Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave

Coco Chanel je bila francoska modna oblikovalka, ki je danes znana po vsem svetu. Njen vpliv je bil tako velik, da velja za edino osebo s področja mode, ki jo je priznana revija Time Magazine uvrstila med sto najvplivnejših ljudi 20. stoletja. Zaslužena je za to, da je ženske rešila zelo neudobnih steznikov, ki so bili pred tem del njihovega vsakdana. Chanelova je nekoč dejala: »Ženskam sem dala svobodo; vrnila sem jim telesa, telesa, ki so bila preznojena zaradi modnih oblek, čipk, steznikov, spodnjega perila in podlog.« 

Zasnovala je preprosta in udobna oblačila. Za izdelavo oblačil je uporabljala nekatere materiale, kot je džersi, ki so bili pred tem rezervirani za revne. Po njenem zgledu so začele ženske oblačiti krajše obleke in nositi krajše pričeske, ličila pa so bila izrazitejša. Njen kostim je simbol klasične elegance in se je vidno razlikoval od tistih, ki so bili v šiviljstvu sicer poznani v tistem času. Zasnovala je klasično majhno črno obleko in parfum Chanel Number 5. Šlo je za prvi parfum, ki je nosil ime proizvajalca. Uvedla je tudi velike črne pentlje, pozlačene gumbe in torbice s pozlačenimi verižicami. 

Odraščala v hudi revščini in že kot otrok ostala brez mame

Marsikdo ne ve, da je pravo ime te slovite modne oblikovalke, ki je bila rojena 19. 8. 1883 v francoskem Saumuru, Gabrielle Bonheur Chanel. Njena mama je bila Jeanne Devolle. Po poklicu je bila perica. Delala je v dobrodelni bolnišnici, ki so jo vodile nune. Coco je rodila pri svojih 20 letih. Albert Chanel, njen oče, je služil kot krošnjar. Njena starša sta se poročila novembra 1884. Pred Coco sta že imela enega otroka, za njo pa so se jima rodili še ena hčerka in trije sinovi. Eden izmed njih je umrl že kot dojenček. 

Mlada družina je živela v hudi revščini. Družinski člani so bivali v majhnem enosobnem stanovanju, v katerega je oče le redko zahajal. Jeanne je februarja 1895 pri starosti komaj 32 let zaradi bronhitisa nenadoma umrla. Albert se po ženini smrti ni ogrel za idejo, da bi sam prevzel skrb za otroke, zato se je odločil, da jih bo oddal kot delovno silo. Sinova je tako prepustil neki kmečki družini, pri kateri sta bila prisiljena delati kot neplačana delovna sila. Dekleta je odpeljal v sirotišnico v vasi Aubazine v osrednji Franciji, ki so jo vodile nune. S tem je smatral, da je izpolnil svojo dolžnost. Nihče od njegovih otrok ga ni videl nikoli več. 

Nune so jo naučile šivati

Gabrielle je naslednjih šest let tako preživela pod budnim očesom strogih nun. Kljub temu da ne gre za obdobje, ki bi ji ostalo v posebej lepem spominu, pa je tukaj osvojila ključno veščino, ki ji je kasneje pomagala pri tlakovanju njene karierne poti – naučila se je šivati. Po mnenju nekaterih naj bi bile nune s svojimi tipičnimi uniformami tudi nekakšen navdih za klasični modni stil, ki ga je kasneje razvila.

Chanelovi je kmalu postalo jasno, da duhovniški poklic ne ustreza njeni osebnosti, zato se je v najstniških letih preselila v samostansko šolo Notre Dame pri Maulinsu v središču Francije. To šolo je namreč tedaj obiskovala že njena teta Antoniette. Tudi v tem okolju se ni počutila najbolje. Njene sošolke so jo namreč zaničevale in žalile. Vedele so namreč, da se njeno bivanje in šolanje plačujeta iz dobrodelnih prispevkov in menile so, da si tega ne zasluži. Gabrielle je uteho našla v šivanju, kateremu se je posvečala večino svojega časa. 

Gabrielle postane Coco in odpre svojo prvo prodajalno s klobuki

Kasneje sta se skupaj s teto odselili na drug konec istega mesta. Prebivali sta v podstrešni sobi nad trgovino in se preživljali s šivanjem. Gabrielle je poleg tega občasno prepevala v paviljonu mestnega parka, zabavala ljudi in si s tem zaslužila še nekaj dodatnega denarja. Kljub temu da se je gostom prikupila s svojim simpatičnim nastopom, pa posebnega pevskega talenta ni izkazala. Pogosto je prepevala pesem o deklici, ki je izgubila svojega kužka z imenom Coco. Po njej so jo začeli obiskovalci prepoznavati. Kasneje so jo ob vsakem prihodu na oder pospremili z vzkliki: »Coco!«. Sčasoma se je začela s tem imenom predstavljati tudi drugim in Gabrielle je postala Coco. To ime je obdržala skozi celo življenje.

Ko je Coco dopolnila 18 let, je spoznala francoskega bogataša Ettiennea Balsana, ki je nato postal njen fant. Vpeljal jo je v svet razkošja in ji poklanjal draga darila, obleke in nakit. V času njune zveze se je začela Coco ukvarjati z oblikovanjem klobukov. Temu hobiju je posvečala čedalje več časa in kmalu se je razvil v njen poklic. Z Ettiennejevo pomočjo je v središču Pariza odprla svojo prvo prodajalno s klobuki, vendar pa se je kmalu zatem njuna zveza končala, prav tako pa je vrata zaprla njena prva prodajalna. 

Arthur Boy Capel je bil naslednji moški v njenem življenju, ki je bil prav tako finančno preskrbljen. Coco je v Bretaniji pomagal ponovno odpreti prodajalno klobukov, kamor so redno zahajale slavne igralke. Arthur Boy je nato preminul v tragični nesreči in Coco se je v času žalovanja svojemu delu posvetila še v večji meri. 

Kljub vojni cvetoči posel, bogastvo in slava 

Coco Chanel je kasneje v Normandiji odprla še eno trgovino, v kateri je prodajala oblačila za vsakodnevno rabo, ki jih je oblikovala sama. Leta 1915 je ob meji s Španijo odprla še tretjo poslovalnico. Kljub temu da sta bili Francija in Nemčija v tistem času v vojni, je njen posel cvetel. Njeno ime je postalo čedalje bolj prepoznavno po preprostih in šik kreacijah, ki jih je oblikovala. 

Ob koncu vojne, leta 1918, je lahko s sadovi svojega uspeha kupila celotno stavbo v Parizu in v njej uredila trgovino s svojimi izdelki. Nekaj let pozneje je kupila še štiri nepremičnine v neposredni bližini. Coco je postala bogata in slavna. Če je v začetku kreirala predvsem oblačila za vsakodnevno nošenje, se je kasneje posvetila tudi oblekam za filmske, gledališke in baletne produkcije. 

Obtožena sodelovanja z okupatorjem

Ko se je septembra 1939 začela druga svetovna vojna, je Coco naenkrat prekinila z vsemi svojimi dejavnostmi. Ohranila je zgolj parfum Chanel no. 5, ki je bil na trg lansiran leta 1921 in je bil od takrat dalje zelo priljubljen med ljudmi. Med vojno se je Coco spustila v razmerje s kar dvema nemškima oficirjema, zaradi česar so jo kasneje obtožili sodelovanja z okupatorjem. Vseeno zaradi tega ni bila nikoli obsojena. 

Leta 1945 se je Coco preselila v Švico in tam živela nekaj let, nato pa je leta 1954, ko je dopolnila 70 let, lansirala novo kolekcijo in z njo napovedala svojo vrnitev v Pariz. Tako je ponovno požela navdušenje med strankami in velik uspeh. Coco se ni nikoli poročila in se je svojemu delu posvečala do konca življenja. Umrla je pri svojih 87 letih v svojem takratnem apartmaju v pariškem hotelu. 

Njeni odmevni citati

»Najlepša barva na svetu je tista, ki izgleda dobro na tebi.«

»Moda se spreminja, stil ostaja.«

»Ženska, ki si postriže lase, namerava spremeniti svoje življenje.«

»Kdor hoče biti nenadomestljiv, mora biti vedno drugačen.«

»Preprostost je ključ do elegance.«

»Če se ženska obleče slabo, si bodo ljudje zapomnili obleko. Če se obleče brezhibno, si bodo zapomnili njo.«

»Ženska, ki ne nosi parfuma, nima prihodnosti.«

»Šampanjec pijem samo ob dveh priložnostih; ko sem zaljubljena in ko nisem.«

»Ne zanima me, kaj si misliš o meni. O tebi sploh ne razmišljam.«

»Eleganca je, ko je notranjost prav tako lepa kot zunanjost.«

»Najbolj pogumno dejanje je razmišljati s svojo glavo – na glas.«