od želenega rezultata. Ko odrasteš, pa se nehaj obnašati otročje. Takšne karte, kot imaš v roki, so edine karte, ki jih imaš in samo z njimi lahko igraš. Res je, levi sosed ima morda boljše. Toliko večji izziv, da se potrudiš maksimalno!

Življenje seveda ni tako preprosto kot partija kart. Toda če sprejmeš dejstvo, da smo ljudje različni in da številne razlike med nami ne temeljijo na meritokraciji in pravičnosti, temveč so odvisne od tega, kje in komu si se rodil (na kar pa imaš toliko vpliva, kot ga imaš na to, kakšne karte dobiš pri Enki), potem se lažje osredotočiš na tiste stvari, na katere pa imaš vpliv. In jih lahko rešiš. Sam. Danes. In teh je veliko. Zelo veliko. Pravzaprav jih je toliko, da imaš z njimi dovolj dela za vse življenje. To seveda ne pomeni, da ne opozarjaš na krivice ali da si ne prizadevaš izboljšati sveta. Toda to naj te ne odvrne od tega, da skušaš Enko odigrati čim bolje s kartami, ki jih imaš in po pravilih, ki veljajo. Ta niso idealna. Ampak hej, če bi imel časovni stroj, v katero točko v preteklosti pa bi se vrnil? 50 let nazaj? 200 let nazaj? 

Kljub vsem krivicam in nepopolnostim sedanjega sistema si težko zamislim prav veliko obdobij v zgodovini, ki so bila boljša. Če si izposodim in nekoliko prilagodim Rawlsov koncept družbene pravičnosti, se vprašam: Kje in kdaj bi se želel roditi, če bi bil za tančico skrivnosti in ne bi vedel, kateremu družbenemu razredu bom ob rojstvu pripadal, kakšen bo moj intelekt, spol, barva kože ipd.? Ko preberem OECD študijo in upoštevam indeks človekovega razvoja, kot ga merijo Združeni narodi, nedvomno izberem rojstvo tukaj in zdaj. Družbi kot celoti nikdar ni šlo bolje, kot nam gre sedaj. Zato ne začni s spreminjanjem in izboljševanjem sveta in drugih ljudi, ampak začni pri sebi. Ne začni z reševanjem svetovnih težav, ampak svojih. Lahko je neprijetno in boli, toda sam sebe morda potrebuješ bolj, kot pa te potrebuje svet. In tudi otrok, partner, starš in prijatelj te morda potrebujejo bolj, kot te potrebuje svet.

Ko bodo otroci septembra izkopali bojne sekire, svojih dveh ne bom spodbujal k boju proti B-jevcem, ampak k boju s samim seboj. Prava primerjava niso B-jevci, ampak si ti sam. Če si septembra boljši in hitrejši, kot si bil ob koncu prejšnjega šolskega leta, si lahko ponosen na dosežen uspeh. Pa čeprav so B-jevci morda še boljši in še hitrejši. Morda so več trenirali. Morda imajo boljše gene. Toda če ti septembra nisi boljši in hitrejši, kot si bil junija, B-jevci nimajo nič s tem.