Ob naključnem srečanju na ulici si je malokdo predstavljal, da je za trenutek uzrl modnega genija. Okroglega obritoglavca bi prej pričakovali med navijači domačih nogometnih prvakov Chelsea, v brutalni svet blišča je sodil ravno toliko kot filmski Billy Elliot na oder Kraljeve operne hiše. A vendar je Alexander McQueen, sin taksista iz predmestja vhodnega Londona, o oblačilih sanjal od malega. Pot mojstrstva je pri 16 letih začel v tradicionalni krojaški delavnici, nadaljeval s kostumografijami za predstave na West Endu in različne oblikovalce. Pri 22 je prvič prestopil prag Central Saint Martin's, slovite šole za oblikovanje. Čeprav je tam iskal delo, so mu raje ponudili mesto v podiplomskem programu modnega oblikovanja. Zaključno kolekcijo leta 1992, prvo avtorsko serijo oblačil, je v celoti kupila zloglasna modna urednica, Isabella Blow.


Čarobna minljivost

Obiskovalci londonske retrospektive oblikovalca Alexandra McQueena, ki je v letu 2015 dnevno razprodala muzej Victoria & Albert Museum, nismo bili priča naboru oblek in modnih dodatkov, temveč  neponovljivemu umu umetnika. Vstopnice za razstavo Savage Beauty v Londonu je vnaprej, pred odprtjem 14. marca 2015, kupilo kar 70.000 obiskovalcev. Kaj je tisto, kar je prelilo navdušenje čez rob modnega sveta na ljudi, ki do oblačil ne gojijo posebnih čustev, je skrivnost. Morda teatralnost, ki iz oblek ustvarja zgodbe, razvpita javna podoba ustvarjalca ali vrelec nenavadnih, na trenutke bizarnih idej. Navdih za kolekcije (med letoma 2007 in 2010 jih je ustvaril kar 30) je črpal iz okolice, brez cenzure, ki bi odstranila tisto, kar velja za tabu. Iz vojne, posilstva, fetišistične seksualizacije žensk in melanholične narave, ki se ji ne bi upiral niti Allan Edgar Poe, je ustvaril modne teatre, ki so vzbujali pristna čustva. Včasih gnus, drugič ganjenost nad presunljivo lepoto, ki jo je bil sposoben ustvariti. Silovitost naravnih gonov, destruktivne sile človeške psihe, svoboda ptičjega leta in krhkost umirajočih cvetlic, prav vsak dražljaj je znal preobraziti v stvaritev oziroma nosljivo pripoved.

In Lee postane Alexander

Alexander je bilo njegovo drugo ime, dolgo se je predstavljal kot Lee McQueen. Šele po nasvetu Isabelle Blow se je iz sramežljivega mladeniča, ki je še leta kasneje med sklepnim sprehodom oblikovalca po pisti na koncu revije nelagodno zrl v tla, izvil Alexander. Zlikan, porjavel, postaven in nesrečen. Preobrazba je potekala vzporedno z uspehom, več ljubezni, kot mu je je namenjala javnost, manj je je namenjal sebi in bližnjim. Zmrdovanje francoske prestolnice, ko je pri 27 stopil v čevlje prvega oblikovalca prefinjene hiše Givenchy, je zadelo v bistvo. Kljub talentu in genialnosti, za katero bi ubijala večina modne srenje, ga je žrlo dejstvo, da ji ni nikoli zares pripadal. Premalo prefinjen, preveč rockovski, preveč... človeški. Praznino, ki je postajala vedno večja, je polnil z drogo, seksualnimi fetiši in samodestrukcijo. Edino, kar nikoli ni trpelo, je delo. Čeprav so bili pritiski veliki, je na koncu prevladala prvinska ljubezen do ustvarjanja oblačil. Ujet v kolesje industrije je izgubljal stik s stvarnostjo in predvsem samim sabo.


Senzibilnost, ki zareže do kosti

A kolesje se zmeraj vrti naprej. Danes razstavni prostor v muzeju sestavlja deset tematskih sob, vsaka opremljena z vizualno in glasbeno podlago, ki ustreza temi predstavljene kolekcije. Gotika, primitivizem, Platonov Atlantis in škotski nacionalizem (Lee je imel škotske prednike) so le nekatere med njimi. V nekajurnem ogledu obiskovalec zdrsne v črno luknjo fascinacije, ki na koncu ostane nepotešena. Čeprav so razstavni eksponati pojedina za estetsko dušo, je obširnost del tako velika, da jim bo pravico napravil šele lasten muzej. Videoposnetki so obenem žal edina priča spektaklov, ki jih je prirejal na tednih mode, pri katerih ni manjkala niti zvrhana merica samoironije. Za pomladno kolekcijo leta 2001, na primer, je ustvaril revijo VOSS. Obiskovalci so dobro uro zrli v stekleno kocko, polno enostranskih ogledal, v katero so bile ujete manekenke. Nelagodju modnega sveta ob lastnem odsevu se je iz zaodrja smehljal McQueen, nekdo, ki je občutek predobro poznal.

Sklenjeni krog

Dve ženski sta v njegovem življenju igrali ključno vlogo ter mu vlivali prepotrebno zaupanje vase. Prva, že omenjena ekscentrična muza Isabella Blow, je leta 2007 dokončno predala vajeti dolgoletni spremljevalki depresiji in spila pesticid. Druga je bila mama, britanska učiteljica, ki ga je brez vprašanj podprla pri odločitvi, da stopi na pot krojača. Vsa leta je bila prva na seznamu obiskovalcev revij. Novo leto 2010 je bilo njeno zadnje, čez nekaj tednov je izgubila boj z rakom. Na predvečer pogreba se je dokončno vdal tudi McQueen. V slovo je zapisal dva stavka: »Prosim, poskrbite za moje pse. Žal mi je.« Verjetno ga ni človeka, ki bi lahko preprečil klasično tragedijo ranjenega človeka velikih proporcev in še bolj krhke duše. Nekoč je v intervjuju dejal: »Pomembno se je soočati s smrtjo, ker je del življenja. Čeprav žalostna, v sebi obenem nosi ogromno romantike. Je le konec nekega cikla – vse se nekoč konča. Življenjski krog je nekaj pozitivnega, saj vedno znova naredi prostor za nove stvari.« Krog se je zanj končal. Čeprav se je 21. stoletje šele začelo, njegove naslednike čakajo ogromni čevlji.