Birokratska hobotnica je še vedno prevelika

Spomnim se, da je bil pred dvema desetletjema na vladni ravni pripravljen tako imenovani antibirokratski program, a ni v praksi žal nikoli zaživel. Nekateri ministri in državni sekretarji (denimo minister Virant) so se kasneje sicer zavzemali za zmanjšanje birokracije v državi in bili pri tem kar uspešni, a je birokratska hobotnica še vedno ostala prevelika. Tudi zdajšnja vlada se krepko zaveda, koliko denarja, ki ga porabi za plače najrazličnejšim birokratom, bi lahko porabila za koristnejše, plemenitejše in racionalnejše ukrepe, a se zdi, da zanjo plan B za spremembo stanja enostavno ne obstaja.

Vi ste trčili na birokratsko oviro v (pretežno) zasebnem bančnem sektorju, kar je seveda še teže razumljivo. Zasebne institucije bi se morale že po naravi stvari zelo potruditi za blagor svojih strank, saj od njih ne nazadnje živijo. Toda uslužbenke, s katero ste doživeli neprijetno izkušnjo, vendar ne bi pretirano obsojal. Gospa oziroma gospodična je pač ravnala tako, kot so ji zapovedali njeni šefi. Med drugim so ji verjetno sugerirali, da bo njeno delovno mesto varnejše, če bo lepo izpolnjevala navodila in ne bo preveč mislila z lastno glavo. Uslužbenka je tako ujeta med dvema ognjema – med svojimi šefi in nezadovoljno stranko. Izvor težave vidim v slabih navodilih, ki jih je bila deležna od šefov; očitno ji niso naročili, naj se na svojem delovnem mestu trudi, da bodo stranke s storitvami banke čim bolj zadovoljne, kar vključuje tudi skupno reševanje pravnih težav in zapletov.

Težava, ki ste jo opisali, je sicer pravno enostavno rešljiva. Če sin ni v stanju, da bi prišel v banko podpisat pooblastilo, ga lahko podpiše tudi drugje, tako da ga overi pred notarjem. Notarji pa lahko pridejo na dom, v službo, bolnišnico. Uslužbenka bi to seveda morala vedeti.