Zmeraj sem se pretežno družila s fanti. Fantje, ki sem jih spoznala, so bili za razliko od žensk malo manj obremenjeni, ljubosumni in preračunljivi. Ko jih tako opazujem, se mi zdi, da hitreje in lažje stopijo skupaj. Ženske prijateljice so mi že strle srce, moški še ne. 

Škoda, da skrivamo svojo supermoč v igrah ega. Skupaj smo najmočnejše. Zakaj bi tekmovale, če nobena ne zmaga? Ona je čudovita, ti si čudovita, jaz sem čudovita. 

Včasih sem bila izredno ponosna na to, da imam samo moške prijatelje, danes sem spoznala, da je bilo tako, zgolj zaradi moje lenobe. Enostavneje je presoditi, da je določena ženska neiskrena in se odločiti, da se z njo pač ne bom družila. Lažje je reči: »Ah, ona je obsojajoča, zanjo si ne bom vzela časa,« kot si priznati, da sem ta, ki sodi, mogoče prav jaz. Potreben je trud, da priplavam onkraj svojega običajnega miselnega toka. Težje je upoštevati morebitne rane sogovornika, kot se neprestano obremenjevati samo s svojimi. 


Prepričana sem, da nisem edina, ki je doživela to stisko, da me je predstavnica ženskega spola raje zatrla kot podprla. In zakaj ne bi jaz prva začela graditi mostu, naredila korak proti celjenju ran, ki so nama jih povzročile neke druge ženske v preteklosti. Znamo se zaplesti v lastne misli, zato si lahko med seboj pomagamo, ne pa da si odnos še bolj zakompliciramo s: »Kaj ona misli, da jaz mislim, da ona misli, da misli … Kaj?« Samo ljubezen. Zato zdaj, kadar začutim, da je kakšna kolegica utesnjena, ne sklepam po svoje in ne sodim. Pobožam jo po licu in ji povem, da je lepa. Na primer. Namesto da zaradi travm ali ega, nad odnosom dvignem roke, vanj vlijem še malo sebe.

Najlepši kompliment je, kadar mi kakšna reče: »Hvala, ob tebi se počutim tako sproščeno, lahko sem takšna, kot sem.« Verjetno je temu tako, ker sem tudi sama po navadi, to, kar sem, ista Zala za prijatelje, televizijo in neznance. Kadar se zgodi, da se izgubim v svojih mislih, pa ni lepšega, kot da mi kolegica pokaže pot ven. To me gane. Takrat sem vsemogočna. 

Foto: osebni arhiv

Nobena ne mara »fejkizma.« Ampak se ga iz nemoči poslužujemo. Nobena se ne odloči, da bo ljubosumna ali obsojajoča, to pač pride iz nemoči. Zato si lahko moč podajamo. Ljubezen bo vedno našla pot nazaj k tebi. Škoda, da skrivamo svojo supermoč v igrah ega. Skupaj smo najmočnejše. Zakaj bi tekmovale, če nobena ne zmaga? Ona je čudovita, ti si čudovita, jaz sem čudovita. Samo ljubezen. 

Pomembna je ljubezen do detajlov, pomembno je videti veliko sliko, pomembno je, da se dopolnjujemo. In učimo. Jaz sem se naučila, da v nobenem odnosu ni prostora za strah. In da nisem nikakršen frajer, če si a priori izbiram moško družbo, ker me je globoko v sebi strah, da bi me ženske prizadele.