Vsi starši ali vsaj velika večina si želi le najboljše za svoje otroke. Želijo jim dati kar najboljšo popotnico za življenje in jih vzgojiti v srečne, odgovorne in dobre ljudi. Dejstvo pa je, da največji delež vzgoje poteka z zgledom. Kolikor so uspeli starši preseči določene vzorce iz primarne družine in jih nadomestiti z bolj zdravimi, toliko bolj bodo lahko poskrbeli za dobro vzgojo svojih otrok. 


Včasih se starši niti ne zavedajo, da lahko z določenimi potezami slabo vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Dr. Tracy Hutchinson, terapevtka z več kot 18-letnimi izkušnjami, je za BBC opozorila na nekatere napake, ki jih starši pogosto delajo pri vzgoji otrok. 

Nezaželena negativna čustva

Otroci svoja čustva izražajo veliko bolj odkrito kot odrasli. Ko so žalostni, se razjokajo, ko so jezni, zavpijejo ali se to pokaže na njihovem obrazu, ko so veseli, se brez zadržkov smejijo. Medtem ko starši odprtih rok sprejmejo pozitivna čustva, ki jih otroci pokažejo, pa velikokrat neradi vidijo, da so ti žalostni, jezni ali da jih je strah. Zato jim lahko izrečejo stavke, kot so: »Ne bodi no žalosten.« ali pa »Naj te ne bo strah, saj to ni nič takega.« Kljub temu da so njihovi nameni dobri, pa s tem otrokom nevede sporočajo, da je izražanje negativnih čustev nekaj slabega in da jih je bolje potlačiti, kar pa seveda ni dobro. 


Bolje je, če starši otroku pustijo, da čustva izrazi in jih spodbudijo k pogovoru o njih. Otrok bo tako vedel, da ni nič narobe, če se včasih ne počuti dobro, hkrati pa bo čustva sproti predelal, zato se ne bodo kopičila v njegovi podzavesti. Po izražanju čustev je smiselno otroka spodbuditi, da sam najde način, da se bo počutil bolje.

Želja zaščititi otroka pred neuspehi

Številnim staršem je težko gledati otroka, kako se spopada z neuspehom, zato se na vse pretege trudijo, da bi ga obvarovali pred bolečino. Nekateri starši tako namesto otroka neredijo določene šolske obveznosti z namenom, da bi mu pomagali. Pri tem se pogosto ne zavedajo, da je to zgolj rešitev na kratek rok in da se bo otrok slej ko prej moral naučiti osvojiti določene veščine. Poleg tega so neuspehi del življenja in prej, kot se jih bo otrok naučil sprejeti kot take, lažje mu bo, prej pa bo tudi razvil vztrajnost in potrpežljivost.

Foto: Peryn22/Shutterstock

Pretiravanje z obdarovanjem

Otroci radi prejemajo stvari, starši pa jih radi vidijo zadovoljne, zato se lahko ujamejo v krog pretiranega obdarovanja, s čimer otroci dobijo občutek, da lahko v trenutku dobijo, karkoli si zaželijo. S tem jim je odvzeta možnost, da bi trenirali samodisciplino in se najprej potrudili, preden dobijo želeno igračo. Bolje je, če starši postavijo pravilo, da bo otrok neko igračo dobil šele čez nekaj časa ali ko bo nekaj časa pridno opravljal gospodinjska dela. Hkrati je smiselno otrokom privzgojiti miselnost, da ni vse v materialnih stvareh, ampak so pomembnejši odnosi med ljudmi.


Pričakovanje popolnosti

Starši si za svoje otroke seveda želijo najboljše. Želijo si, da bi njihovi potomci dosegali visoke cilje in blesteli na različnih področjih. Tako imajo zanje pogosto previsoke zahteve, s čimer otroci čutijo, da bi morali zadovoljiti pričakovanja strašev in se počutijo slabo, če jim to ne uspe. Pozneje v življenju se to lahko odraža v težavah s samozavestjo in zaupanjem vase. Po mnenju Hutchinsonove je tako bolje, da starši na otroke ne projicirajo svojih pričakovanj, ampak jih spodbujajo k temu, da korak za korakom napredujejo proti svojim ciljem ter jim dajo vedeti, da je veliko vredna že sama pot, ne zgolj končni cilj.

Zapostavljanje sebe

Starši v dobri veri, da bi dobro poskrbeli za svoje otroke, pogosto zapostavljajo sebe in svoje potrebe. Tako se začnejo nezdravo prehranjevati, ne vzamejo si časa za rekreacijo ali za sprostitev, s čimer dajejo slab zgled svojim otrokom. Sporočajo jim namreč, da je treba najprej poskrbeti za druge, šele nato zase. Dejstvo pa je, da bi moral vsak v prvi vrsti poskrbeti za svoje dobro počutje. Le na tak način bo imel dovolj energije, ki jo bo lahko delil tudi z drugimi. Starši, ki poskrbijo za zadovoljitev svojih potreb, bodo otrokom s tem sporočali, da je skrb zase ključnega pomena, zato bodo znali tudi oni kasneje v življenju postavljati sebe na prvo mesto, svetuje Hutchinsonova.