Za Marie Curie mnogi pravijo, da je prva dama znanosti. Prepoznavna je predvsem po svojem prispevku na področju radioaktivnosti. Leta 1903 je prejela Nobelovo nagrado za fiziko, s čimer je postala prva ženska prejemnica Nobelove nagrade, leta 1911 pa si je prislužila še Nobelovo nagrado za kemijo.
Marie Curie se je rodila 7. novembra 1867 z imenom Maria Sklodowska v Varšavi na Poljskem. Njena starša, Wladyslaw in Bronislawa Curie, sta bila takrat zaposlena kot učitelja. Poleg Marie so bili v družini še štirje otroci. V tistih časih si je Rusija prisvojila Poljsko. Poljska je bila praktično izbrisana z zemljevida. Njenim prebivalcem je bilo prepovedano, da se pogovarjajo v svojem jeziku, prav tako ni bilo dovoljeno otroke učiti o poljski zgodovini in kulturi.
Njenega očeta odpustili, mama pa je kmalu umrla
Mariein oče je bil upornik; kritiziral je tedanji sistem in odkrito kršil pravila, zato so ga odpustili z Varšavske deške gimnazije, na kateri je bil takrat zaposlen. Wladyslaw je bil tako primoran poprijeti za slabše plačana dela, njegova žena pa je ostala doma in se posvetila vzgoji otrok, zaradi česar se je družina znašla v neugodnem finančnem položaju. Še v hujši stiski se je znašla po Bronislawini smrti leta 1878. Marie je imela tedaj šele deset let.
Marie je kljub težkim razmeram v družini šolske obveznosti opravila z odliko. Leta 1883 je maturirala in ob tem prejela zlato priznanje, vendar je bila zaradi pretiranega dela in stresa tako izčrpana, da se je za eno leto odpravila živet k sorodnikom na deželo. Po vrnitvi nazaj v Varšavo se je nekaj časa preživljala kot inštruktorica. Njena velika želja je bila, da bi šla študirat, vendar temu takratne razmere v njeni domovini niso bile naklonjene; ženskam je bil namreč vpis na fakulteto prepovedan. Če bi želela nadgraditi svoje znanje na univerzitetnem nivoju, bi se morala preseliti v Pariz, kar pa je bil za njeno družino prevelik finančni zalogaj.
Marie se končno izpolnijo sanje in poda se v Pariz
Tudi Marieina starejša sestra Bronja si je močno želela pridobiti univerzitetno izobrazbo. Tako sta se sestri dogovorili, da si bosta pomagali pri doseganju tega cilja. Najprej naj bi Marie nekaj časa delala in s tem omogočila študij svoji sestri, nato pa naj bi se vlogi zamenjali in Bronja bi finančno pomagala Marie. Bronja se je tako v Parizu vpisala na študij medicine, Marie pa je v tem času kar šest let delala kot gospodinja in varuška pri neki varšavski družini.
Leta 1891 je končno napočil čas, ko se je Marie lahko preselila v Pariz in se posvetila študiju. Vpisala se je na Sorbono, ki je bila v tistih časih ena redkih evropskih univerz, na katero so se lahko vpisala tudi dekleta. Pariz je bil tedaj središče znanosti, kar je Curiejevo zelo navduševalo. Kljub temu da je priznala, da se je v novem okolju velikokrat počutila osamljeno, ji je francoska prestolnica ponujala svobodo, ki je v času svojega odraščanja v Varšavi ni poznala; šla je lahko kamorkoli in ji hkrati ni bilo treba paziti na vsako izgovorjeno besedo. Tedaj se je začela predstavljati kot Marie, kar je bila francoska oblika njenega rojstnega imena.
Pierre Curie ji je odstopil laboratorij, kmalu sta se zaljubila
Leta 1894 je Curiejeva diplomirala, nato pa je s strani Družbe za spodbujanje nacionalne industrije prejela naročilo za raziskavo magnetnih lastnosti različnih vrst jekla. Da bi se lahko lotila dela, je najprej potrebovala večji laboratorij. Na pomoč ji je priskočil Pierre Curie, pariški profesor fizike in kemije, ki ju je predstavil skupni znanec, in ji odstopil del svojega laboratorija. Kmalu je med njima preskočila iskrica in se razvila v ljubezen. V pismu, ki ga je poslala bližnjemu prijatelju, je o odnosu s Pierrom dejala: »Usoda naju je pripeljala skupaj in ne bi mogla biti ločena drug od drugega.« Takrat se je odločila, da bo ostala v Parizu, kljub temu da jo je mučilo domotožje. Že po nekaj mesecih poznanstva sta se s Pierrom poročila, na medene tedne pa sta odšla na kratek izlet s kolesi. V zakonu sta se jima rodili dve hčeri.
Marie Curie sta pri njenem znanstvenem raziskovanju navdahnila predvsem dva človeka; Francoz Henri Becquerel, ki je leta 1896 pri preučevanju uranovih soli odkril naravno radioaktivnost, in Nemec Wilhelm Conrad Rontgen, ki je leta 1895 odkril rentgenske žarke. Marie se je ob podpori moža lotila nadaljnih raziskav na tem področju.
Marie odkrila dva nova radioaktivna elementa; polonij in radij
Curiejeva je opravila vrsto eksperimentov z žarki, ki jih je oddajal uran. Cele dneve je lahko preživela v svojem laboratoriju in se entuziastično posvečala preizkusom. Pri tem je odkrila, da se žarki ne spreminjajo s stanjem ali obliko urana, temveč da radioaktivnost izvira iz atomov samih. V tedanjem času je v znanstvenih krogih veljalo prepričanje, da je atom osnovni in nedeljiv delec, zato je bilo njeno odkritje prebojno.
Leta 1897 je Marie Curie doktorirala iz fizike in s tem postala prva ženska v Franciji, ki ji je uspel ta podvig. Leto kasneje sta s Pierrom naznanila, da sta odkrila dva nova radioaktivna elementa; prvega sta poimenovala polonij (po Marijini domovini Poljski), drugega pa radij. Hkrati sta razvila metodologijo za odkrivanje novih radioaktivnih elementov. Čez nekaj let, ko je Curiejeva uradno dokazala verodostojnost njunih raziskav, je to sprožilo buren odziv v znanstvenih krogih. Postalo je jasno, da si avtor takega odkritja zasluži priznanje.
Kot prva ženska dobila Nobelovo nagrado
Leta 1903 je Marie prejela Nobelovo nagrado za fiziko, s čimer je postala prva ženska dobitnica Nobelove nagrade. Leto 1906 je bilo za Curiejevo zelo tragično. Umrl je namreč njen mož in znanstveni sodelavec. Ko je v močnem deževju prečkal cesto, ga je do smrti povozil voz s konjsko vprego. Marie je bila zaradi dogodka povsem na tleh, hkrati pa odločena, da bo nadaljevala njuno delo. Še istega leta je zasedla njegovo profesorsko mesto na Sorboni in s tem postala prva profesorica na tej univerzi.
Leta 1911 je nato dobila še Nobelovo nagrado za kemijo, s čimer je postala prva oseba, ki je prejela dve Nobelovi nagradi. Umrla je julija 1934 v Franciji. Vzrok njene smrti je bila bolezen aplastična anemija, ki se je pri njej verjetno razvila zaradi dolgotrajne izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju.
Njeni odmevni citati
»Ne bojte se popolnosti; nikoli je ne boste dosegli.«
»Ničesar v življenju se nam ni treba bati; treba je le razumeti. Zdaj so časi, ko lahko razumemo več, zato se bomo lahko v manjši meri bali.«
»V znanosti nas morajo zanimati stvari, ne ljudje.«
»Spadam med tiste, ki menijo, da je v znanosti izjemna lepota.«
»Naučena sem bila, da napredek ni ne hiter ne lahek.«
»Življenje za nikogar od nas ni lahko, a kaj zato? Moramo predvsem zaupati vase in biti vztrajni. Moramo verjeti, da smo za nekaj nadarjeni in da je v zvezi s tem treba nekaj doseči.«
»Prvo načelo: Nikoli ne dovolite, da bi vas dotolkli ljudje ali dogodki.«
»Starejši kot je človek, bolj čuti, da je treba uživati v sedanjem trenutku, kar je primerljivo s stanjem milosti.«
»Obstajajo sadistični znanstveniki, ki se ukvarjajo s tem, kako odkriti napake, namesto da bi iskali resnico.«
»Ne moremo upati na to, da bi lahko zgradili boljši svet, brez da bi izboljševali posameznike. Da bi to dosegli, mora vsak od nas delati na svojem lastnem napredku, hkrati pa si moramo deliti skupno odgovornost za celotno človeštvo. Naša dolžnost je, da pomagamo tistim, za katere menimo, da nas najbolj potrebujejo.«
»Znanstvenik v svojem laboratoriju ni samo tehnolog; je tudi otrok, ki ga naravni pojavi prevzamejo kakor pravljice.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: