Ne glede na to, ali ste njene performanse spremljali kot obrobno vest o neki norici ali pa ste njeni oboževalci, je retrospektiva Marine Abramović priložnost za vsakogar, da zapusti svoje območje ugodja. Ogled prereza življenja velike umetnice bo pustil posledice tudi po tem, ko boste menili, da je že davno za vami. Kajti šele ko vam začne postajati silno neudobno, začnejo vznikati prava vprašanja. 

Retrospektiva je posebna tudi zato, ker so na njej ponovljeni nekateri Marinini performansi (ki jih izvajajo domači in tuji umetniki). Omenimo le dva, natančen program ponovitev je mogoče najti na spletni strani muzeja. Redki ne poznajo Marininega performansa Umetnost mora biti lepa, umetnik mora biti lep iz leta 1975, ko umetnica sedi na stolu in agresivno češe svoje lase ter nepretrgano ponavlja: »Umetnost je lepa, umetnik mora biti lep.« Vse dokler si ne poškoduje obraza in lasišča. 

Vsak dan je na sporedu »ponovitev« Imponderabilie iz leta 1977, ko sta si gola in nepremična Marina in Ulaj stala nasproti pri vhodnih vratih v muzej in s tem prisilila obiskovalce, da se, če želijo vstopiti, pririnejo mimo njiju. Performans je v Beogradu ponovljen tako, da dva umetnika vhod v enega od delov razstave »varujeta« s svojima telesoma. Če bi radi vstopili, se morate njune golote neizogibno dotakniti.

Retrospektiva prikazuje vse njene performanse, naj bo s pomočjo videa, intervjujev ali dejanskih ponovno postavljenih instalacij, zvočnih zapisov in priložnosti, da sami preizkusite, kako daleč sega vaša sposobnost osredotočenosti. Gotovo ni dogodek, ki vas bo spočil, prej prevzel s tesnobo. Ne zgolj zato, ker vam bo na trenutke neudobno, še najmanj, vprašali se boste predvsem o vlogi gledalca, ki je imel v njeni umetnosti vedno usodno vlogo. 

Ogled njenega Rhytm 0 iz leta 1974 pove vse. To je šesturni performans, v katerem je imelo občinstvo na voljo 72 predmetov, da jih uporabi na njej, kakor želi; med njimi vrtnico, pero, parfum, med, vino, škarje, skalpel ter pištolo z enim nabojem. O njem je Marina kasneje povedala: »Naučil me je, da te bo občinstvo, če se mu povsem prepustiš, ubilo. Res sem se počutila ranljivo. Razrezali so mi obleko, trnje vrtnice zapičili v trebuh, nekdo mi je nameril pištolo na sence, drugi mu jo je vzel. Ustvarila se je agresivna atmosfera. Ko je minilo točno šest ur, sem začela hoditi proti njim. Vsi so zbežali, ker so se me bali pogledati v oči.« 

O njenem delu smo se pogovarjali z beograjsko novinarko Zorano Baković, ki jo je tudi spoznala.