Ob besedi Slovenka, ki pomeni še kaj drugega kot državljanko naše lepe dežele, večina prej pomisli na istoimenski film kot na prvi slovenski ženski časnik. Kako to komentirate?

To zagotovo veliko pove o tem, kako je zgodovina žensk slabo poznana in jo prepogosto pomanjkljivo pozna tudi strokovna javnost. Hkrati se zastavlja vprašanje, kako se piše zgodovina slovenskega tiska in novinarstva, kakšno mesto zaseda v njiju zgodovina ženskega novinarstva in ženskega tiska.

Svetla izjema je verjetno študij novinarstva, kjer smo nekaj pionirskih začetkov vsaj omenili ali izdelali seminarsko nalogo.

To že, ampak poglejmo si knjigo Časopisna zgodovina novinarstva izpod peresa Bernarda Nežmaha. Žal v njej ne najdemo informacij o prvi poklicni novinarki, o prvih ženskih časopisih. Je pa omenjena časnikarska afera, v katero je vpletena ženska, in sicer kolumnistka Kamila Theimer, ki je imela ljubezensko razmerje z Janezom Evangelistom Krekom, duhovnikom in vodjo krščansko socialnega gibanja na Slovenskem.



V knjigi nista predstavljeni prvi urednici ženskega časopisa Slovenka Marica Nadlišek in Ivanka Anžič?

Žal nista omenjeni. Velja poudariti, da je bila Ivanka Anžič Klemenčič prva slovenska poklicna novinarka. V času urednikovanja Slovenke se je začela ukvarjati z vsemi najbolj žgočimi vprašanji o ženskipopulaciji. Lotevala se je tematik, kot so prostitucija, detomori, splavi, nepreskrbljenost nezakonskih mater. Zavzemala se je za spolno vzgojo, volilno pravico žensk, pravico do ločitve, odpravo nujnega celibata učiteljic.

Kako bi opredelili razliko med urednicama? Ali je bilo Marici res najbolj blizu domoljubje, Ivanki pa feministični pristop, ki se je takrat krepil v Evropi?

Slovenka je začela izhajati kot ženska priloga tržaškega političnega časnika Edinost. Prva urednica Marica Nadlišek je bila zelo naklonjena domoljubnim temam. Doštudirala je učiteljišče v Gorici in zavedala se je, kako močan vpliv ima lahko izobrazba žensk na razvoj nacionalnega gibanja. V devetdesetih letih 19. stoletja je bila slovenska javnost šele v povojih, zato je bila nacionalna nota zelo pomembna. Marica se je kot zagovornica ženske enakopravnosti zavzemala za aktivno delovanje žensk v javnosti. Vlogo urednice je prevzela pri svojih 34 letih kot izkušena pisateljica. Na področju ženskega tiska je zagotovo orala ledino. V svojih pogledih na žensko vprašanje je bila zmernejša od Ivanke Anžič, ki je začela urejati Slovenko pri svojih 24 letih. Ivanka je bila naklonjena feminističnim idejam, v času svojega urednikovanja jih je podpirala in širila. Pozneje se je umestila v krščansko socialno gibanje.


Pod Marico Nadlišek, prvo urednico Slovenke, je med drugim pisal Simon Gregorčič, Ivanka pa je angažirala Ivana Cankarja in Otona Župančiča. To je bil zelo zanimiv, lep primer moško-ženskega intelektualnega prijateljstva, ki ga marsikdaj pogrešamo še danes.


Menda se je Marica po poroki odpovedala urednikovanju, po rojstvu sedmih otrok pa še pisateljevanju.

Ni bilo čisto tako. Njen mož Gregor Bartol ni bil naklonjen njenemu urednikovanju, predvsem pa ne korespondiranju z vidnimi slovenskimi intelektualci. To, da se je po poroki morala odpovedati urednikovanju, je bila zanjo travma, kar v svojih spominih zelo lepo pove. Družinsko življenje jo je povsem okupiralo, a vendarle je še bila aktivna v pisanju in prevajanju, seveda pa veliko manj kot prej.

Kako pa je bilo pri Ivanki? Ali je imela otroke?

V času pisanja je prišla iz Ljubljane v Trst kot neporočena, nato pa se je poročila s Franjem Klemenčičem, urednikom Edinosti. Pred urednikovanjem je bila zaposlena kot uradnica v odvetniški pisarni. Po ukinitvi Slovenke, ki je sledila padcu naročnin in nerazumevanju njene preveč radikalne uredniške politike, se je kot prva slovenska poklicna novinarka zaposlila pri časniku Slovenec. Tega, ali je imela otroke, iz dostopne dokumentacije še nismo ugotovili.

Kakšen je pomen Slovenke iz današnjega zornega kota?

Slovenka je bila list, v katerem so pisateljice, pesnice, esejistke objavljale svoja besedila in v njej niso naletele na običajne ovire, ki so jim sicer preprečevale objavo. Bila je vadnica ženskega pripovedništva, pesništva in esejistike, prvi vzor ženskega časopisa. Izkušnja Slovenke je zaznamovala tudi izhajanje ženskih listov po prvi svetovni vojni in generacijo feministk, ki so delovale med obema vojnama.



Delovanje tega medija naj bi bilo v prvi vrsti klofuta tedanjim konservativnim krogom.

Zagotovo. To, da so si dekleta upala oblikovati časopis in pri tem sledila svojim nagnjenjem, je bil za tiste čase velikanski, revolucionaren korak naprej.

Kdo je bil glavni finančni podpornik?

Tržaška posojilnica in hranilnica oziroma nastajajoči slovenski bančni sistem.

Ena od kolegic Ivanke Anžič je bila Zofka Kveder. Ta ji je leta 1899 svetovala, kot lahko preberemo, naj skrbi za dobre, izvrstne članke: »Ne o narodnih nošah in ruskih študentkah. To ni nič za nas. Mi nimamo od tega najmanjšega dobička.« Ta je bil očitno zelo pomemben že takrat.

Tako je. Ruske študentke je omenjala zato, ker so bile v tistih časih prve univerzitetno šolane ženske. Zofka Kveder – zanjo med drugim vemo, da je bila med prvimi Slovenkami, ki so nosile hlače in se postrigle na kratko – je kot primer navedla dve skrajnosti obravnavanja tem. Ivanko je pozivala k temu, naj izbere srednjo pot.


V devetdesetih letih 19. stoletja je bila slovenska javnost šele v povojih, zato je bila nacionalna nota zelo pomembna. Marica se je kot zagovornica ženske enakopravnosti zavzemala za aktivno delovanje žensk v javnosti. Vlogo urednice je prevzela pri svojih 34 letih kot izkušena pisateljica. Na področju ženskega tiska je zagotovo orala ledino.


Zanimivo je, da so v Slovenki objavljali svoja dela tudi še danes slavni pisatelji.

Drži. Pod Marico je med drugim pisal Simon Gregorčič, Ivanka pa je angažirala Ivana Cankarja in Otona Župančiča. To je bil zelo zanimiv, lep primer moško-ženskega intelektualnega prijateljstva, ki ga marsikdaj pogrešamo še danes.

Kakšen je današnji ženski tisk v primerjavi s takratnim – boljši, slabši? Služi svojemu prvotnemu namenu?

Zagotovo je raznovrstnejši. Večji del tiska je namenjen ustvarjanju potrošniških potreb, in ne izobraževanju. Tudi ženski t. i. rumeni tisk ne oblikuje kritične javnosti, namenjen je zgolj poneumljanju ženske populacije. Obstajajo tudi kakovostne ženske revije, ki skrbijo za kakovostne in politično pomembne vsebine, a teh je zelo malo. Objava angažiranih vsebin je predvsem odvisna od urednic in njihovih sposobnosti.