Lili Novy je ena najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije v zgodovini. Spada med redke slovenske književnice, v čast katere je bil postavljen doprsni kip. Tega si lahko ogledate pri vhodu v Schweigerjevo hišo na Starem trgu 11a v Ljubljani, kjer je pesnica preživela večji del svojega življenja. V notranjost hiše vodijo velika vrata, po katerih je dobila ime Lilina prva pesniška zbirka Temna vrata (1941). Po njej so med drugim poimenovali ulico v Ljubljani ter Kavalovo kavarno na prostem v Ljubljani nasproti Narodne galerije, ki je bila odprta pred nekaj leti.

Za Novyjevo pravijo, da je ljudi v hipu osvojila s svojo gorečnostjo in iskrivnostjo. Odraščala je razpeta med dva različna svetova. Živela je v baročni palači v Stari Ljubljani, kjer je govorila zgolj nemško in je bila deležna stroge aristokratske vzgoje, vmes pa je zahajala na deželo v Vikrče, kjer je bilo okolje veliko bolj sproščeno, govorila je slovensko in se družila z razposajenimi vaškimi otroki.


Bila je radoživa deklica, ki se je umirila samo takrat, ko je pisala

Lili Novy se je rodila na božični večer, 24. decembra 1885, v Gradcu. Njen oče je bil Nemec Guido Haumeder, mama pa Slovenka Ludovika Ahačič. Oče je naredil samomor, ko je bila Lili stara zgolj tri leta, zaradi česar se je njena mama odločila, da se odselita k babici in dedku v Ljubljano na Stari trg.

Lili je bila zelo radoživa deklica, ki jo je bilo težko obvladati. Umirila se je samo takrat, ko je v roke dobila papir in svinčnik. Že kot štiriletna punčka se je pohvalila dedku, da zna brati. Ker ji ta ni verjel, mu je začela brezhibno brati iz časopisa, ki ga je držal v rokah. Pisati se je naučila že pri šestih letih.

Zaradi njenega živahnega značaja je bila v otroških letih deležna šolanja na domu. Pri njenih 12 letih so jo nato za krajši čas poslali v šolo, v izbrane Huthove zavode, da bi se tam naučila discipline, vendar so jo morali zaradi neprimernega vedenja po treh letih izključiti. Šolanje je tako nadaljevala doma, pri čemer se je najbolj navduševala nad učenjem jezikov. Že od malega je pisala pesmi, vendar jih nikomur ni pokazala.

Lili Novy je ena naših najboljših pesnic. Foto: Press Release

V ljubljanski Kazini spoznala bodočega moža

Kot otrok je počitnice preživljala na Dunaju pri teti Belli, kjer se je rada udeleževala sprejemov in plesov ter uživala v življenju mlade, lepe in bogate aristokratinje. Na Dunaju pa se ni posvečala zgolj zabavi. Kmalu je začela zahajati tudi v mikavne dunajske kavarne, v katerih se je zatopila v literarne in kulturne revije in časopise tistega časa. Tam je navezala tudi prva znanstva v literarnih krogih.

V Ljubljani je rada zahajala tudi na plesne večere v Kazino, kjer je pri svojih 25 letih spoznala deset let starejšega avstro-ogrskega polkolnika češkega porekla Edvarda Novyja. Zaljubila sta se in se kmalu poročila, vendar se njena mama s poroko ni strinjala. Edvard je svojo ženo oboževal in bil njen velik zaupnik. Bil je prvi, ki mu je pokazala svoje pesmi, ki jih je pisala v nemškem jeziku, on pa jo je spodbudil, da jih objavi. Na moževo pobudo se je povezala tudi s slovenskimi literarniki. Prevedla je Župančičeva dela, Prešernov Sonetni venec ter nekatere Cankarjeve, Kettejeve in Gradnikove pesmi v nemški jezik in s tem poskrbela, da so te postale dostopne širšemu krogu ljudi.


Ko so možu diagnosticirali sifilis, sta se z Lili ločila

V zakonu sta se Edvardu in Lili rodila dva otroka; Nives in Fides. Nekaj časa so kot družina živeli tudi na Reki in na Češkem, nato pa so se preselili nazaj v Ljubljano. Ko so Edvardu na Dunaju diagnosticirali sifilis, mu je Lili prepovedala, da se vrne nazaj v Ljubljano. Njihovo idilično življenje se je tako končalo, Novyjeva pa se je – v nasprotju s pričakovanji tistega časa – ločila od moža. Skupaj s hčerama se je odselila nazaj k mami in se začasno znašla v finančni stiski. Ker ji pisanje in prevajanje ni prinašalo dovolj denarja za preživetje, je v pritličju hiše za kratek čas odprla mlekarno, mleko pa je kupcem razvažala sama.

Lili Novy je bila v središču pozornosti, kjerkoli se je pojavila. Prepoznavna je bila po hitri in odločni hoji, med pohajanjem po Ljubljani pa se je z mimoidočimi rada zapletla v živahne pogovore. Župančič, ki jo je poznal tudi osebno, je nekoč v šali zanjo dejal, da je tako zgovorna, da med njene besede ni možno vtakniti niti bucike. Navdih za pesmi je dobivala, kjerkoli se je nahajala. Če je bila takrat zunaj, jih je zapisovala na vse, kar je bilo takrat pri roki; na primer na prtičke in škrniclje.

Njen doprsni kip si lahko pogledate na Starem trgu v Ljubljani. Foto: FOXANDIT/Shutterstock.

V reviji objavila prve slovenske pesmi in izdala dve pesniški zbirki

Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavila prve slovenske pesmi. Nato je leta 1941 izdala svojo prvo pesniško zbirko Temna vrata, leta 1959 pa še drugo z naslovom Oboki. Kljub temu da sta pesniški zbirki prejeli odlične ocene, pa nista poželi tolikšnega uspeha. Šlo je namreč za povojni čas, ko ji to, da je bila ženska, hkrati pa še dvojezična avtorica, ni bilo najbolj v prid. Šele v novejšem času literarne zgodovine se razkriva, da je njena poezija »eden od vrhov izpovedne poezije v srednjeevropskem prostoru 20. stoletja«.

Novyjeva se je zavedala, da je živela v časih, ki so bili do žensk velikokrat nepravični. To jo je med drugim spodbudilo, da je leta 1936 pripravila odmeven izbor jugoslovanske ženske poezije, pri čemer je pesmi sodelujočih avtoric prevedla v nemščino in jim s tem omogočila, da je postala njihova poezija širše prepoznavna.


Skrb za vnučka jo je navdihnila za pisanje otroških pesmi

Kasneje se je lotila tudi pisanja pesmi in drugih del za otroke, k čimer sta jo navdihnila vnuka dvojčka Boris in Ingo Paš, ki ju je leta 1944 dobila v skrb od hčere Nives. V otroških delih se pogosto pojavljajo podobe iz živalskega sveta. Njeni bolj znani otroški pesniški zbirki sta Pika – Poka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Skupaj z Vido Taufer je napisala tudi gledališko igro Mojca in živali (1950), samostojno pa še sklop Slikanica I.-III. (1950-1953). Leta 1945 se je kot lektorica zaposlila v Državni založbi Slovenije.

Lily Novy je bila prepričana, da človekova ustvarjalnost izvira iz ur navideznega brezdelja. Zdelo se ji je, da v povojnem obdobju ni bilo več toliko časa za opazovanje, premišljevanje in lepoto, zato so tedaj na njeno pobudo v šali ustanovili Ligo lepe lenobe (LLL). Novyjevo je prevevala ljubezen do življenja, lepoto pa je znala najti tudi ob deževnih dneh. Tako je v eni od njenih pesmi napisala: »Dežek, daj! Štropotaj! Kaj pa moraš nama ti, ko sva pod marelo!«.