1. KDO: Prof. dr. Maja Čemažar
2. KAJ: Po letih garanja končno zelena luč za prvo fazo klinične študije genskega zdravljenja kožnega raka v Sloveniji.
3. ZAKAJ: Ker radovednost, raziskovanje in spoznanja v onkologiji vodijo k bolj individualiziranemu in manj toksičnemu zdravljenju.


Razvoj in priprava zdravila za izvedbo prvega genskega zdravljenja kožnih tumorjev glave in vratu sta velik korak naprej in omogočata razvoj novih genskih zdravil ali cepiv, proizvodnjo in izvedbo kliničnih študij, ki bodo pripomogle k zdravju ljudi tudi zunaj evropskih meja. Eksperimentalni onkologinji, biologinji prof. dr. Maji Čemažar, so se uresničile življenjske sanje. 

Več ko vemo o biologiji rakavih celic, bolj individualizirano bo postalo zdravljenje in s tem tudi manj toksično.  

Gensko zdravilo za bazalnocelični karcinom, vbrizganje genskega zapisa za interlevkin-12 v rakave celice s postopkom elektroporacije, je njeno življenjsko delo. Ko je na Onkološki inštitut prišla kot pripravnica in mlada raziskovalka, je eden njenih mentorjev v Slovenijo pripeljal aparaturo elektroporator (elektroporacija je pojav, pri katerem se zaradi prisotnosti električnega polja poveča prepustnost celične membrane). »Imela sem srečo; bila sem ob pravem času na pravem mestu,« pripoveduje sogovornica. »Začeli smo raziskovati vplive elektroporacije in jih kombinirali s citotoksičnimi zdravili – to zdravljenje imenujemo elektrokemoterapija. Ker so francoski znanstveniki dobili odlične rezultate kombinacije elektroporacije in bleomicina, je bila moja magistrska naloga potrditev njihovih dognanj. Sledilo je raziskovanje elektroporacije z drugim kemoterapevtikom, cisplatinom.« 

Izstopajoči interlevkin-12  

Ko se je nato njen doktorski študij približeval koncu, so se začele pojavljati nove znanstvene objave o tem, da je elektroporacijo mogoče uporabljati tudi za vnos nukleinskih kislin. Pot jo je odnesla na podoktorski študij v Anglijo, kjer je sicer raziskovala drugo temo, a je imela na srečo izvrstno mentorico in kolega, ki ji je sestavil elektroporator, da je obenem lahko izvajala še poskuse vnosa plazmidne DNK v celice. »Najprej smo se osredotočali na optimizacijo vnosa v tumorje z reporterskimi proteini,« nadaljuje, »nato pa smo prešli na terapevtske proteine. Prvi, ki je zares izstopal, je bil interlevkin-12. Uspelo nam je sestaviti plazmide brez gena za antibiotično rezistenco, ki je vse večji problem v zdravljenju.«  


Vsega je kriva psička  

To novo gensko zdravilo se že dlje časa uporablja pri živalih. »Imela sem psičko labradorko, ki je zbolela za rakom. Premišljevala sem, kako ji lahko pomagam,« pove dr. Maja Čemažar, katere pisarno še vedno krasijo podobe njene velike ljubezni. »Na veterinarski fakulteti sem spoznala enako radovedno onkologinjo. Skupaj sva razvili metodo za zdravljenje raka pri psih, mačkah, konjih, in sicer z že omenjenim postopkom elektroporacije. Tudi v veterini smo orali ledino. Moji psički so tumor operirali in je kasneje umrla od starosti, a s to metodo smo pomagali številnim drugim živalim.« 

«To, da imaš priložnost odkriti kaj novega, najti terapijo, ki res deluje,« odgovori na vprašanje, kaj jo pri delu najbolj navdušuje. »Raziskovati mehanizme, pridobiti zadostno znanje in predvsem spoznanja pripeljati do uporabnikov. Prav to se mi je pri raziskovanju zdelo vedno najbolj ključno – kako bo novo odkritje prineslo tudi uporabne rezultate.