Postali sta res dobri prijateljici, v oddaji in na družbenih omrežjih se zasuvata s komplimenti …

Ana: Odnos sva razvijali počasi. Prej se nisva poznali, najprej sva bili kolegici. Lorello sem že prej občudovala, ko sem spoznala še njeno notranjost, pa mi je postala neznansko lepa. Izjemno sva se zbližali in to se čuti tudi v oddaji. Verjamem, da sva si bili namenjeni. Ko sem imela rojstni dan, je v oddaji povedala Aristotelovo misel …

Lorella: Kaj je prijatelj? Ena duša, ki prebiva v dveh telesih. Ko sem prišla v oddajo Dobro jutro, nisem vedela, kaj pričakovati. Vse voditeljice so dobre, a tudi jaz mislim, da mi je bila Ana namenjena. Zanima jo, kaj imam povedati, in to gledalec čuti. Ana je odprla prostor za ženski kotiček in ženske se odzivajo.

Ana: Midve v oddaji ne govoriva o luksuzu, temveč o lepoti.

Ana: Pred časom so organizirali seminar z naslovom Vsakdo ne more imeti mnenja. To mi je dalo misliti. Če govorimo o spolnih razlikah, se v naši družbi ženska na položaju še obsoja, če nosi tigrasto krilo. Ženska je hitro čarovnica, moški pa je politik, modrec in mislec.   

Lorella: Nikoli nisem bila navdušena nad zapravljanjem denarja v trgovinah in nad blagovnimi znamkami. Raje govorim o tem, kako si lahko ženske z drobnimi dejanji, naj bo to nova šminka, lepo ličenje ali pospravljanje omare, dvignemo razpoloženje.

Ana: Zdaj sva v modni kotiček uvedli še psihologijo, Lorello boste spoznali tudi po tej profesionalni plati. Sicer pa se glede najinega prijateljstva spomnim tudi tega, da je po le nekaj oddajah o meni napisala blog in me poimenovala svetlolasi angel. Takrat sem vedela, da v oddaji delava nekaj posebnega. Všeč mi je, da damo ženske druga drugi prostor. Živimo v družbi, v kateri vsak brani svoj prostor, jaz pa ne delujem tako, hotela sem, da je Lorella v ospredju. V najinem odnosu ni zavisti in metanja polen pod noge. Če sprašujete o komplimentih, ki si jih deliva, pa lahko povem, da komplimente lahko deliš vsakomur, a če to zares misliš, je zgodba drugačna.

Omenili sta modo in metanje polen pod noge, zato se kar selim k vprašanju, ki sem ga imela pripravljenega za kasneje. Z Ano sva že govorili o tem, koliko klicev je prišlo v redakcijo zaradi njenih domnevno prekratkih kril, zdaj je tu še Lorella, ki lahko to pokomentira s strokovnega stališča. Zakaj ženska zunanja podoba na televiziji še vedno dvigne toliko prahu?

Ana: Pa ne samo podoba. Na moške voditelje tudi redko letijo pripombe, če kako besedo izgovorijo narobe.

Lorella: Zdrava kritika mora imeti temelje in mora biti podpisana z imenom in priimkom. Ženske znamo biti res zelo zlobne. A jaz nisem takšna, Ana tudi ne. Od nekdaj so me učili, da je na svetu dovolj prostora za vse, zavisti ne razumem. Tudi na televiziji bi moral obstajati sistem zaščite, da vsak zloben komentar ne bi prišel do voditelja. Tudi mi smo ljudje. Po letih dela v medijih imam oklep kot želva, a ne morem reči, da mi je vseeno, če me kdo žali.


Ana: Pred časom so organizirali seminar z naslovom Vsakdo ne more imeti mnenja. To mi je dalo misliti. Če govorimo o spolnih razlikah, se v naši družbi ženska na položaju še obsoja, če nosi tigrasto krilo. Ženska je hitro čarovnica, moški pa je politik, modrec in mislec. In če on naredi napako, mu vsi pogledajo skozi prste, češ, kako je prikupen, njej nikoli. Ne morem si privoščiti, da v oddaji povem kako besedo narobe. A jaz vedno pravim, kdor te zlobno kritizira, več pove o sebi kot o tebi.

Lorella: Žalostno je, ker največkrat kritizirajo ženske. Me smo tiste, ki rodimo, podarimo življenje, imamo močne vezi s svojimi mamami in hčerkami, z drugimi ženskami pa ne držimo skupaj in zato izgubljamo bitke.

Ana: Poglejte, kako opisujejo Angelo Merkel. Pripisujejo ji moške lastnosti, da se ne oblači dovolj ženstveno, da ima naravoslovno izobrazbo, torej spet stereotipno »moško« področje. A tudi če ženska obleče tigrasto krilo, ni prav, saj se spomnite Alenke Bratušek …

Lorella: Tisto krilo je bilo, mimogrede, krasno. (smeh) Ali pa poglejte, kako lepo o Melanii Trump pišejo Italijani. Pravijo, da je modna ikona. Ko jaz napišem članek o njej, pa takoj kakšna ženska komentira, da Melania noče govoriti o tem, da je Slovenka. Mogoče pa tu ni imela tako lepih izkušenj? A ko govorimo o slogu, mimo nje ne moremo, Melania je ikona.

Ana: Šla je po svoji poti, ki je legitimna. Vsaka ženska gre. Zvečer, ko se stemni, je vsak sam. Če zaspiš brez skal na srcu, je lepo.



Prej sta govorili, da komplimenti ne štejejo nič, če tega zares ne misliš, to me je spomnilo na vzporedna življenja, ki jih živimo na družbenih omrežjih. Igralka Nina Rakovec v intervjuju v tej Oniplus pravi, da ji ni všeč popolnost na družabnih omrežjih. Dva se razideta in potem so vsi presenečeni, češ, na instagramu sta bila pa tako popoln par.

Lorella: Nisem človek za instagram, zame so pomembni pristni odnosi. Instagram je hiter in površinski medij, zato raje delam na svojih spletnih straneh, kjer se lahko razpišem. Potrebujem besedo. Ko gledam svojo skoraj desetletno hčer Sofio, ki na instagramu gleda razne vplivnice, ji skušam povedati, da je tudi to posel. Nesmiselno pa se mi zdi govoriti, da bi bilo treba na družbenih omrežjih kazati tudi manj lepe plati življenja, tega vendar ne bi nihče gledal. Jaz zjutraj rada preberem kako tujo psihološko revijo, potem pa pogledam nekaj profilov na instagramu. Zelo me sprošča, ko gledam ženske, ki potujejo, kuhajo in so obkrožene z lepoto, čeprav vem, da so za eno fotografijo porabile nekaj ur.

Ana: Ne objavljam intimnih stvari, raje govorim o svojem delu, instagram pa dojamem tudi kot nekaj umetniškega. Všeč mi je, kako umetniki uporabljajo nove medije, to me polni.

Lorella: Še bolj kot mi so na udaru mladi, ki morda kdaj ne vedo, da je treba za uspeh garati. To vidim, ko k meni pridejo dekleta na prakso, niso še končala fakultete, a vse bi bile že takoj urednice. Jaz sem pri 16 letih na televiziji začela tako, da sem brala številke v športnem programu. Pot do uredniškega položaja je bila dolga, a je ne bi hotela preskočiti.

So mladi takšni zaradi permisivne vzgoje? Ker jim že od otroštva starši govorijo, da so najboljši in nezmotljivi?

Ana: Veliko se govori o tem, da permisivna vzgoja v svet prinaša patološke narcise. Delno to morda drži, nekaj pa je tudi v mladosti kot taki. Tudi jaz sem, ko sem bila mlada, mislila, da lahko premikam gore. Bilo je veliko zanosa, ne pa še toliko vsebine, bolj trhla tla. Vendar si morda moramo tudi to mladost preprosto dovoliti.


Lorella, omenili ste hčerko Sofio, Ana pa ima doma dva fanta. Imata tudi podobne poglede na vzgojo?

Ana: Imava že podobne poglede, a največ se pogovarjava o tem, kako drugače je vzgajati fante in deklice. To sta dva različna svetova.

Lorella: Mene navdušuje Anin fantovski svet, Ana pa prek Sofie spoznava, kako je vzgajati deklico.

Ana: Lorella in Sofia imata skupen ženski svet.

Lorella: Sofia ima dojenčka, ki je njen otrok. Jaz ga nesem v trgovino v otroškem kengurujčku in potem me prodajalke sprašujejo, kdaj sem bila noseča. (smeh) A jaz jim ne smem reči, da je lutka, to je Sofijin otrok, to je njen svet. Zelo sva si blizu, tudi svoji mami večkrat rečem, da se počutim, kot da sva prijateljici. A ona mi vedno reče, najprej bodi mama.

Ana: Jaz se z veseljem vpletem v njun ženski svet, Lorello pa lahko povabim, da pride brcat žogo na naše igrišče. V družini imam same moške, tudi moževe sinove iz prejšnjega zakona.

Lorella: Pri meni pa vladajo same ženske energije, mama, prijateljice, Sofia.

Ana: Lepo je videti, ko Sofia mami reče, lepa si, rada te imam. Velikokrat se v družinah zgodi, da si ne znamo reči, rad te imam, in se objeti. A z ljubeznijo narediš največ. Če svojega sina samo stisnem k sebi, mu dam največ, se mi zdi. Tudi pri vzgoji je Lorella moja učiteljica.

Lorella: Moja hčerka je starejša kot Anina fanta. Sofio sem imela pri 36 letih, to je gotovo drugače.

Lorella: V življenju sem želela uresničiti določene stvari, preden sem se odločila za materinstvo, ker se mi je zdelo, da moram utišati glasove v sebi, da bom potem lahko 24 ur na dan mama. Pri ženskah tako ali tako pri določenih letih začnejo v glavi zv oniti zvonci, da je treba zanositi.    

Zakaj?

Lorella: V življenju sem želela uresničiti določene stvari, preden sem se odločila za materinstvo, ker se mi je zdelo, da moram utišati glasove v sebi, da bom potem lahko 24 ur na dan mama. Pri ženskah tako ali tako pri določenih letih začnejo v glavi zvoniti zvonci, da je treba zanositi. V nekem trenutku se mi je zdelo, da so okoli mene same nosečnice, to se gotovo dogaja vsem ženskam. Mi pa ni bilo nikoli žal, da sem Sofio rodila pri 36 letih. Tudi moja mama je mene rodila pri teh letih. Imam sicer starejšega brata, a mama mi večkrat reče, če ne bi šli živet v Afriko, kjer je imela lepo in mirno življenje, se ne bi odločila za še enega otroka. Ženske rade govorijo, da je materinstvo samo lepo, a ni vedno tako. Moramo biti brezhibne mame, žene, sestre, hčerke in poslovne ženske, to je nemogoče, nekje se nekaj zruši.

Ana: V materinstvo sem vstopila v dvajsetih, bilo je spontano in lepo. Ljubezen, nato otrok. V to sem šla le s čustvi, niti malo z razumom. Življenje me je kar peljalo. Nikoli si nisem rekla, da bom najprej nekaj »poštimala«. Ma, ni bilo »poštimano« nič. (smeh obeh) Še vedela nisem, kdo sem pri 26 letih. Bilo je čisto naravno in spontano. Sploh nisem bila nič utrujena, mi je pa tudi življenje dalo otroka, ki ni jokal. Gledala sem druge otroke v porodnišnici in se spraševala, zakaj moj ne joka. (smeh)

Lorella: Jaz nisem spala dve leti in pol.

Ana: Jaz pa ves čas, razen če je morda Igor (Pirkovič, Anin mož) vstajal, a ne vem. (smeh)

Lorella: Sofia še zdaj nerada spi, večkrat jo vprašam, zakaj, ona pa pravi, da se raje pogovarja z mano. Zanjo je spanje izguba časa.

Ana: Kolikor je na svetu žensk, toliko je materinstev in porodov. (smeh)



Se tudi tu skriva kakšna zanimiva zgodba?

Lorella: Imam nizek prag bolečine, rodila sem s pomočjo epiduralne in sem vesela, da je bilo tako.

Ana: Jaz pa sploh nisem vedela, kaj me čaka. Ko se je začelo dogajati, pa sem mislila, da bom umrla. (smeh) Ginekolog me je še hecal, govoril je, kje imaš kondicijo, Tavčar'ca. Potem so videli, da ne bo šlo, in mi po urah poroda naredili carski rez, jaz pa sem si mislila, o, krasno. Znova se mi je vse izšlo, ostali so lepi spomini. Po posegu sem bila vsa srečna, v ušesa sem si dala slušalke in poslušala prenos Eme, Igor je tekmoval tam s pesmijo. Nič me ni bolelo, otroček je spal ob meni, Igorjeva pesem je zmagala in če bi se rodila punčka, bi ji dali ime Ema. Tako pa je Gaber dobil ime po pranonu.


Zdi se, da Ana v intervjujih več razkriva o svoji zasebnosti kot Lorella, spomnim se tudi Televizijskega kluba, ki ga je Ana vodila skupaj z možem Igorjem. Kje potegneta črto, ko pride do intime?

Ana: Takrat sva skupaj vodila po mnogo letih. A ne velja, da z javnostjo vedno delim veliko, v določenem obdobju sem se povsem zaprla zaradi razočaranj, šikaniranj in polresnic. Mlada sem vstopila v ta svet in z lahkoto so me poteptali z besedami, da sem na televiziji zaradi moža. Jaz pa sem dobro vedela, kako zelo sem se trudila. Opravila sem vse avdicije, ure in ure sem popravljala ton dokumentarcev, montirala sem, precej časa je minilo do mojega prvega oglašanja v živo. Za vse v življenju sem se zelo trudila. Spomnim se, kako sem z majhnim otrokom v največjem mrazu z vlakom hodila v Nemčijo, da sem tam pisala doktorat. Šele zdaj po toliko letih sem lahko jaz, sama se odločam, kaj bom delila z drugimi.

Lorella: Treba je postaviti meje. Ljubezen je delikatna stvar, zato jo moraš varovati. Svoje ljudi in svoj dom moraš čuvati. Ravno zadnjič sem dobila predlog, da bi snemali pri meni doma, a sem rekla ne. Dom čuvam tako, da noter povabim redkokoga. Ta prostor je moj in je svet, tam nimam maske. V Ameriki imajo znani ljudje vile in varnostnike, jaz pa grem vsak dan v trgovino, vsak dan klepetam s prodajalko in mesarjem, a določen del življenja mora ostati samo moj. Za Ano na primer vem, da ji lahko povem vse.

Ana: Ker ve, da tega ne bom povedala naprej. Nikoli! Preziram trgovanje z informacijami.



Lorella, za Onoplus ste pred leti izjavili, da včasih, ko je težko, bolj kot besede zdravi tišina, takrat ste govorili o svoji ločitvi. Kako dvema tako zgovornima damama uspe najti tišino?

Lorella: Pravi prijatelj je predvsem dober poslušalec. Včasih sem to pričakovala od ljudi, zdaj pravzaprav ne pričakujem več. Če jaz vprašam, kako si, me to res zanima. Marsikdaj, ko me prijatelj prosi za nasvet, v resnici hoče samo, da ga poslušam.

Ana: Tudi jaz potrebujem vedno več tišine. To ni značilno zame, a očitno prihaja drugačno obdobje. Gozdovi, sprehodi po pečinah, začela sem tudi pisati, k temu me je spodbudila Lorella. Podarila mi je dnevnik, še danes diši po njej. Pišem. Pisanje je vrhunska terapija. Zelo sem se razdajala ljudem, a zdaj res potrebujem tišino.

Lorella: V italijanščini imajo pregovor: «Non buttare le perle ai porci.«

Ana: Tudi pri nas ga imamo, in sicer se glasi Ne meči biserov svinjam.

Lorella: Allora, sva povedali vse. (smeh)

V oddaji redno plešeta na pesem Dobro jutro, življenje, ki gre hitro v uho. Kolikokrat se vama vrti v glavi, ko ni oddaje?

Ana: Samo z Lorello še plešem, z drugimi gosti ne, verjetno ker jih zdaj zaradi epidemije ni bilo.

Lorella: Spomnim se, ko sem te prvič videla plesati z drugim gostom in bila kar malo ljubosumna. (smeh)

Ana: Ja, ja, z Lorello plešem povsem drugače kot z drugimi. Res se »imava«! Ma, mogoče se bova poročili. (smeh)