Mož se je začel arogantno obnašati, krivdo je iskala v sebi. Skritim očem pa ni ušlo videvanje njenega moža z lepotico Zorico, eno izmed delavk. Slavko je postal doma pošast, ko je ležal na kavču in kadil, je nalašč s cigareti smodil zavese, zanemarjal oba otroka. Pretepel ju je za vsako malenkost, če ju je Dora skušala ubraniti, je bila nekaj dni zatečena v obraz, a molčala. Bila je prepričana, da ga bo mlada lepotica zapustila, saj bi ji bil lahko oče, ljubila ga je in bi mu vse odpustila. Pozno poleti se je izvedelo, da je direktor Slavko zapustil delovno mesto, družino in nihče ne bi vedel, zakaj, če ne bi kaj hitro butnila novica, da niti Zorice ni več v službi. Dora je preživljala krute čase, ni si upala iz hiše, ker se je bala posmeha, sinovoma se je poslabšal šolski uspeh, njeno življenje se je obrnilo na glavo. 

Tiste dni se je v ljudeh obudilo usmiljenje zanj, nisem razumela, ker sem bila še mladostnica. Spomnim se, kako sta moja starša rekla: Dora ga je vzela nazaj zaradi sinov. 

Sonce je še nekaj let grelo našo lepo pokrajino, a nekega dne je spet završalo: nekdo je videl Slavka v gostilni na vasi.

Brž se je izvedelo, da ga je Zorica zapustila, postaral se je in od tedaj je bila gostilna njegov edini dom. Slišati je bilo, kako so ga sopivci zafrkavali, dokler ni planil mednje, da bi se tepel, a moči ni bilo. Vedno se je sesedel in preklinjal in vsak večer zadnji zapustil lokal. Kje je spal, nihče ni znal povedati. Tistega deževnega dne je pri njuni hiši ustavil rešilec, radovedne glave takoj na ulico. Ostali so odprtih ust, kajti odpeljali so Slavka. Kako le, kako je bil tam, to je bila velika uganka. Dolgo je bil na zdravljenju in prišel je čas odločitve, kam pa sedaj, po infarktu je potreboval mir in skrb nekoga. Tiste dni se je v ljudeh obudilo usmiljenje zanj, nisem razumela, ker sem bila še mladostnica. Spomnim se, kako sta moja starša rekla: Dora ga je vzela nazaj zaradi sinov. 


Skrbela je zanj, v njeni družini so vsako pomlad spet cvetele rože. Tistega lepega dne sem šla k njej, da mi sešije obleko, in slišala ob odprtih vratih njene besede: »Ne joči se za nazaj, skrbim zate, ker so te vsi zapustili, a povem ti zadnjič, ti si mojo ljubezen takrat izgubil in je ne moreš obuditi.« Nisem si upala naprej, odšla sem kot senca in te besede so mi še dolgo odzvanjale v ušesih. 

Slavko je vidno propadal, umrl je v bolnišnici. Žalost je zajela sosedstvo, in to zaradi nje, ne njega. Čudna druščina smo bili na pogrebu, niti najtišjega šepeta, nema krsta je pripovedovala o njegovem življenju. Nekaj se je dogajalo, da smo se ozrli, slišati je bilo jok iz ozadja, tedaj smo onemeli. Dva moška sta se približala z vencem, nato Zorica z otrokom, starim nekje 12 let. Molk je vse bolj bolel, Dora je uprla oči v venec, na katerem je pisalo: zadnje slovo od Zorice in sina Aleša. Od takrat se Dora ni več pobrala, nehala je šivati, njenih rož ni bilo videti nikoli več.