Zgodbo o Silvi sem se odločila narediti, ker se toliko ljudi sooča z rakom posredno ali neposredno in sem z njeno izkušnjo želela širiti zgodbo upanja. Silva, ki je raka dojke premagala, pomaga tudi kot prostovoljka v Info centru UKC Maribor, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, in pravi, da jo osebe, ki doživljajo to izkušnjo, najprej vprašajo, kdaj je imela raka in ali se ji je povrnil.

Dojke ni več
Njena zgodba, ki ji je spremenila življenje, se je začela pred 22 leti, ko je otipala bulico v levi dojki. Napotili so jo na pregled, na katerem naj bi odstranili bulico in tkivo poslali v analizo. Pravi, da nikoli ne bo pozabila trenutka, ko se je zbudila iz operacije, zatipala predel prsi in občutila, da ji je zdravnik odstranil celotno dojko. Na vprašanje, kako ji lahko zdravnik brez njenega dovoljenja odstrani dojko, pojasni, da je niso želeli zbuditi iz narkoze, zato se je odločil namesto nje. Pričakovala je manjši poseg, in ne odstranitve dojke, na kar sploh ni bila pripravljena. In kot da to ni bil dovolj velik šok, je sledil še eden, ko je analiza pokazala, da je bila bulica rakasta. 



Podpora družine in prijateljev
Stara je bila 41 let, ko je doživljala izjemno težko izkušnjo, ki ji je spremenila življenje, in danes se zaveda, da je bila to sprememba na bolje. Pravi, da je bila prej bolj tiha in obremenjena z mnenjem drugih in si ni upala živeti svojega življenja, kar pa je rak spremenil. S pomočjo podpore družine in prijateljev je bolezen premagala in zaživela tako, kot si je želela. Sedem let po operaciji se je odločila za rekonstrukcijo dojke. »Ne moreš misliti, kako moteče je biti brez ene dojke,« mi je dejala, ko je razkazovala, kakšne modrčke je imela na razpolago in kakšni so vstavki. Rekonstrukcija, s katero so s tkivom njenega telesa ustvarili dojko, ji je popolnoma spremenila življenje. »Ponovno sem se počutila celo in ženstveno ter začela plesati orientalski ples,« pravi in nadaljuje, da ji je ta omogočal veliko več kot slavljenje življenja in ženstvenosti. Pomagal ji je namreč, da se v najtemnejših trenutkih ni vdala temi depresije. 



Zgodba v zgodbi
Da smo med seboj povezani bolj, kot se zavedamo, priča naključen dogodek, ko sva s Silvo ustvarjali fotografije na gradu v Slovenski Bistrici. V iskanju primernega prostora med številnimi grajskimi sobanami sva po naključju odkrili zgodbo o izjemni kirurginji svetovnega slovesa, dr. Zori Janžekovič, ki ji gre zahvala, da je rekonstrukcija dojke sploh možna in tudi uspešna. Prof. dr. Zora Janžekovič je leta 1961 izumila metodo takojšnjega kirurškega zdravljenja opeklin, s čimer je rešila mnogo žrtev opeklin, ki bi sicer morale umreti, ter tako povedla mariborsko bolnišnico v center izobraževanja, kamor so prihajali na učenje najimenitnejši svetovni strokovnjaki za plastično, rekonstrukcijsko kirurgijo in opekline. Prejela je številne nagrade, med drugim leta 2007 zlato britev, ki je namenjena posameznikom za njihov izjemni prispevek. Svetovno priznana kirurginja, ki se je je držal sloves stroge, nepopustljive in poštene sodelavke in je bila cenjena povsod drugod razen v domačem Mariboru, je bila leta 1984 v nenadnih in nenavadnih okoliščinah predčasno upokojena. Kljub razočaranju, ki ga je doživela, je do konca svojih dni spremljala novosti v medicini. Pri devetdesetih je dejala: »Moje življenje je bilo vredno, da sem ga živela.« Svojo pot je končala leta 2015 v starosti 97 let. Nagrade, ki jih je prejela dr. Zora Janžekovič, notranja oprema in delci iz njenega življenja so razstavljeni na gradu v Slovenski Bistrici, od koder prihaja tudi Silva, ki ji je ravno rekonstrukcija dojke iz lastnega tkiva omogočila, da je ponovno začutila sebe kot žensko v celoti. 



In Silva danes
Od leta 2012, ko je opravila začetno usposabljanje, pomaga kot prostovoljka v Info centru UKC Maribor, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije. Za prostovoljstvo se je odločila, saj želi pomagati tako, kot je tudi sama najbolj potrebovala, in sicer s pogovorom; pogovorom z žensko, ki je preživela podobno izkušnjo. Danes je ona tista ženska, ki posluša in tolaži ter daje upanje s svojo zgodbo. 

Silva, izjemna in fascinantna oseba, ki je pri 63 žareča in mladostna, polna živih barv in občutka za estetiko, uživa življenje v celoviti paleti, od vsakdanjih malenkosti pa vse do svojih dveh sončkov, vnukov Aljaža in Jana. Ples pa je še vedno pomemben del nje, prav tako nastopi na različnih prireditvah. S svojo zgodbo nam Silva daje vpogled v nadvse travmatično izkušnjo, ki jo je sčasoma dojela kot veliko darilo, zaradi katerega je spremenila svoje življenje in resnično zaživela.