Ivana Kobilca je veljala za samosvojo in pogumno umetnico, ki je vedno plavala proti toku. Je najbolj znana slovenska slikarka, ki je bila prepoznavna tudi v mednarodnem prostoru, v svojem življenju pa je naslikala več kot 350 umetnin. Še posebej rada se je lotila upodabljanja cvetja, izvrstna pa je bila tudi v slikanju portretov žensk, ki delujejo zelo realistično. Ob omembi njenega imena večina najprej pomisli na sliko Poletje, ki je od vseh del, ki so na ogled v Narodni galeriji, že leta daleč najbolj priljubljena. Kobilca je edina ženska, ki je bila upodobljena na slovenskih tolarjih, in sicer na bankovcu za 5000 tolarjev, po njej pa je poimenovana tudi ulica v Ljubljani.
Kobilca je bila izrazito meščanska umetnica, ki je pripadala generaciji slovenskih realistov. Posvečala se je predvsem portretu in upodobitvam iz kmečkega in meščanskega življenja. V zgodnjih obdobjih njenega ustvarjanja je upodabljala nekoliko temačne slike, ki so večinoma nastajale v ateljeju. Od leta 1889 dalje je namesto v atelje zahajala v naravo, kjer je iskala navdih za svoje ustvarjanje, barvni odtenki njenih slik pa so postali svetlejši. Proti koncu njenega življenja je začela njena umetniška moč pešati, kar se je poznalo tudi na slikah. Te so postale nekoliko puste in neosebne.
Pri 16 letih se je odločila, da bo postala slikarka
Ivana Kobilca se je rodila 20. decembra 1861 v Ljubljani. Njen oče je bil Jakob Kobilca, ki je bil lastnik prodajalne. Ta mu je prinašala dober zaslužek, zato je bila družina dobro materialno preskrbljena. Mama te slavne slovenske slikarke je bila Marija Kobilca, rojena Škofič. Ivanini starši so bili naklonjeni kulturi in so si prizadevali, da bi njihovi otroci pridobili dobro izobrazbo. V družini so bili poleg Ivane še štirje otroci.
Kobilca je osnovno in meščansko šolo obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Ko je bila stara 16 let, sta z očetom obiskala dvorec Belvedere na Dunaju. Tam je bila prevzeta nad slikami, ki so jo obkrožale, kar jo je napeljalo na idejo, da bo postala slikarka. Medtem ko je njene sovrstnice v najstniških letih navduševalo nakupovanje, je sama raje zahajala na slikarske razstave.
Umetnina Kofetarica ji je bila tako pri srcu, da je ni nikoli prodala
Risarske veščine je sprva pridobivala v Ljubljani pri Idi Kunl, hčerki slikarja Pavla Kunla, kasneje pa je znanje izpopolnjevala tudi na Dunaju in v Munchnu. V tistem času so se lahko na akademijo za umetnost vpisali le moški, zato je namesto tega obiskovala umetnoobrtno šolo v Munchnu. Nato se je sedem let v slikanju mojstrila pri Aloisu Erdteltu. V tistem času je pri ustvarjanju uporabljala temnejše barve, upodabljala pa je predvsem človeške figure, tudi akte. Tedaj je nastala tudi njena zelo znana slika Kofetarica, ki jo je sama poimenovala 'mama kavopivka'. Umetnina ji je bila tako pri srcu, da je ni nikoli prodala, ampak jo je obdržala do smrti.
Njena dela so bila prvič razstavljena leta 1888 na Dunaju. Leto kasneje je svojih 30 slik razstavila tudi na veliki pregledni razstavi na Vegovi ulici v Ljubljani. Razstavo si je ogledalo 695 ljudi, kar je bila za tiste čase izjemna številka, medtem ko ni bila prodana nobena njena slika. Velik uspeh za Kobilco je bil, ko sta bili dve njeni sliki, Likarice in Poletje, prikazani na mednarodni razstavi v Parizu. Na izbor je bilo prijavljenih 2800 slik različnih avtorjev, izbrali pa so jih le 200, med katerimi sta bili tudi ti dve njeni deli. S tem podvigom si je Kobilca utrla pot na mednarodni trg.
Na sliki Poletje je upodobila svojo sestro
Poletje, njeno najbolj priljubljeno delo, je bilo naslikano v letih 1889 in 1890. Na sliki lahko opazimo dekle z otroki, ki v poletnem času na vrtu pletejo cvetno kito. Kobilca je pri tem dejansko upodobila svojo mlajšo sestro Fani, medtem ko sta otroka ob njej njen bratranec Blekov Janezek in sestrična Blekova Katrica. Umetnina je bila naslikana s pomočjo fotografije, ki jo je posnela Kobilca. Na tak način si je večkrat pomagala, pogosto pa je slikala tudi na podlagi realnega dogajanja, pri čemer je včasih izgubljala živce z otroki, ki niso želeli biti pri miru. Zagrozila jim je, da jih ne bo na sliki, če se ne bodo umirili.
Ivana Kobilca je ustvarjala v obdobju, ko se je za ženske pričakovalo, da bodo žene, mame in gospodinje, medtem ko jih okolje pri grajenju njihove kariere ni podpiralo. Tako je bilo tudi v umetniških krogih. Da to ne bi vplivalo na njen uspeh, se je naša priznana umetnica velikokrat podpisovala kot I. Kobilca, da iz podpisa ne bi bil razviden njen spol. Njeni prijatelji so jo zaradi tega pogosto klicali Ivan. Namesto da bi na vrata svojega domovanja napisala svoje ime in priimek, je nanje simbolično obesila šopek rož, na katerem je bila kobilica.
Kobilca se je tekom življenja pogosto selila in z navdušenjem obiskovala evropska mesta, kjer je hkrati lovila motive za svoje umetnine. Da bi jih lažje upodobila, si je pomagala s fotografiranjem.
Zaljubila se je v umetnika z burnim ljubezenskim življenjem
Kobilca je nekaj časa živela v Parizu. Takrat so na njenih slikah prevladovale vijolična, modra in zelena barva. V tistem obdobju je bilo tudi njeno zasebno življenje zelo razgibano. Zaljubila se je v umetnika Willyja Gretorja, ki je bil velik zapravljivec, hkrati pa je slovel po burnem ljubezenskem življenju. Nekaj časa sta živela skupaj še z nekaterimi umetniki v boemski stanovanjski skupnosti, nato pa se je Kobilca izselila.
Po koncu tega obdobja njenega življenja se je preselila v Sarajevo, kjer je živela nekaj let. Pozneje je za krajše obdobje živela tudi v Berlinu. Od tistega obdobja dalje se je začela intenzivno posvečati slikanju cvetličnih tihožitij, kar je bil tudi sicer njen najljubši motiv. Kasneje se je vrnila v Ljubljano, kjer je preživela zadnja leta svojega življenja. Nekaj let pred smrtjo je dejala: »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca.« Ivana Kobilca je umrla 4. decembra 1926 v Ljubljani, le nekaj tednov preden bi dopolnila 65 let.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: