Navdihujoča zgodba Jane Goodall, ki je življenje posvetila živalim in naravi

Jane Goodall je primatologinja in antropologinja, ki je kar 60 let svojega življenja posvetila preučevanju šimpanzov. Velja za največjo izvedenko za primate na svetu. Raziskovala je obnašanje in odnose med šimpanzi, za katere velja, da so človekovi najbližji sorodniki. Pri tem je ugotovila, da so zelo družabni in skrbni, znajo pa pokazati tudi svojo temno plat ter biti nevarni in napadalni.

Leta 1977 je ustanovila Inštitut Jane Goodall, katerega namen je ozaveščati o škodi, ki jo človek povzroča živalim z lovom in uničevanjem njihovih habitatov. Leta 2002 je bila imenovana za glasnico miru ZN. Je tudi članica neprofitne organizacije World Future Council.

Plišasti šimpanz v njej prebudil zanimanje

Njeno rojstno ime je Jane Morris-Goodall. Rodila se je 3. aprila 1934 v Londonu. Njen oče Mortimer Morris-Goodall je bil poslovnež, medtem ko se je njena mama Margaret Myfanwe Joseph ukvarjala s pisanjem romanov. Jane ima starejšo sestro.

Ko je imela Goodallova dve leti, ji je oče podaril plišasto igračo šimpanza. Nekateri znanci so menili, da igrača ni primerna za tako majhno punčko in da jo bo prestrašila. Vendar je bilo to daleč od resnice. Plišasti šimpanz z imenom Jubilee je postal njena najljubša igrača, ki jo ima shranjeno še danes. V njej je prebudila zanimanje za to živalsko vrsto in jo spodbudila k temu, da se je preučevanju teh opic kasneje tudi poklicno posvetila.

Na pobudo prijateljice se je odpravila v Kenijo

Družina se je kasneje preselila v Bournemouth, kjer je Jane obiskovala neodvisno šolo Uplands v bližnjem Poolu. Tam se je šolala do svojega 18. leta, nato pa je v Londonu opravila še tečaj za tajnico. Kasneje je na Univerzi v Oxfordu opravljala administrativna dela, nato pa je bila zaposlena kot asistentka producenta v enem od filmskih studiev v Londonu.

Goodallova je že od malih nog kazala veliko zanimanja za naravo, še posebej za Afriko. Leta 1957 se je na povabilo prijateljice, katere starši so imeti v Keniji kmetijo, odpravila k njim na obisk. Afrika jo je tako prevzela, da se je odločila, da bo nekoliko podaljšala svoje bivanje in se nastanila v Nairobiju, kjer se je zaposlila kot tajnica. 

Sprva asistentka na paleontološki odpravi, nato se je posvetila šimpanzom

Afriški živalski svet jo je čedalje bolj privlačil, zato je nekega dne intuitivno poklicala dr. Louisa Leakeya, antropologa in paleontologa, ki je bil zaposlen v Nacionalnem muzeju naravne zgodovine v Nairobiju. Dogovorila sta se, da se sestaneta v živo. Leakeyja je Goodallova takoj prevzela in navdušen je bil nad strastjo, s katero je ta govorila o živalih, zato ji je ponudil službo svoje asistentke. Kmalu za tem ga je Jane spremljala na paleontološki odpravi, ki se ji je vtisnila v poseben spomin, vendar je ugotovila, da jo veliko bolj kot delo s fosili pritegne delo z živimi živalmi.

Naposled ji je Leakey ponudil priložnost, da bi preučevala vedenje šimpanzov v rezervatu v Tanzaniji. To je Goodallova z veseljem sprejela. Leta 1960 se je tako odpravila v nacionalni park ob reki Gombe, kjer je bivala v šotoru ob jezeru Tanganjika. Od tod je z daljnogledom opazovala šimpanze, preučevala odnose med njimi, način, kako izdelujejo preprosta orodja, se prehranjujejo in stopajo v odnose z drugimi živalskimi vrstami. Do tedaj je veljalo prepričanje, da so šimpanzi rastlinojede živali, Goodallova pa je dokazala, da jedo tudi meso. 

Kot osma oseba sprejeta na doktorski študij brez predhodne diplome

Leakey je Goodallovo spodbudil, da se je ta leta 1962 pod njegovim pokroviteljstvom odpravila v Anglijo in se vpisala na doktorski študij iz etologije, vede o vedenju živali. Doktorat je opravljala, kljub temu da pred tem ni pridobila diplome, s čimer je bila osma oseba, ki so ji to dovolili. Študij je zaključila leta 1966, v svoji doktorski nalogi pa je predstavila svoja dotedanja dognanja o šimpanzih.

Tekom preučevanja šimpanzov je Goodallova ugotovila, da ima vsak od njih svojo edinstveno osebnost, da so sposobni racionalnega razmišljanja in občutijo čustva. Med šimpanzi je zaznala tudi objeme, poljube in trepljanje po hrbtu, ki so izraz pripadnosti med družinskimi člani in drugimi tesneje povezanimi osebki v skupnosti. Prav tako je ugotovila, da človek ni edino živo bitje, ki uporablja orodje; tudi šimpanzi ga. 

Njen prvi mož je bil nizozemski aristokrat

Ko se je Goodallova po prvem semestru študija v Angliji vračala v Gombe, je spoznala barona Huga van Lawicka, nizozemskega aristokrata, ki se je ukvarjal s fotografiranjem prostoživečih živali in rastlin. Takoj sta se zaljubila, leta 1964 pa tudi poročila. Nato sta se skupaj odpravila na kraj ob reki Gombe, kjer je Goodallova še naprej preučevala šimpanze, van Lawick pa jih je fotografiral. Tri leta po poroki se jima je v taboru rodil sin Hugo, leta 1970 pa sta skupaj izdala knjigo o vedenju živali. Eno leto kasneje je nato izšla še knjiga V človekovi senci, v kateri je Jane delila svoje ugotovitve, do katerih se je dokopala med preučevanjem šimpanzov. Ta je kmalu postala uspešnica, z njo pa je Goodallova postala znana po vsem svetu.

Leta 1974 sta se Jane in Hugo ločila, že leto dni kasneje pa se je Goodalova ponovno poročila – tokrat z Derekom Brycesonom, politikom in direktorjem tanzanijskih narodnih parkov. Njen drugi mož je po šestih letih zakona umrl za rakom.

Jane Goodall še vedno potuje, piše in predava. Za svoje delo je prejela številne mednarodne nagrade.

Njeni odmevni citati

»Mislim, da je empatija resnično pomembna in da lahko samo tedaj, ko naši pametni možgani in naše človeško srce delujejo v harmoniji, dosežemo naš največji potencial.«

»Če želimo rešiti planet, je ponovna povezava z naravo ključnega pomena.«

»Brez potrpežljivosti ne bi mogla nikoli doseči uspeha.«

»Najmanj, kar lahko naredim, je to, da govorim v imenu tistih, ki sami zase ne morejo.«

»Če bi lahko odpravili okrutnost do ljudi in živali, bi lahko z ljubeznijo in sočutjem stali na prelomnici novega obdobja v človeški moralni in duhovni evoluciji. In pri tem bi končno spoznali, da je naša najbolj unikatna kvaliteta humanost.«

»Naši človeški možgani so popolnoma zmožni nadzorovati naše instinktivno obnašanje. Kljub temu v tem nismo preveč dobri, kajne?«

»V vsakem obdobju mojega življenja se je pripravljala scena za naslednjega in na vsaki točki je bilo vse, kar sem morala narediti, to, da rečem 'ja' in ne razmišljam preveč o posledicah.«

»Moja misija je ustvariti svet, v katerem lahko živimo v harmoniji z naravo.«

»Nimam pojma o tem, kaj ali kdo je Bog, vendar verjamem v nekakšno mogočno duhovno moč. Še posebej jo čutim takrat, ko sem v naravi. Gre za nekaj, kar je večje od mene in od vseh ostalih. Čutim jo in to je zame dovolj.«