Zdravnici si želita vzeti čas za pogovor in pregled, se poglobiti v težave in poiskati rešitve po meri vsakega posameznika. Prepričani sta, da si starost zasluži spoštovanje, potrpljenje in nežnost ter čas in zaščitništvo. Zasluži si mehko medicino, ki preprečuje poslabšanja, izboljšuje zmogljivost, dviguje kakovost bivanja in časti življenje na Zemlji pri vsaki starosti. To je poslanstvo Senectusa, o katerem sta nam prijetni sogovornici razložili več.
Kako je zrasla plemenita ideja, kaj vaju je najbolj spodbudilo k dodatni skrbi za starostnike in nastanku Senectusa?
Ideja se je rodila že okoli leta 2014 med specializacijo v ambulanti družinske medicine. Natančneje med izvajanjem presejanja za srčno-žilne bolezni pri zdravih odraslih. Takrat se je porodila misel, da bi morali imeti podoben program tudi za starejše, ki so v prenatrpanih in preobremenjenih ambulantah pogosto spregledani in se z njimi začnemo intenzivneje ukvarjati šele, ko se zdravstveno stanje toliko poslabša, da zdravniška pomoč ne more več počakati. Taka je žal naša stvarnost. Zdelo se nama je pomembno, da preventivno poskrbimo tudi za starejše bolnike, pri katerih se z leti začnejo kronične bolezni kopičiti, hkrati pa se pojavijo stanja, ki so značilna prav zanje. Ideja je, da bi začeli aktivno skrbeti za svoje zdravje pravočasno in omenjena stanja tako preprečili ali vsaj odložili njihov pojav. Vsak posameznik ima svoje obremenitve, šibke točke in življenjski slog, znotraj katerega je treba poiskati rešitve za boljši danes in še posebej jutri.
Včasih domače okolje postane vir nevarnosti. Stanovanje, ki je za zdravega povsem primerno, za starejšega ni več. Poseben zalogaj so kopalnice, ki niso prilagojene za uporabo v starosti.
Katero je vajino osnovno vodilo?
Najina glavna želja je najprej spoznati težave posameznice/posameznika, nato pa z natančnim in umirjenim pregledom ter svetovanjem, ki je prilagojeno prav njemu/njej, pripomoči k lepšemu staranju, ki je neizogiben del našega življenja. S spremembami in izboljšavami želiva dvigniti kakovost njihovega življenja in jim pomagati, da čim dlje ohranjajo samostojnost ter zmožnost bivanja v domačem okolju.
Zakaj ima pregled starejšega na domu številne prednosti?
Pregled v domačem okolju ima veliko prednosti. Človeku je poznano, v njem je lahko sproščen. Poleg tega odpade ves stres organizacije prevoza in obiska zdravstvene ustanove, ki je za starejšega človeka lahko zelo naporen. Na hišnem obisku imava tudi privilegij časa, ki si ga lahko vzameva veliko več kot sicer, da v miru opraviva pregled in vse teste. Najpomembnejši del pa je opazovanje, kako oseba v domačem okolju deluje, kje se pojavljajo težave ali nevarnosti, ki jih s prilagoditvami lahko odpravimo.
Kaj vse zajema vajina obravnava, kaj je na prvem mestu?
Priprava na hišni obisk se začne s telefonskim pogovorom. Takrat spoznava, kaj je najpomembnejša težava ter kakšne so želje in pričakovanja, in se seznaniva z zdravstveno dokumentacijo. Najbolje je, če dobiva pomembne izvide in podatke o predpisani terapiji pred pregledom, saj tako človeka že spoznava z medicinskega vidika. Družinski zdravnik, ki bolnika vodi daljše obdobje, je namreč z zdravstveno anamnezo že seznanjen in to je pomemben del obravnave. Vpogled v zdravstveno dokumentacijo nama omogoči, da se v problematiko bolj poglobiva in prideva na obisk že pripravljeni, tudi z idejo, katere teste bi bilo smiselno opraviti. Sledi pogovor s starejšim, nato pa telesni pregled, izvedeva pa še dodatne teste, ki nama nato pomagajo izdelati celostno oceno, to so testi ravnotežja, presejanje za demenco, sposobnost izvajanja osnovnih življenjskih opravil, ocena krhkosti, prehrane in tako naprej. Po želji oceniva tudi domače okolje, v katerem lahko svetujeva izboljšave. Po pregledu pripraviva pisni izvid z vsemi ugotovitvami in napiševa predloge prilagoditve terapije ter korakov v oskrbi, prilagojenih posamezniku. Najin cilj je poiskati možnosti za bolj kakovostno in varno življenje starejših in lažjo oskrbo družine, če seveda mora biti vključena.
Veliko razmišljava tudi o oblikah pomoči in bivanja, ki so na voljo. Kar nekaj je še neizkoriščenih možnosti, na primer bivalne skupnosti od šestih do desetih oseb v eni hiši z gospodinjo, skrbnikom. Tako bi bilo poskrbljeno za družbo, varnost, vključenost po zmožnostih ter brez institucionalizacije.
Pri katerem letu se začenja izdatnejša skrb za določene dejavnike zdravja?
Meniva, da za skrb za svoje zdravje ni nikoli prezgodaj. V Senectusu pa imava vseeno v mislih populacijo nad 65 let, morda po upokojitvi, to so najini »mladinci«, za katere želiva, da poznajo svoje zdravje, imajo opravljene potrebne preglede, da skupaj razmislimo, kako ostati čim dlje vitalen in aktiven, kako nov čas uporabiti v svoj prid. Druga skupina so »seniorji«, ko se začne pojavljati skrb zaradi moči, varnosti, stabilnosti, samostojnosti. Oboji zaslužijo pozornosti z istim ciljem – kakovost življenja –, a vsak drugače.
Na kaj sta pri pregledu še posebej pozorni, morda na prve znake demence – kateri so najbolj očitni?
Demenca je vsekakor pomembna in pomeni veliko breme za bolnika in njegove bližnje. Začetne znake je včasih težko ločiti od normalnega kognitivnega upada, ki se pojavlja v starosti. Poleg tega moramo biti pozorni, da ne gre v ozadju morda za depresijo, ki pri starejših ni zanemarljiv problem, je pa pogosto spregledana. Najbolj očiten znak so spominske motnje, predvsem pa demenca postane očitna, ko se pojavijo težave v samostojnem delovanju. Oseba zalaga predmete, se težje znajde pri načrtovanju in reševanju težav, postane zmedena v času in prostoru – se izgubi v sicer znanem okolju, očitna postane slabša presoja, lahko se tudi osebnostno spremeni, socialno osami. Pozorni sva na primer tudi na znake krhkosti, take osebe so nagnjene k padcem in imajo slabše preživetje. V celostni obravnavi poskušava obravnavati vse težave, ki so za nekoga moteče, na primer inkontinenca, motnje ravnotežja in druge.
Obenem ocenjujeta omejitve in nevarnosti domačega okolja ...
Včasih domače okolje postane vir nevarnosti. Stanovanje, ki je za zdravega povsem primerno, za starejšega ni več. Zelo pomembna je dobra osvetljava, zlasti pri nekom, ki ima sivo mreno. Človeku, ki ima motnje ravnotežja, je pomembno zagotoviti držala, da se jih lahko oprime na poti po stanovanju, gibanje s pripomočki za hojo lahko ovirajo pragovi ali nevarne preproge. Poseben zalogaj so kopalnice, ki niso prilagojene za uporabo v starosti.
Imata tudi vizijo načrtovanja staranja, nam lahko zaupata več o tem?
To je pravzaprav osnovna ideja, o kateri sva govorili na začetku. Preventiva. Pomembno se nama zdi, da aktivno pristopimo k staranju in se ga ne bojimo. Da pravočasno prepoznamo svoje šibke točke in nanje delujemo tako, da določene bolezni in stanja preprečimo ali vsaj odložimo. Hkrati se je pomembno držati nekaterih splošnih načel, ki dolgoročno prispevajo k boljšemu zdravju in ohranjanju samostojnosti visoko v starost. Izredno pomembno je, da so starejši aktivno vključeni v naša življenja, saj so vir modrosti in pomemben steber naše družbe. Le tako se lahko tudi sklene krog življenja. Otrok in starejši morata biti v družbi zaščitena in zanju mora biti poskrbljeno. Težiti moramo k dostojnemu življenju starejših in se truditi tudi proti osamljenosti. Družbo oblikovati tako, da je vključujoča.
V kolikšnem radiju delujeta in ali so storitve tudi na koncesijo?
Delujeva v okolici Ljubljane in Kranja. Zaenkrat storitve niso na koncesijo in so samoplačniške, si pa dolgoročno želiva bodisi vključitve v evropske projekte, ki bi zagotovili financiranje, bodisi povezovanje z zavarovalnicami, ki bi v sklopu zavarovanja ponujale tudi tovrstne storitve. To je projekt, ki se razvija počasi, in verjameva, da bo zrasel tudi v to smer. Najpomembneje pa se nama zdi, da ostane kakovost pred količino.
Nekoč sploh ni bilo domov za starejše, ljudje so bili do konca v svojem okolju. Zakaj se je to z leti spreminjalo in kdaj je res neizogibno, da starejši odide v dom, ki to ni?
Verjetno k temu prispeva moderen način življenja. Veliko časa preživimo v službah, družine pogosto ne živijo več skupaj v istih gospodinjstvih, kot so nekoč, kar dodatno otežuje skrb za oslabelega. Veliko razmišljava tudi o oblikah pomoči in bivanja, ki so na voljo. Kar nekaj je še neizkoriščenih možnosti, na primer bivalne skupnosti od šestih do desetih oseb v eni hiši z gospodinjo, skrbnikom. Tako bi bilo poskrbljeno za družbo, varnost, vključenost po zmožnostih ter brez institucionalizacije.
Najbolj boli, ko kdo reče, da je vseeno, če ga ne bi bilo več. Da je sebi in drugim v napoto. Da je starost grda. To boli v dno duše in želiva si razmere, v katerih bi čim manj starejših čutilo tako.
Kaj je po vajinih izkušnjah tisto, kar starejšemu v resnici največ pomeni?
Meniva, da jim veliko pomenita predvsem samostojnost in ohranjanje dostojanstva. Vsak si želi živeti v skladu s svojimi potrebami. Pomemben je tudi občutek pripadnosti, da je nekomu mar, da jih nekdo potrebuje, pogreša, se zanima zanje. Starejši, ki se čuti zaželenega, ima čisto drugo moč in energijo. Več zmore, saj ima smisel v življenju. Najbolj boli, ko kdo reče, da je vseeno, če ga ne bi bilo več. Da je sebi in drugim v napoto. Da je starost grda. To boli v dno duše in želiva si razmere, v katerih bi čim manj starejših čutilo tako.
In kaj bi si sami, poleg zdravja, najbolj želeli v starosti?
To, za kar verjameva, da si želijo najini starostniki. Da bi lahko aktivno in polno živeli in čim dlje ohranili samostojnost ter veselje do življenja. Da bi čutili, da nisva sami in da je življenje lepo, tudi ko ni vse lahko.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: