Ko sem počasi hodila po Marinini retrospektivi, se nisem mogla otresti občutka, da je umetnica morda ravno s pomočjo samokaznovanja dosegla slavo in prepoznavnost. Presegla je vse poprej doumljive meje. Se strinjate?

Prepričana sem, da je svojo slavo in prepoznavnost zgradila na nečem, kar daleč presega samokaznovanje. Kar ste opazili, in to v vseh fazah njenega razvoja, to pomembno vlogo trpljenja, tega sama ne doživljam kot način pritegovanja pozornosti. Ko sem Marino vprašala, kakšna je vloga bolečine v njeni umetnosti, mi je odgovorila, da se ljudje najbolj bojijo bolečine, trpljenja in smrti. Če se soočite z bolečino, lahko naučite svoje telo, da jo ustavi in odide v drugo stanje zavesti.

Da, presegla je vse meje, a tak je njen odnos do umetnosti: vse ali nič. Ni kompromisov. Pripravljena je krvaveti in umreti. A tudi preživeti in iti naprej. Marina pogosto poudarja, da je performans nekaj drugega kot gledališče. V gledališču ima igralec vlogo, ki jo igra. Ona pa v svoji umetnosti kot orodje uporablja svoje telo. Prav zato je velikokrat gola, da bi pokazala, da se ne ščiti pred ničemer, da se umetnosti predaja do konca in za vsako ceno. Na njeno samokaznovanje gledam kot na opozorilo, da je umetnost tvegano, smrtno nevarno početje. Sicer, kaj bi z njo?

Marina postavlja pod vprašaj vse kategorije, institucije, gledalcu zastavlja vprašanja, kot je Kaj bomo zdaj?, in dodaja nova. Kot drva na ogenj. Obračunava s starši, družbo, klišeji in vse, ki ji sledijo, navdihuje. 

Jo poznate osebno? Kako nanjo gledajo Beograjčani?

Z Marino sem si dopisovala in se nato z njo srečala v Muzeju sodobne umetnosti na Ušću. Beograjčani imajo o njej različna mnenja. V večini sploh ne razumejo, kaj počne, se niti ne potrudijo, da bi si ogledali njene performanse, preden si oblikujejo mnenje. Tako je v Beogradu tudi sicer, z lahkoto se sodi o vsem. Predvsem ji zamerijo, da je prišla v Beograd na povabilo premierke Ane Brnabić, torej na povabilo sedanje oblasti, ki je »pravi« Beograjčani ne marajo. Prepričani so, da je tudi to del predvolilne kampanje. No, drugi del Beograjčanov je resnično in globoko očaran nad njeno umetnostjo. To so tisti, ki so se potrudili in si njene performanse ogledali celo večkrat, tisti, ki znajo globoko razmišljati in razumeti. Ne vem, katerih je več. Imam občutek, da je več onih, ki so prepričani, da njeno početje ni umetnost, temveč sprenevedanje. Ne glede na vse to, kar mislijo, je Marina Abramović umetnica, ki daleč presega narodne meje, celo tako zelo, da je o njej že kar smešno govoriti kot o beograjski umetnici.

Preberite še: Marina Abramović: Če se povsem prepustiš občinstvu, te bo ubilo

V številnih intervjujih, ki se pojavljajo, pravi, da je zdaj končno srečna tudi v ljubezni. Menite, da je vendarle postala zadovoljna sama s sabo in ali si kaj takega, zadovoljstvo, umetnica sploh sme dovoliti?

Ne pozabite, da ima 73 let. Nosi jih dostojanstveno, dih jemajoče celo. Povedali so mi, da vsak dan plava, veliko hodi, meditira, živi precej asketsko. Na novinarski konferenci pred odprtjem retrospektive v Beogradu je bil tudi njen partner, o katerem pravi, da jo že več let osrečuje. Marina deluje kot umetnica, ki točno ve, kaj želi sporočiti občinstvu, a obenem nikoli ni zadovoljna s sabo. Ne zato, ker ji ne uspe najti odgovorov na vprašanja, ki si jih postavlja, temveč ker nenehno preizprašuje vse okoli sebe, čisti, stalno išče kaj novega, tudi način, kako pokazati človekovo bistvo.

Naravnost presunljiva je njena neverjetna disciplina. Kako se ji je po vašem mnenju uspelo pripeljati tako daleč?

Mislim, da je silno osredotočena na vse, kar počne. Tudi njeno izjemno zapleteno otroštvo je vplivalo na to, da je razvila to disciplino, da se je ravno zaradi nje ubranila pred norimi zahtevami svojih staršev, predvsem mame. Marina je preučevala zen, veliko časa preživela v ašramih, živela s šamani v Aziji in Južni Ameriki. Poznam številne velike umetnike in lahko rečem, da imajo pomembno skupno lastnost, in to je stroga disciplina.

Kako vi osebno gledate na njeno umetnost? Je v vaših očeh pogumna, ekscentrična, nora?

Od nekdaj sem jo spoštovala. Prepričana sem, da je njena umetnost sama po sebi pogumna, sicer ne bi mogla biti dobra, a kar mi je najbolj pomembno, je to, da je pri Marini absolutna. V umetnost vlaga čisto vse, nič ne ostane, ni preračunavanja, kompromisov. Nikakor ne mislim, da je ekscentrična, še manj nora. Pa čeprav je umetnost v nekem svojemu delu vedno to, malo nora. A to »norost« razumem kot izzivanje razuma. Marina postavlja pod vprašaj vse kategorije, institucije, gledalcu zastavlja vprašanja, kot je Kaj bomo zdaj?, in dodaja nova. Kot drva na ogenj. Obračunava s starši, družbo, klišeji in vse, ki ji sledijo, navdihuje. Zame je kot umetnica referenca, h kateri se pogosto obračam tudi v svojem življenju.