Poznam preveč ljudi, ki pri 35+ niso pomirjeni s seboj in svojo preteklostjo. Zato tudi ne morejo postati to, kar bi lahko. Moja ambicija je odpirati teme, o katerih se sicer moški pogovarjamo po tretjem pivu ... Prvi blog bo samoizpovedni in bom namesto na psihiatrovem kavču razmišljal tukaj in »na glas«. Če pomaga komur koli (mogoče le meni), bo cilj dosežen.
Na pivu s prijatelji, na kavi s sodelavci in na piknikih z neznanci se prej ali slej zapletem v moški pogovor o tem, kaj si v življenju želimo in po čem hrepenimo. Ženskah? Denarju in moči? Svobodi? Sreči? Družini? Skupni imenovalec takšnih pogovorov je, da ni niti končnega niti univerzalnega odgovora, pivo/kava/piknik pa se prej ali slej konča in je pač treba domov … Vzorec se ponavlja leta in leta.
Najteže mi je bilo sprejeti, da tudi velikega dela preteklosti, čeprav se je že zgodila in se je zato zdela trdna kot skala, ni več. Kdo je sploh bila moja partnerica in kdo sem jaz? Koliko časa sva živela v laži? Morda strašljivo dolgo ...
Nekega dne pa sem ostal sam. Partnerica je odšla. Moje razumevanje prihodnosti, sedanjosti in (to je najbolj noro!) tudi preteklosti se je v trenutku razblinilo. Vsi načrti o skupni prihodnosti z vikendom na morju in mopsom na travi pred hišo so postali trapasta fantazija. Še zjutraj sem se zbudil kot mož in partner za vse življenje … No, potem sem izvedel, da to nisem več. Najteže pa mi je bilo sprejeti, da tudi velikega dela preteklosti, čeprav se je že zgodila in se je zato zdela trdna kot skala, ni več. Kdo je sploh bila moja partnerica in kdo sem jaz? Koliko časa sva živela v laži? Morda strašljivo dolgo ... Zgodba bi se lahko zgodila komur koli. Meni se je pred enim letom.
Ko je zmanjkalo solz in se mi je upiralo kriviti starše ter bivšo partnerico za vse, kar mi na samem sebi ni všeč, sem nadaljeval tam, kjer sem pred enim letom končal. Na pivu s prijatelji, na kavi s sodelavci, na pikniku z neznanci. Zdaj bogatejši za veliko življenjsko izkušnjo in tokrat se s koncem piva/kave/piknika ne neham spraševati, kaj si želim in po čem hrepenim.
Razmišljam, raziskujem, berem in vse bolj ugotavljam, da je soočenje s preteklostjo zelo visoko na seznamu stvari, ki jih v življenju ne morem »prešpricati«. Baje nam pisanje seznama desetih najbolj travmatičnih dogodkov iz preteklosti pomaga pojasniti, zakaj se v sedanjosti odzovemo tako, kot se. Paradoksalno, toda kako sploh se odzivam v sedanjosti? Samega sebe praviloma ne vidim. Samega sebe praviloma ne slišim. Kdo sploh sem? To je eno tistih vprašanj, ki so mi bila od nekdaj najbolj neprijetna in sem se z leti trdega treninga izmojstril v argumentaciji, kako se jim izogniti. Samo še diplomiram, samo še doktoriram, samo še otroka malo zrasteta, samo še atrij zasteklim ...
Če je odhod partnerice prinesel kar koli dobrega, je to, da sem zdaj primoran razmišljati o sebi. Zakaj se mi je bilo tako težko pogledati v ogledalo? Verjetno me je bilo strah, kaj bom videl. S tem sem zgolj odlagal začetek odkrivanja samega sebe. In si lagal. Da vem, kdo sem. Pa tudi če ne vem, to tako ali tako ni pomembno. Pa tudi če je pomembno, zdaj res nimam časa za to, saj imam pomembnejše stvari v življenju. Resno? Kaj je pomembnejše od življenja samega? Kako si lahko dober oče in dober partner, če ne veš, kdo sploh si?
Škoda, da psihometričnega testa osebnosti nisem opravil že prej. Super, da sem ga vsaj zdaj in da razumem, kam se glede na osebnostne lastnosti uvrščam glede na druge ljudi. Seveda je rezultate vsakega testa, tudi psihometričnega, treba jemati z zrnom soli. Rezultati so me presenetili, saj je precejšnja razlika med tem, kdo sem mislil, da sem, in tem, kam glede na osebnostne lastnosti dejansko spadam glede na druge. Šele zdaj, ko se bolje razumem, lahko odkrivam, zakaj sem takšen, in, tega se najbolj veselim, razmišljam o tem, kakšen želim postati in tudi lahko postanem. Bolje pozno kot prepozno.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: