Maria Montessori je v sklopu študija kot mlada zdravnica obiskala psihiatrično ustanovo. Tako se je seznanila s tem, kako so tedaj obravnavali otroke, ki so jih pestile učne težave. Bila je zgrožena nad tem, kar je videla. Otroci so bili namreč nagneteni v veliki prazni sobi in so vidno doživljali stisko. Nekateri so brezglavo tekali naokoli, drugi pa so obsedeli na tleh in gledali v prazno. Ker je ugotovila, da se njihovo stanje zaradi slabih razmer in pomanjkanja stimulacije še slabša, se je odločila, da bo v prihodnje zasnovala revolucionarno metodo poučevanja, s katero bo lahko pomagala tako njim kot tudi drugim otrokom, ki se s takimi težavami ne srečujejo. To ji je tudi uspelo. Danes namreč številni vrtci in šole po vsem svetu delajo po metodi, ki jo je razvila. 

Bila ena prvih žensk, ki je vpisala študij medicine

Maria Monessori se je rodila 31. avgusta 1870 v italijanskem mestu Chiaravalle. Njen oče Alessandro je bil zaposlen v vladi, medtem ko je mama Renilde prihajala iz premožne družine in je bila za tiste čase nadpovprečno izobražena. Pet let po Marijinem rojstvu se je družina preselila v Rim. Kmalu po tem je začela Maria obiskovati eno izmed tamkajšnjih državnih šol, kjer je med drugim prejela tudi nagrado za lepo vedenje. 


Bila je zelo marljiva učenka in tako je dosegla, da je bila pri svojih 13 letih sprejeta na tehniško šolo. Po treh letih izobraževanja na njej se je vpisala še na drugo tehnično šolo in jo leta 1890 uspešno zaključila. Blestela je predvsem pri naravoslovnih predmetih, kar je botrovalo njeni odločitvi, da se vpiše na študij medicine in se izuči za zdravnico.

Pot do tega ni bila lahka, saj je bil ta poklic v tistih časih rezerviran za moške. Tako je morala najprej dve leti študirati matematiko, fiziko in naravoslovje. Šele ko je vse zaključne izpite opravila z odliko, so ji dopustili, da je vpisala študij medicine. Tudi v času študija se je morala kot ena prvih žensk, ki se je lotila tega študija, stalno dokazovati drugim študentom in profesorjem. Med študijem se je pridružila feminističnemu gibanju. Postala je glavna govorka v Berlinu in Londonu ter zagovarjala enakopraven položaj žensk.

Začela se je zanimati za otroke z motnjami v duševnem razvoju

Po končanem študiju, ki ga je opravila z odliko, je postala ena prvih žensk v Italiji, ki so delale v tem poklicu. Zaposlila se je v bolnišnici San Giovanni, ki je delovala pod okriljem univerze. Tam ni ostala dolgo, saj je kmalu za tem z delom nadaljevala v bolnišnici Santo Spirito v Rimu, kjer je opravljala delo kirurške asistentke. Tedaj se je začela zanimati za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Opazovala je, kako jih obravnava sistem in prišla do sklepa, da bi bilo treba za izboljšanje njihovega stanja ubrati drugačne metode. Menila je, da bi taki otroci potrebovali igrače in druga predmete, ki bi jih podprli pri njihovem razvoju.


Medtem, ko je delala na kliniki, je spoznala zdravnika dr. Guiseppa Montasana, ki je bil nekaj časa njen sodelavec, kasneje pa je med njima vzniknila simpatija in spustila sta se v razmerje. Montesano se je želel poročiti z njo. To si je želela tudi sama, vendar je oklevala, saj je za ženske tistega časa veljalo, da od dneva, ko se poročijo, svojega dela ne smejo več opravljati, kar pa bi Maria, ki je s trudom gradila svojo karierno pot in imela za vnaprej še številne načrte, zelo težko sprejela.

Nenačrtovana zanositev in razhod s partnerjem

Kasneje je z njim nenačrtovano zanosila in ponovno se je znašla v precepu, če naj se vseeno poroči in se posveti družinskemu življenju. Kmalu zatem pa je izvedela, da jo je Guiseppe v času njene službene odsotnosti prevaral z drugo žensko, kar ji je olajšajo odločitev. Dejanja mu ni mogla oprostiti, zato sta se razšla, fantka, ki mu je dala ime Mario, pa je skrivaj donosila in ga kmalu po njegovem rojstvu leta 1898 dala v rejo. Pogosto ga je obiskovala, vendar mu pri tem ni razkrila, da je v resnici njegova mama. Po smrti staršev ga je Montessorijeva vzela nazaj in ga priznala za svojega sina.


Kar se tiče obravnave otrok s posebnimi potrebami, je Maria menila, da bi bilo treba dajati večji poudarek izobraževanju in ne medicini. Čedalje bolj se je začela zavzemati za spremembe na tem področju. Posledično so ji leta 1899 ponudili delovno mesto svetnice v novoustanovljeni Nacionalni ligi za zaščito otrok s pomanjkljivostmi (Lega Nazionale per la protezione dei fanciulli deficienti, op. p.). Že naslednje leto se ji je ponudila nova priložnost; zaposlila se je kot sodirektorica Šole za ortofrenijo v Rimu (namen šole je bil izboljšati intelektualne sposobnosti invalidov). Tako se je posvetila izobraževanju učiteljev, ki se ukvarjajo z otroki z motnjami v duševnem razvoju. Pri svojem delu je bila zelo uspešna, zato je njen ugled še rasel.

Odprla vrtec in v njem preizkusila metode, ki jih je razvila

Maria Montessori je zaznala, da ji študij medicine pri delovanju na tem področju ne zadošča več, zato je leta 1902 nadaljevala z drugo študijsko smerjo. Na Univerzi v Rimu je vpisala filozofijo. Omenjeni študij naj bi ji pomagal, da bi se obravnave otrok s posebnimi potrebami lotila še bolj celovito.

Leta 1904 je začela delati kot honorarna predavateljica na katedri za pedagogiko na Univerzi v Rimu. Nekaj let zatem je sočasno odprla vrtec v siromaški rimski četrti San Lorenzo in ga poimenovala Hiša otrok. Tako je v praksi preizkusila metode, ki jih je pred tem razvijala. Otrokom je ponudila primerno okolje, pripomočke in dejavnosti, ki bi jim pomagali pri optimalnem razvoju. Leta 1908 je opustila delo honorarne predavateljice in se temu projektu v celoti posvetila.

Njen pristop se je kasneje razširil po Evropi in ZDA

Kmalu so se začeli kazati zelo dobri rezultati Marijinega dela, kar jo je spodbudilo k temu, da je leta 1907 odprla še en vrtec s tovrstnimi vsebinami. Leta 1908 je prišlo do odprtja še treh dodatnih vrtcev, na podlagi njenega pedagoškega pristopa pa se je začelo odpirati vse več vrtcev in šol po Evropi in celo v Združenih državah Amerike.


Montessorijeva je kasneje v življenju zaradi narave svojega dela veliko potovala, predavala, napisala pa je tudi številne knjige, v katerih je podrobneje predstavila svoje dotedanje ugotovitve na področju obravnave otrok. Kljub temu da je bila kar trikrat nominirana za Nobelovo nagrado za mir, pa te v končni fazi ni nikdar prejela. Spokojno je umrla 6. maja 1952 v starosti 81 let, medtem ko se je na Nizozemskem družila s svojimi prijatelji.

Dandanes tudi v Sloveniji delujejo številni vrtci in šole, ki spadajo pod okrilje pedagogike montessori. Ta temelji na opazovanju, saj naj bi bili otroci sami po sebi motivirani za svoj osebni razvoj. Smisel je otrokom omogočiti spodbudno okolje in nato opazovati, kako se odzivajo nanj. Odrasli naj tako ne bi bili več glavni vir informacij za otroka, temveč naj bi zgolj spodbujali otrokovo lastno angažiranost in prebujali njegovo življenjsko energijo, ki mu pomaga pri samoizgradnji.