Frida Kahlo je bila mehiška slikarka, ki se je začela z umetnostjo ukvarjati po tragični prometni nesreči, ki jo je doživela pri svojih 19. letih, zaradi katere je bila več tednov priklenjena na posteljo. Njeno umetnost označujejo kot 'naivo' ali ljudsko umetnost, njena dela so opisovali tudi kot nadrealistična. Na njeno umetniško ustvarjanje sta vplivali mehiška kultura in kulturna tradicija ameriških indijancev. 

Frida Kahlo se je rodila 6. julija 1907 na obrobju Ciudad de Mexica v tako imenovani Modri hiši, ki je danes preurejena v muzej za obiskovalce. Njen oče Guillermo Kahlo je bil fotograf, njena mama Matilde pa je bila zelo verna katoličanka. Poleg Fride sta imela še tri hčere, vendar njun zakon ni bil srečen. Frida je že kot majhna punčka zelo zbolela; pri šestih letih je trpela za otroško paralizo. Posledično je postala njena desna noga tanjša in krajša od leve, zaradi česar je šepala. Tako je bila v krogu vrstnikov pogosto tarča posmeha. Da bi svojo hibo vsaj delno zakrila, je nosila dolga barvita krila.

Frida Kahlo v mlajših letih. Foto: Guillermo Kahlo, javna last

Načrte postati zdravnica prekrižala tragična nesreča


Zaradi zdravstvenih težav se je v šolo vpisala leto dni pozneje kot ostali, pri svojih sedmih letih. V kratkem času je morala nadoknaditi zamujeno, kar ji je tudi uspelo. Kot najstnica je bila po značaju živahna in uporniška. V šoli je blestela, zaradi česar ji je bila dana možnost, da je pri 15 letih izobraževanje nadaljevala na elitni Državni pripravljani šoli v Ciudad de Mexicu. Tako je bila med 2000 prijavljenimi dekleti ena od 35, ki ji je uspel ta podvig. Tedaj je bila njena velika želja postati zdravnica.

V času šolanja na Državni pripravljani šoli je spoznala slikarja Diega Rivero, v katerega se je v trenutku zagledala in postala obsedena z njim. Prijateljici naj bi takrat dejala, da se bo nekoč poročila z njim. Leta 1925 se je odvil dogodek, ki je Fridi za vedno spremenil življenje. Ko se je namreč z avtobusom vračala domov, je ta trčil s tramvajem. V nesreči je bilo več ljudi ubitih, veliko pa jih je bilo huje poškodovanih. Tragične posledice nesreče je utrpela tudi Frida. Imela je zlomljeno hrbtenico, zdrobljeno ključnico, zlomljena rebra in medenico, poškodovani pa so bili tudi drugi deli njenega telesa. Zaradi vsega navedenega so ji zdravniki napovedali, da ne bo preživela. Kljub vsemu se je po treh mesecih okrevanja v bolnišnici, ko je bil povita v mavec, izvlekla iz najhujšega in lahko je odšla domov.

Fridino slikarsko delo z naslovom 'Los dos Fridas' iz leta 1939 na razstavi v Mexico City's Bellas Artes museum. Foto: Daniel Aguilar/Reuters

Ponovno snidenje z Diegom Rivero in začetek strastnega razmerja

Po enem letu okrevanja v domači oskrbi so izvidi pokazali, da se njena hrbtenica ne celi, kot bi se morala. Zaradi posledic nesreče je prestala kar 35 operacij. Postavljena ji je bila diagnoza, da se bo celo življenje srečevala s kroničnimi bolečinami. Ideja o študiju medicine je tako postala nerealna. Frida se je odločila, da se bo namesto tega posvetila slikanju. Za začetek si je slikarsko opremo izposodila od očeta fotografa ter se lotila slikanja portretov in avtoportretov.


Proti koncu leta 1927 je postala Frida članica komunistične partije in se tako pridružila političnim aktivistom. V teh krogih je prišla ponovno v stik z Diegom Rivero, ki je do tedaj zgradil zelo uspešno kariero, saj je postal eden najuspešnejših slikarjev v državi. Navkljub precejšnji starostni razliki – med njima je bilo kar 21 let – sta se spustila v strastno razmerje in ga leta 1929 okronala s poroko. Otrok nista imela. Kljub temu da je Frida trikrat zanosila, so bile vse njene nosečnosti iz zdravstvenih razlogov prekinjene.

Riveri ni bilo v navadi, da bi bil zvest eni ženski, zato je v času njunega zakona pogosto skakal čez plot. V odnos se je spustil celo s Fridino sestro Christino. Frida je vedela za te dogodke, vendar je kljub vsemu ostala z njim. Kmalu se je tudi sama začela spuščati v afere z drugimi moškimi, prav tako tudi z ženskami. Po desetih letih zakona sta se naposled ločila, a ne za dolgo. Eno leto po poroki sta se ponovno zavezala drug drugemu. Njun zakon je bil tudi od tedaj naprej ves čas razburkan in na preizkušnjah. Zakonca sta pogosto bivala tudi ločeno.

Frida Kahlo in Diego Rivera. Foto: Carl Van Vechten, Block Kahlo Rivera 1932, javna last

Njena prepoznavnost je skokovito narasla šele po njeni smrti

Kahlova je bila celo življenje zaznamovana z zdravstvenimi težavami. Zaradi svojih preprek je večino časa preživela v samoti. Kolikor ji je zdravje dopuščalo, se je posvečala slikanju. Njene slike so bile na ogled v Mehiki, Evropi ter v Združenih državah Amerike. Nekaj let je preživela tudi v tujini, po drugi svetovni vojni pa se je vrnila v svojo domovino. Njeno zdravje je sčasoma pešalo, zaradi česar je bila v zadnjih letih svojega življenja primorana čedalje več časa preživeti v bolnišnici. Naposled je 13. julija 1954 v starosti 47 let umrla. 

Kahlova je v svoji karieri ustvarila vsaj 140 slik. Velik vpliv na oblikovanje njenega sloga je imel tudi Diego, saj ji je dal kot uveljavljen slikar marsikateri napotek in jo spodbujal pri njenem ustvarjanju. Skozi leta je kot slikarka postopoma pridobivala na ugledu in je postajala čedalje bolj prepoznavna, vendar pa za čas svojega življenja bistvenega uspeha ni dosegla. Zanimanje za njene umetnine je znatno naraslo šele po njeni smrti in tako jo danes smatramo kot eno najbolj ikoničnih slikark 20. stoletja.  

Hiša, v kateri je bivala Frida Kahlo, je danes preurejena v muzej. Foto: R.M. Nunes/Shutterstock

Njeni odmevni citati

»Ne slikam sanj ali nočnih mor. Slikam svojo realnost.«

»Nisem bolna, ampak strta, vendar sem srečna, da sem živa, dokler lahko slikam.«

»Sebe slikam zato, ker sem pogosto sama in sem tako oseba, ki jo najbolje poznam.«

»Ljubim te bolj kot mojo lastno kožo.«

»Stopala, zakaj vas potrebujem, ko pa imam krila, da lahko letim?«

»Puščam ti svoj portret, zato da boš občutil mojo prisotnost vse dneve in noči, ko me ni ob tebi.«

»Najpomembnejši del telesa so možgani. Kar se tiče mojega obraza, so mi všeč moje obrvi in oči.«

»Nič ni absolutno. Vse se spreminja, premika, vrti, vse leti in odide.«

»Mislili so, da sem nadrealistka, ampak nisem. Nikoli nisem slikala sanj. Slikala sem svojo realnost.«

»Mislim, da bom zmogla košček za koščkom rešiti moje težave in preživeti.«

»Moram se boriti z vso svojo močjo, da bi lahko majhna pozitivna dejanja, ki mi jih zdravje omogoča, usmerila proti revoluciji. To je edini resnični razlog za življenje.«