Kost je bila vržena, ko mi je hči na moje besede o tem, kako smo včasih ženske, žene odgovorno skrbele za svoje družine, da je bil vsak dan na mizi najmanj en topel obrok, skuhan na štedilniku iz domačih, preprostih sestavin, odgovorila, da nimam čisto prav. Da je v znani TV-oddaji poslušala izjave raznih žensk, ki iščejo novo partnersko zvezo, in so na vprašanja kandidatov odgovarjale, da jih kuhanje ne zanima, da nerade kuhajo, da jim je to odveč. »Pa so to ženske tvoje generacije, ne kakšne mladenke, brez izkušenj,« je še dodala. 


Pa smo tam. Odgovori, če znaš, mi je hitelo v možganih. »Morda pa so to ženske, ki so bile z gospodinjstvom preobremenjene, ki so se nasitile kuhinje in loncev, ki jim je bilo to v breme,« sem branila ženski svet. Sedaj pa iščejo drugo priložnost. Drugačno. Želijo si partnerja, za katerega ne bi bilo treba skrbeti: mu kuhati, prati, pospravljati stvari in še marsikaj. Takšnega, ki sam zase poskrbi. S katerim bi hodile naokrog in ne čepele doma. Kot prej. Ki bi bil vedno dobre volje, nasmejan, ustrežljiv, dvorljiv. Ki bi prišel na srečanje (beri: randi) vedno lepo oblečen, urejen, dišeč, razpoložen. Kot iz škatlice. Vse, kar bi skupaj počela, bi bilo izključno zabavne narave. Hodila bi na izlete, potovanja, kosila, večerje, v kino, gledališče, na zabave, prireditve, povsod tja, kjer ljudje niso zateženi, zaskrbljeni, obremenjeni z ničimer. Ker skrbi in težave, za tisti čas, pustijo doma, za štirimi stenami, kamor spadajo. In kjer jih navsezadnje tudi zmeraj počakajo, pričakajo. A to ni več njun problem, še najmanj njen. Ona išče princa na belem konju, izbranca za občasna srečanja, po želji, po potrebi. In prav s tem razlogom se je prijavila v oddajo. 

Ko je naš sosed pred leti ovdovel, ga je ta novi status povsem spremenil. Prej nikdar ni ničesar počel v kuhinji. Žena mu je stregla spredaj in zadaj. Ko pa je na stara leta ostal sam, se je z navdušenjem in s pripravljenostjo spoprijel tudi z gospodinjstvom. 

So pa tudi druge, drugačne. Takšne, ki bi za partnerja še kako skrbele. Še preveč. Ki bi mu celo spremenile način življenja: od prehrane, garderobe, delovnih navad, ga odvadile razvad in nad njim izvajale redni nadzor. Kot nad otrokom. Ga imele pod kontrolo in pod budnim očesom bdele nad vsakim njegovim korakom. Kot mame. A moški, ki si želi novo zvezo, ne bo iskal mame, njo je že imel. Išče partnerico, sopotnico, spremljevalko, od katere pa po tihem tudi pričakuje, da bo skrbela zanj: mu kuhala, prala, pospravljala. Da bo imel urejeno življenje, družbo, dom, žensko, ki bo skrbela za domačnost in občutek zadovoljstva. Da bosta kam tudi skupaj hodila, se vozila po izletih, šla na kakšen obisk, prijateljevala in se družila z vrstniki, to ja, to že. Da pa ne bi kuhala doma in skrbela za gospodinjstvo, za poln hladilnik, shrambo, za dišave in vonjave, ki prihajajo iz tople kuhinje, to pa si moški (po moji presoji) težko predstavljajo. V večini. Obstajajo izjeme, a po mojem redke in takšne, ki trajajo kratek čas. 


Ko je naš sosed pred leti ovdovel, ga je ta novi status povsem spremenil. Prej nikdar ni ničesar počel v kuhinji, njegova domena je bila delavnica, kjer je ves čas nekaj ustvarjal, popravljal, si koristno krajšal čas. Žena mu je stregla spredaj in zadaj, mu brala želje iz oči in mu razumevajoče pritrjevala pri njegovih odločitvah. Vsak dan je po kosilu za pol urice zadremal in takrat je moral biti v hiši in tudi zunaj popoln mir. Otroci smo dobro vedeli, da se takrat ne smemo igrati na njihovem dvorišču. Nepisano pravilo. Ko pa je na stara leta ostal sam, se je z navdušenjem in s pripravljenostjo spoprijel tudi z gospodinjstvom. Skoraj vsak dan si je skuhal topel obrok, od juhe do solate, in se naučil celo peči kruh. Ko sem nekoč izrazila dvom, mi je še tisti dan prinesel sveže pečeno domačo žemljo in morala sem priznati, da je okusna, dobra. Vse čestitke, sem ga pohvalila. A čez čas se je naveličal. »Veš, saj skuhati mi sploh ni problem, a ko sedem sam za mizo in se nimam s kom pogovarjati, mi še do hrane ni več,« je bil odkrit. Razumela sem ga in mu pritrdila, saj si tudi sama nisem mogla predstavljati, kako bi zdržala brez družbe, brez pogovora, brez svojih domačih. Takrat še nisem razumela razlike med biti sam in biti osamljen.


Pa si je na izletu z upokojenci našel žensko, svojih let, sebi primerno. Čez čas se je preselil k njej in tudi njena družina ga je lepo sprejela. Spet si je krajšal čas v delavnici in z deli na domačiji, zunaj, partnerica pa je skrbela za gospodinjstvo in zanj. Tako, kot je bil navajen. Ja, res je imel srečo, da jo je našel. Takšno, kot jo je potreboval. Ki ji ni bilo težko kuhati, prati, pospravljati in skrbeti za moškega, ki ji je v zameno za to dajal družbo in pomoč v njenem domu. Ne vozi več avta in tudi ne prihaja več na obisk, me pa občasno pokliče in v njegovem glasu je zaznati zadovoljstvo in hvaležnost. »Nimam kaj tarnati, ničesar mi ne manjka, samo leta me dajejo,« mi je nazadnje rekel. »Vem, o čem govoriš, tudi jaz jih že čutim,« mu rečem v tolažbo in vesela sem, da mu je dobro. Da mu ni dolgčas, da ima ob sebi nekoga, s katerim deli svoje misli in s katerim se lahko pogovarja. Tudi pri kosilu, da mu jed bolj tekne. Ne le njemu, obema. Vsem. Saj smo ljudje na svetu vendarle z namenom, z razlogom: da drug drugemu krajšamo čas. Se družimo, si pomagamo, se podpiramo. Pa čeprav so drugačni časi ...