V otroštvu ste prestajali težke preizkušnje.

Bila sem nezakonski otrok. Mami je bilo kot samohranilki takrat težko, saj je bilo okolje zelo konservativno. Hodili smo na kmetijo po mleko. Rekli so, da njihove krave nimajo mleka za pankrte. Tako je bilo včasih. Mojo mamo so imeli za vaško kurbo. Za prvi dve leti me je dala v jasli. V soboto po službi je prišla pome, v ponedeljek zjutraj pa me je peš nesla v pet kilometrov oddaljene jasli in me tam spet pustila do sobote. Še se spomnim hladu železne ograjice. Ko sem bila stara dve leti, sem šla v vrtec. Takrat je mama že hodila s Francijem Zagoričnikom, morala me je vsak dan po vrtcu imeti doma. To je bilo zanjo težko. K sreči sem to razumela že prej, preden je umrla, tako da se nisva sprti poslovili. Vsak ima svojo zgodbo in nikomur na svetu ni lahko. 

Najlaže je kar povedati po resnici. Čez pol ure pozabim, kaj vse sem povedala, in če bi si izmišljevala stvari, bi bila hitro v težavah. 

V gimnaziji sem napisala pesem Ptiču otroka v kletki v kletko. Objavljena je v prvi zbirki leta 1972. O maltretiranju otroka – v kletko daš ptiču otroka v kletki. To je bila moja prva pesem o očimovih spolnih zlorabah, splavu in trpljenju v otroštvu. Kljub temu, da sem bila vsa zmaltretirana, sem bila upornica. Prigovarjala sem si takole: »Ko bom osemnajst, bom pa šla« in »Ko bo zapadel sneg, se bom ulegla in pustila, da me zaduši.« Ves čas sem načrtovala neke rešitve. Odložiti samomor je bilo isto kot narediti korak naprej.



Kako ste začeli pisati?

Očim je imel končano samo osnovno šolo, a se je imel za pesnika. Moja mama ga je vzdrževala in mu dajala občutek, da je res nekaj več kot navaden človek. Imela sta še dva sinova, moja polbrata. Ko se je rodil prvi, sem bila stara sedem let. Želel je hčerko. Ker je ni dobil, je enostavno meni spremenil ime. Takrat sta se tudi poročila. Tako nisem bila več Eva Batič, temveč Ifigenija Zagoričnik. Kar čez noč. V tistem obdobju je izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Agamemnon. Omislil si je, da bo imel hčerko Ifigenijo, ki jo bo žrtvoval za literaturo, in to je res izpeljal. Potem je sinova imenoval Orest in Egist. Začel je govoriti o klanu Zagoričnik. Če smo pisali poezijo, nas ni pretepal. Tako smo vsi trije našli način, kako imeti mir pred njim. Če je kdo od nas napisal pesem, jo je odnesel na Tribuno. Objavljal je moje prve pesmi. Vsiljeval jih je na uredništvu in se hvalil, da je njegova hčerka zelo nadarjena za pisanje. Tako sem začela po sili razmer objavljati že leta 1968, v študentskih letih sem pisala, ker je bilo to edino, kar mi je šlo, takrat se je dalo tudi preživeti s pisanjem, bila sem urednica na Tribuni, tudi na Problemih, verzi so se plačevali. Zares pa sem začela pisati v osemdesetih. Večino poezije sem napisala v Londonu. In vedno mi je všeč šele zadnja pesem. Nimam se za pesnico. Včasih pač kaj napišem. 

Seveda te smrt spremeni, ta manko postane del tebe. Prej nabiraš ljudi okrog sebe, potem pa jih začneš izgubljati. Še vedno pa so nekje v tebi. 

Veliko ste že napisali. Poleg pesniških zbirk tudi zbirke esejev. Za konce in kraje ste prejeli Rožančevo nagrado, najvišje priznanje za esejistiko.

Za to se moram zahvaliti Niku Grafenauerju. Vprašal me je, ali bi želela pisati kolumne za Novo revijo. Te so potem izšle v knjigah Navzven navznoter, Konci in kraji in V primežu srca. In tudi na Delu so bili nekaj let veseli mojih zapiskov iz Londona. Dala sem jim naslov V senci Big Bena. 


Preberite več v današnji Oni, ki je izšla 21. marca 2017.