Kako je vijugala vaša življenjska pot in zakaj ravno med bolniki?

Želja služiti medicini se je izkazovala že v zgodnji mladosti z igro z vrstnicami, ko smo punčkam in medvedkom zabadale igle, jim dajale zdravila, merile temperaturo, jemale kri … Prepričana sem, da se je z igro že takrat nakazovala moja kasnejša življenjska usmerjenost. Po končani bežigrajski gimnaziji sem se vpisala na višjo šolo za zdravstvene delavce, saj sem se v celoti želela posvetiti vlogi medicinske sestre, katere naloga je stati ob strani posamezniku v najbolj občutljivih obdobjih, kot so rojstvo, bolezen, smrt.

Zdravljenje raka dojk v tistem času ni prinašalo toliko uspeha kot danes, predvsem zaradi dejstva, da so ženske iz nevednosti predolgo odlašale z obiskom pri zdravniku, čeprav so slutile, da nekaj ni v redu. 

Takoj po diplomi ste se srečali z onkološkimi bolniki, kar je bila za mlado medicinsko sestro zagotovo velika preizkušnja. Kako vam je uspevalo usklajevati zahtevno profesionalno delo z zasebnim življenjem?

Da je življenje vrednostna kategorija, v katero vnašamo svoje uspešno delo, znanje in odnose, sem izkusila takoj na začetku službovanja na Onkološkem inštitutu, ki sem mu ostala zvesta vse do upokojitve. Za opravljanje tega poklica je poleg strokovnosti treba veliko srčnosti, nesebičnosti in požrtvovalnosti. Na eni strani sem se razdajala težko bolnim, na drugi strani pa sem skrbela za lastno družino z majhnimi otroki in njihovimi težavami, za svoje zdravje in zdravje ostarelih staršev.

V začetku sem delala kot klinična sestra na intenzivnem oddelku. Tu sem pridobila veliko znanja in veščin ter jih kasneje s pridom uporabljala kot oddelčna sestra na takratnem oddelku B II, na katerem so se zdravile bolnice z rakom dojk. Zdravljenje raka dojk v tistem času ni prinašalo toliko uspeha kot danes, predvsem zaradi dejstva, da so ženske iz nevednosti predolgo odlašale z obiskom pri zdravniku, čeprav so slutile, da nekaj ni v redu. Pa tudi o sodobnih načinih zdravljenja, ki veljajo danes na tem področju, ni bilo ne duha ne sluha. Ugotovila sem, da je treba slovensko žensko prosvetliti in jo zdravstveno vzgojiti, da bo znala skrbeti za lastno zdravje. Ravno tedaj so na Onkološkem inštitutu ustanovili Center za bolezni dojk dr. Jože Žitnik, poimenovan po izjemno zaslužnem profesorju in zdravniku prim. dr. Žitniku. Na prošnjo prof. dr. Lindtnerja, ki je takrat že vodil tim za dojko, sem prevzela položaj odgovorne sestre v tej instituciji, namenjeni zgodnjemu odkrivanju raka dojk.



Kdaj in zakaj ste začeli intenzivno ozaveščati ženske, da je zgodnje odkrivanje bolezni še kako pomembno?

Medicina se je razvijala, prihajala so nova spoznanja, temelječa na številnih študijah, napredovala je kemoterapija, obsevalne tehnike so se izboljšale, a ženske so še naprej v nezmanjšanem obsegu plačevale visok davek neozaveščenosti. Rak dojke je bila tabu tema za večino. V prizadevanju za spremembo sem kot predstavnica medicinskih sester v Društvu za boj proti raku začela predavati o zgodnjem odkrivanju raka dojk na terenu. Sodelovala sem pri pripravi številnih zdravstvenovzgojnih publikacij, letakov in avdiokaset. Objavljala sem prispevke v sestrskem Obzorniku in drugih strokovnih revijah, bila mentorica mlajšim strokovnim kadrom in aktivna predavateljica na seminarjih in učnih delavnicah. Svoje področje dela sem aktivno predstavljala tudi zunaj Slovenije, v republikah bivše Jugoslavije in svetu.

Rezultati našega dela so vidni, saj smo v vseh teh letih stkali pristno, toplo človeško medsebojno komunikacijo, temelječo na znanju in izkušnjah z željo, da vplivamo na stališča, vedenje in delovanje naše ciljne skupine. 

Kljub napredku v onkologiji, intenzivnejši preventivi in učinkovitejšim metodam zdravljenja je bilo treba vedenje in znanje zagotovo nenehno izpopolnjevati. Kako vam je to uspevalo?

Res je, novo znanje je nujno, zato sem se vzporedno z rednim delom nenehno izobraževala. Dodatno znanje iz preventive oziroma kontrole raka sem pridobivala na učnih delavnicah v Riu de Janeiru, Oslu in Amsterdamu prek University of Florida (College Of Nursing) pod vodstvom ugledne profesorice Carol Reed Ash. Takrat so se življenjske, družbene in socialne razmere hitro spreminjale. Bila se je bitka za zdravstveni dinar. Merodajni na področju zdravstva so tudi pri nas končno spoznali prednost preventive pred kurativo. A ker je število rakov zaradi staranja prebivalstva, boljših diagnostičnih metod in večje izpostavljenosti dejavnikom tveganja nenehno raslo, so poskusili obolevnost omiliti z ukrepanjem na več ravneh. Na evropski ravni tudi z ustanovitvijo (1994) evropskega združenja Europa Donna, ki se mu je leta 1997 priključila tudi Slovenija.



Kdaj ste se pridružili vi?

Po 36 letih službovanja na Onkološkem inštitutu me je prim. Mojca Senčar povabila v Europo Donno. Z izkušenostjo, bogatim strokovnim znanjem in širino delovanja, za kar sem prejela zlati znak Zbornice zdravstvene nege Slovenije, naj bi še naprej skrbela za izobraževanje in ozaveščanje žensk. Po dodatno znanje me je Europa Donna poslala še v Milano, na European Breast Cancer Advocacy Course. To je bil uvod v dolgoletno prostovoljno udejstvovanje v širšem slovenskem prostoru, ki sva ga z Mojco dobesedno prečesali, zavedajoč se, da je zdravljenje uspešnejše, če raka odkrijemo v zgodnjem stadiju. Na predavanjih sem seznanjala ženske z navodili za samopregledovanje (najcenejšo detekcijsko metodo, ki naj bi jo sleherna ženska vnesla v svoj življenjski stil), z našimi ED Novicami in drugim gradivom, jih informirala o sumljivih znakih za raka dojk, o nebolečih diagnostičnih metodah, mamografiji, dejavnikih tveganja, o zdravljenju in psihosocialnih stiskah, udeleženke pa so na silikonskem modelu dojke poiskale sumljive zatrdline.

Več let sem z največjim veseljem predstavljala ED v Cankarjevem domu na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, kjer smo leta 2013 dobili posebno priznanje za zdravstvenovzgojno delovanje o zgodnjem odkrivanju raka dojk pri starejši populaciji.

Rezultati našega dela so vidni, saj smo v vseh teh letih stkali pristno, toplo človeško medsebojno komunikacijo, temelječo na znanju in izkušnjah z željo, da vplivamo na stališča, vedenje in delovanje naše ciljne skupine.

Pred dvema letoma sem končala prostovoljno delo v našem združenju in prepustila skrb za izobraževanje mlajšim entuziastom. Zdaj uživam zasluženi pokoj ob drugih dejavnostih, za katere prej ni bilo dovolj časa. Posvečam se glasbi, hortikulturi in kulinariki.